Torek bi moral biti, za lačne in žejne planince v gorskih kočah helikopter hrano in pijačo – in včasih plinske jeklenke – navadno pripelje ob torkih. Smo rekli, gremo lahko zraven? In pri podjetju Flycom aviation, oni s helikopterjem oskrbujejo planinske koče, so rekli, prav, kar pridita. A so bile za torek napovedane nevihte, pa smo prestavili na sredo.
In tista sreda je bila popolna. Modro nebo in par dekorativnih oblakov, a so bili visoko in čisto nemoteči. In mi v zraku. Malo je stisnjeno in majčkeno hrupno, ampak Bled je iz zraka povsem drugače kičast kot s tal.
Kredarica
In tako sva se s fotografom še pred osmo zjutraj znašla na Kredarici, le da si je nisva prigarala peš kot češki planinci, ki so pred kočo počasi zajtrkovali, dostavili so naju iz višin, par minut po tistem, ko smo v Lescah vzleteli. Tako zgodaj, pa sem bila že malo razočarana – jaz bi še letela, pa je vse skupaj trajalo le nekaj minut, potem sva pa na Kredarici čakala, da je pilot Aleš Štimec letal na Rudno polje in nazaj. Sem in tja. Sem in tja. Sem z mrežo na dolgi vrvi s kljuko, ki je pripeta na helikopter, vozi hrano in pijačo, nazaj odpelje smeti. In s Kredarice tudi tovor z vsebino greznice. Večkrat. Ga pa serjejo, tile planinci, premišljujem, pa mi potem pojasnijo, da fekalije odvažajo približno enkrat na leto. Pilot Aleš nad tovorom ni videti nadušen. Operater Jerky, ki mora dišeči tovor vsakič natakniti na kljuko, še manj. Konkretno smrdi, poroča Šimen, ki od daleč fotografira.
Da je med tednom bolj zatišje, pravi Iris Jagodič, ki pomaga v koči, in da je tujih planincev definitivno več kot domačih. Na Kredarici bo ostala do konca sezone, prvič je tam, pove. Ja, všeč ji je. Zelo. In ja, včasih gre v dolino. S helikopterjem, vprašam. Ne, pravi. Peš. Tako sem se odločila.
Helikopter prileti in odleti tolikokrat, da pozabim šteti. Še Šimen ne prime več vsakič za fotoaparat. Čehi, ki so okupirali Kredarico, čez čas helikopterja nad glavo niti opazijo ne več – dokler jim piš z mize ne odnese praznih pločevink piva in jih odpihne nekam proti prepadu. Kot preplašene srne se zapodijo za njimi in jih polovijo. Ne vem, če čisto vse. Opasani in očeladeni potem počasi odkapljajo po svojih poteh, milo domačo govorico je pa slišati šele nekaj pred deveto. Da sta krenila iz Mojstrane ob petih zjutraj, pravita slovenska planinca, ki s prigrizkom zbudita veliko zanimanje dveh lačnih ptičev. Bleščeče črno perje imata in rumen kljun. Ornitologija ni moje področje, ampak ko ju doma poguglam, se pokaže, da sta bili gostji pri zajtrku planinski kavki. Nič se ne bojita ljudi in imata velika pričakovanja, očitno ju velikodušni planinci pogosto pogostijo. Ko eni nastavim indijski orešček na konec mize, ga nonšalantno pobere, ko ga dam v iztegnjeno dlan, češ, pridi bliže, se pa dela, da nič ne vidi.
Planika
Let je še krajši od prvega, vsega par minutk, pa naju spet mečejo ven. Že res, da je tu lepši razgled kot na Kredarici in da ne praznijo greznice, ampak vseeno. Kdaj bomo vendar ZARES leteli? (Pozneje, po še enem prekratkem letu, na koči opazim tablo z razdaljami med kočami. Od tiste, s katere smo prileteli, do te je peš 1,3 ure, piše.)
Prevladujoči jezik se tokrat zdi madžarščina. Planincev je manj, a prostora več. In se zato eni od planink ni treba odpovedati jutranji jogi. Tole sem si drugače predstavljala, premišljujem. Da pripeljejo polno mrežo robe, pristanejo, spijejo kavico, potem pa počasi nazaj. Takole gre pa v resnici, pilot pristane, operater Jerky, ki vedno zadnji vstopi in prvi izstopi, naju spravi ven in pilot odleti, sam. Na Rudno polje po tovor. Kadar so v helikopterju delavci, nikoli ne prevaža tovora. Jerky se postavi pod helikopter in odpne mrežo, ki jo helikopter, ne da bi pristal, vedno pusti dobesedno pred vrati koče. Jerky pripne tisto, kar je treba odpeljati na Rudno polje. Ni služba, ki bi mu jo zavidal. In potem pomaga osebju koče novo pošiljko znositi noter. Ne bi mu bilo treba, prizna, ampak s tem se zamoti. Nihče ne pije kavice. Jerky nikoli ne sname čelade.
Nikoli ne bi uganili, koliko načrtovanja je za to navidezno lahkotnostjo in spontanostjo. V resnici je vse do minute in vsakega leta posebaj načrtovano že dva dni pred izvedbo oskrbe. Za organizacijo poletov in izvedbo poskrbi vodja letenja v Flycom aviation, Zoran Sernc. Dan pred izvedbo helikopterske oskrbe koč Zoran opravi več kot 80 telefonskih klicev s planinskimi društvi da dorečejo vse pdrobnosti (koliko tovorov, koliko delavce,...). Ko helikopter odloži zadnjo mrežo, pristane. In gremo naprej, do naslednje koče. Tistih veliko prekratkih par minut. In ponovimo ves postopek.
Dolič
Heliport v kombinaciji z gorsko kočo ne pomeni nujno tistega kot v dolini. V gorah so pristajališča za helikopter majhna, majcena, pogosto stisnjena tik ob kakšen breg in se zdi, da bo elisa zdaj zdaj zadela ob kakšno skalo, pa nikoli ne. Kredarica se koplje v absolutnem razkošju dveh heliportov, Dolič premore pa enega samega in še ta je komaj kaj večji od žepnega robca. Prostora pred kočo je malo in vsakič, ko se bliža helikopter z novo pošiljko, goste napodijo od miz, pobrati morajo vse stvari, da ne bi česa posrkalo v propeler, in potem se vsi stisnemo ob steno koče in čakamo, da helikopter odleti.
Izkrcala sva se brez težav, to že, ampak pred vkrcanjem nama da Jerky zelo natančna navodila, kje počakati, kako počepniti ob travni breg, potegniti glavo med ramena ... in kako ostati tam prilepljen, dokler nama ne pomigne. Slišati je precej usodno. In ko mi pomigne, naj se vrkcam, skoraj poletim v helikopter.
Prehodavci
Tole je moja teorija, vsaka planinska koča ima eno oso. Vsaka. Natanko eno, ne več ne manj. Sem mislila, da je nad dva tisoč metri odločno previsoko zanje, ampak ne, ena lokalna zastopnica vrste me pred vsako kočo pribrenči pozdravit in naredit par razigranih krogov okrog glave. Mogoče zato, ker me prvič vidi tam gori in me želi spoznati. Mogoče zaradi ciklamne obrobe moje vetrovke misli, da sem cvetka. Večkrat se vrne in na koncu se že po brenčanju sliši, da pravi, kaj, še vedno tu?
Sprašujem se, kaj o najinem načinu vzpona na goro mislijo drugi planinci. Priletiva s helikopterjem, malo posediva, se spet vkrcava in odletiva. Si malce zavistno mislijo, sranje, tadva letita, jaz moram pa peš? Ali pa si morda pravijo, glej ju, zabušanta. Bleferja. Goljufa.
Ampak jaz pridno spravljam na kup tiste kratke minutke v zraku. Ni verjetno, da bom še kdaj sedla v helikopter. Ne zato, ker ne bi hotela, temveč zato, ker nisem kot tisti gostje, o katerih mi pozneje pravita Aleš in Jerky, ki priletijo iz New Yorka v Dubrovnik, potem si pa za prevoz od letališča do svoje jahte v Tivatu iz Slovenije naročijo helikopter. Kakšnih pet tisoč evrov jih stane. Moja plača ni narejena za take vsote.
Rudno polje
Naslednja postaja je Vodnikova koča, ampak tu majčkeno goljufamo, izkrca se samo Jerky, midva se odpeljeva naprej na Rudno polje. In fotograf, ta lisjak, se še pravi čas spomni vprašati, ali ga lahko vzamejo s seboj na Sedmera jezera. In ga, ravno eno prosto mesto je še, jaz pa obtičim na Rudnem polju – ravno zdaj, ko sem skoraj izmojstrila kobacanje ven in noter –, gledam, kako komunalci pridejo po smrdljivi tovor s Kredarice, in delam inventuro dneva na močnem soncu, ki je premagalo kremo za sončenje: osmojen nos, rdeči lički z belimi lisami tam, kjer so bila sončna očala, dvobarvno čelo, ožgani hrbtišči dlani, ampak seveda vsako v drugačnem odtenku rdeče, in opečena leva polovica leve noge. Simetrija je za reve.
Potem, ravno v času poznega kosila, odletimo nazaj v Lesce. Nekje spodaj pod nami se pozibava rumeno padalo. Bled je še vedno kičasto popoln. Po pristanku – mojem zadnjem! – pilot prvič tisti dan ugasne motor, ki je od zgodnjega jutra ves čas tekel, neprestano, več kot šest ur. Ja, tudi med točenjem goriva. In končno izvem odgovor na vprašanje, ki mi že leta ni dalo spati: kako helikopter, ki nima koles, spravijo v hangar? Se izkaže, da ni zapleteno: pristane na ploščadi, ki jo potem viličar s helikopterjem vred odvleče v hangar.
V četrtek skoraj ves dan dežuje.
Mogoče bom zdaj začela šparati za jahto, da se bom lahko s helikopterjem vozila nanjo.
