Maja Geiger, magistra farmacije, je bila dobri dve leti nazaj na bolniški. »Bila sem utrujena, potrebovala sem predah. Ko bi se ravno morala vrniti na delo, se je v službi začel kolektivni dopust. Tako sem doma ostala šest tednov. Bil je 6. januar 2020, ko sem se, čeprav me je bolelo vse telo, odpeljala v službo.« Takrat 45-letna Maja je tisti dan dojela, da telo sicer lahko prisili, da se vrne v stare tirnice, vendar jo bo prej ali slej izdalo. Takrat se je, prvič v življenju, postavila na prvo mesto. Vrnila se je domov in dovolila telesu, da se sesuje. »Dokončno sem se zlomila. Sploh nisem vedela, kaj se dogaja z mano. Zdravniki so postavili diagnozo – izgorelost. Pol leta sem potrebovala, da je moj um sprejel, da sem v domačem okolju varna in da mi ni treba početi ničesar, česar si ne želim. Odkar pomnim, me je ves čas poganjalo: Moram, moram, moram …« Majo je iz krempljev izgorelosti začela vleči hčerkina psička Bibi. Bibi pa ji ni pomagala samo pri okrevanju, pokazala ji je tudi, kako priti v stik s svojimi najglobljimi čustvi in občutki. »Bibi je bila zaradi hude okvare ledvic po postavljeni diagnozi na žalost z nami le pol leta. Ko sem izvedela, da ji ni pomoči, je iz mene izbruhnila neznanska žalost. Bibi je bila tista, ki mi je pomagala odpreti srce, ki sem ga zamrznila, ko je v tragični nesreči umrl moj tedanji partner.« Maja si je po 15 letih končno dovolila žalovati. Danes je njeno življenje drugačno. Redna služba je samo še spomin. Aprila letos se je poslovila od sodelavcev. Ura zdaj ni več njen gospodar.
Kaj se je zgodilo pred 15 leti?
Bil je torek, 30. januar 2007, ko se je moj partner Damjan z 20-mesečno hčerko Aljo peljal iz Radovljice proti Medvodam. Alja je ravno prebolela pljučnico, zato sva prosila moje starše, da bi jo pripeljala k njim v varstvo. Tisto jutro sva se s sodelavko odpravljali službeno na Jesenice. Spominjam se, kako sem ji med vožnjo ponosna pripovedovala, da sva si z Damjanom končno uredila življenje, da imava hčerkico in svoje stanovanje. Skratka vse, kar sem si vedno želela. Tik preden sva zapeljali z avtoceste, mi je zazvonil telefon. Klical me je oče. Rekel mi je, da naj zapeljem na odstavni pas, ker mi mora nekaj povedati: »Maja, zgodila se je nesreča. Damjan je mrtev, Aljo so odpeljali v klinični center. Ne vem, kako je z njo.« Kaj se je zgodilo, sem ga vprašala. »Nihče ne ve. Menda je Damjan iz neznanega razloga zapeljal na levi vozni pas v trenutku, ko mu je nasproti pripeljal tovornjak.«
Ne morem si predstavljati, kako vam je bilo, ko ste izvedeli novico.
Najprej je bil šok, potem sem se odklopila, odrezala od vseh občutkov. Prosila sem kolegico, naj me odpelje domov. Med potjo sem poklicala v službo, jim povedala, kaj se je zgodilo, odpovedala vse sestanke in poklicala taščo. Doma sem vzela zobno ščetko in pižamo. Ko sva se peljali skozi Radovljico, sem pred občino opazila Damjanovega zelo dobrega prijatelja. Kolegico sem prosila, naj ustavi avto. Prijatelju sem povedala, kaj se je zgodilo, in ga prosila, naj obvesti še druge. Bila sem kot robot. Vedela sem samo to, da moram čim prej k svoji mali deklici. Damjanu ne morem več pomagati, če pa hočem pomagati njej, moram biti v redu. In sem bila.
Menda je imela Alja srečo v nesreči, saj je bil na avtobusu, ki je peljal iz Ljubljane v Škofjo Loko, reševalec.
Martin, reševalec na motorju, se je vračal iz nočne službe, ko je skozi okno opazil, da se je zgodila nesreča. Voznika avtobusa je prosil, naj ustavi avtobus, in odhitel do Damjanovega avtomobila. Ko je pogledal v avto, je takoj videl, da Damjanu ne more pomagati, nato je na zadnjem sedežu opazil Aljo, ki ni dihala. Izvlekel jo je iz avtomobila in jo začel oživljati. Na pomoč mu je medtem prišla tudi neka gospa, za katero se je izkazalo, da je medicinska sestra. Če Martin Alje takrat ne bi začel oživljati, je danes ne bi bilo. Reševalno vozilo je zaradi jutranje prometne konice prišlo precej pozneje. Martinu bom hvaležna do konca svojega življenja.
Kako hude poškodbe je utrpela Alja?
Najhujše so bile poškodbe glave. Nihče mi ni vedel povedati, kako je z njo. Ko sem prišla v bolnišnico, mi je zdravnik dal roko in mi rekel: »Moje sožalje, izgubili ste moža, upam, da imate še kakšnega otroka, ker ne vem, ali bo deklica preživela.« Najprej nisem mogla verjeti, da mi je lahko rekel nekaj takega, že v naslednjem trenutku sem njegove besede izbrisala iz svoje glave. Na srečo je bil zdravnik, ki je delal v popoldanski izmeni, malce bolj optimističen. »Če bo preživela tri dni, je iz najhujšega ven, kakšne bodo posledice na možganih, pa ne morem napovedati. Te se bodo pokazale v enem letu.« Z grozo sem mesec dni čakala, v kakšnem stanju se bo Alja zbudila iz kome. Ona je bila vse, kar sem še imela. Dokler je bila na intenzivni terapiji, sem bila pri njej od jutra do večera, domov sem se vozila samo spat. Ko so jo premestili na oddelek, sva dobili svojo sobo, tako da sem bila lahko ob njej 24 ur na dan. Čez en mesec sva se skupaj preselili na Sočo, kjer sva bili od marca do oktobra. Ko se je zbudila iz kome, me ni poznala, ni govorila, ni sedela, ni hodila. Spet je bila nebogljen dojenček. Na Soči so se z njo ukvarjali fizioterapevti, delovni terapevti, logoped in psihologinja. Vsak dan je imela od tri do štiri ure terapij s strokovnjaki, preostale ure sem vaje z njo delala sama.
Ker je Aljina rehabilitacija lepo napredovala, sta oktobra prvič lahko odšli domov.
Takrat sem začutila, da morava zamenjati okolje. Kamorkoli sva z Aljo prišli, je bilo, kot bi nama nekdo vrgel odejo čez glavo. Ljudje niso vedeli, kako naj se obnašajo, kaj lahko sploh rečejo. Nekateri se nama niti približati niso upali. Želela sem si samo stran od vsega tega. Tudi njena zdravnica se je strinjala, da ji bo to koristilo. Tako sem se odzvala na vabilo dobre prijateljice, ki živi v Avstraliji. Avstralija je bila ves čas Aljinega okrevanja moja luč na koncu tunela. Takoj, ko se je po nesreči začela zavedati, sem ji začela pripovedovati o čudoviti deželi, kjer živijo koale, ki čakajo nanjo, da jih pride pobožat.
Kako je bilo v Avstraliji?
Že ko sva sedli na letalo, je Alja oživela. Zanjo je bilo potovanje velika dogodivščina. V Avstraliji, kjer sva ostali en mesec, pa sva obe ponovno zaživeli. Alje nihče ni čudno gledal, nihče je ni pomiloval, nihče me ni spraševal, zakaj škili, zakaj čudno hodi, vsi so naju zelo lepo sprejeli. Aljo še danes močno vleče v Avstralijo. Tja sva se vrnili še dvakrat.
Vi ste v bolniškem staležu ostali 15 mesecev, potem se je Alja vrnila v vrtec, vi pa ste se spet s polno paro zagnali v delo. V prostem času pa ste se ukvarjali še z Aljino rehabilitacijo in raziskovali, kako bi ji še lahko pomagali.
Ves čas sem iskala načine, kako ji pomagati, da se vrne v čim bolj običajno življenje. Dolgo sva obiskovali kraniosakralnega terapevta, preden sem se odločila, da se še sama vpišem v šolo. Po treh letih sem jo uspešno končala. Šest let nazaj mi je prijateljica iz Avstralije povedala za prehransko dopolnilo, ki vsebuje redoks signalne molekule. Te molekule delujejo na nivoju celične komunikacije in pospešujejo regeneracijo tkiv. Vse to me zdaj vleče. V prihodnosti bi rada svoje znanje in izkušnje predajala naprej.
Ste pa takrat začeli delati tudi pri sebi.
Brala sem knjige s področja duhovnosti in novih zdravilnih praks in začela obiskovati razne delavnice. Vedno bolj sem se zavedala, da mi moje življenje ni všeč. Bolj, ko sem se izobraževala, bolj sem bila v konfliktu s sabo in službo v farmaciji, odgovorov na vprašanje, kaj naj naredim, pa nisem imela. Bilo me je noro strah. Z vsemi štirimi sem se oklepala svoje službe, saj mi je pomenila temeljni steber varnosti. Služba, ki me je vedno čakala in mi pomagala preživeti. Za kar sem še danes zelo hvaležna. Ko sem se po daljši odsotnosti vrnila na delo in počasi, nevede drsela nazaj v vsakodnevno bitko za preživetje, sem dojela, da sem v službi vse manj zares prisotna. Še malo zdržim … Sanjala sem, kako bom nekoč zmogla drugače. Danes, ko se oziram nazaj, se mi zdi nemogoče, da sem sploh preživela. Kako sem vse to zmogla?
Pred dvema letoma ste zbrali pogum in izstopili z drvečega vlaka.
Ja, in svet se zaradi tega ni ustavil, vse gre dalje. Meni pa je končno uspelo srečati samo sebe. Uvideti, da je tu znotraj doma nekdo, ki se je dolga leta skrival, si natikal maske, gledal stran, bežal sam pred sabo in pred drugimi.
Še prej, 12 let nazaj, je v vaše življenje stopil nov partner, dve leti pozneje še sin Filip. Kako sta vam spremenila življenje?
Fanta sta prinesla v moje in tudi Aljino življenje povsem novo dinamiko. Zame je bila izkušnja spet biti mama zelo drugačna kot prvič. Šele ob Filipu sem spoznala, kako zelo težko obdobje je bilo za nama z Aljo. On je zrasel spotoma. Še vem ne, kdaj, vse je teklo tako spontano. Filip je fant, ki je zelo povezan z naravo in ljubi življenje. Ta nova dinamika v družini mi je prinesla nove priložnosti za osebnostno rast.
Še ena korenita sprememba se je zgodila v vašem življenju. Tik pred korono in vašo zadnjo bolniško ste na Vrhovju pri Kamniku kupili hišo. Ta vam je dokončno spremenila pogled na svet in življenje.
V hišo, ki stoji na samem, sredi narave, sem se zaljubila na prvi pogled. Ko sem okrevala po izgorelosti, mi je prav narava pomagala, da sem spet našla stik s sabo. Ne spet, prvič. Ko sem bila že bolj pri močeh, sem začela vrtnariti in hišo urejati za oddajanje turistom. Zdaj je hiša, kadar v njej ne bivajo turisti, naše zatočišče za umik, hkrati pa nam pomeni tudi finančno varnost. Prav zaradi hiše sem lažje spustila varno službo in začela slediti toku. Veliko novih stvari se mi odpira. Me je pa še vedno strah. Nam bo uspelo preživeti? Ker se v sistemu ne vidim več, iščem nove možnosti za preživetje. Veseli me, da smo kot družina začeli živeti drugače. Imamo manj prihodkov, hkrati pa imam jaz več časa za otroka, za partnerja, za vrt, zase. Pomirjena sem in to šteje.
