Ustavno sodišče je presodilo, da imajo istospolni pari pravico do poroke in da se pri posvojitvah ne sme avtomatično izločati.Enaka obravnava pa terja izenačitev njihovega pravnega položaja tudi na področju skupne posvojitve. Kako pa sploh poteka posvojitev otroka v Sloveniji in koliko otrok na leto posvojimo v Sloveniji? “V letu 2019 je bilo v Sloveniji evidentiranih 47 posvojitev otrok. 30 v letu 2019 posvojenih otrok je pred posvojitvijo živelo v Sloveniji, 17 pa v sedmih drugih državah.Od 47 posvojenih otrok so jih 21 posvojili pari; toliko otrok je torej s posvojitvijo dobilo nova oba starša. Pri 22 posvojitvah je bil posvojitelj zakonec/partner otrokovega biološkega starša,” zadnje dosegljive podatke o posvojitvah komentira Statistični urad. Kot še pravijo, je v Sloveniji več parov, ki želijo posvojiti, kot otrok, zato je precej posvojitev iz tujine. Obenem se seveda presoja vsak primer posamično, zato podatka o čakalni dobi nimajo. “Posvojitev je vedno edinstvena situacija, pri čemer je naše osnovno vodilo, da otroku iščemo najprimernejše nadomestne starše in ne obratno, zato je lahko tako imenovana čakalna doba potencialnih posvojiteljev zelo različna. V Republiki Sloveniji zakonodaja omogoča samo popolno posvojitev, s katero posvojenca popolnoma izločimo iz družine bioloških staršev. Pri posvojitvi tako prenehajo pravice in dolžnosti posvojenca do njegovih staršev in do drugih sorodnikov ter pravice in dolžnosti staršev in sorodnikov do njega. Med posvojencem in njegovimi potomci ter posvojiteljem in njegovimi sorodniki pa nastanejo enaka razmerja kot med sorodniki,” so razložili na Direktoratu za družino,
Kdo so posvojeni otroci?
“V posvojitev se sme dati samo otrok, če so starši po otrokovem rojstvu privolili v posvojitev pred centrom za socialno delo ali sodiščem. Za otroka, ki še ni dopolnil osem tednov starosti, morajo privolitev po osmih tednih starosti otroka potrditi, sicer privolitev nima pravnega učinka. V posvojitev se sme dati tudi otrok, katerega starši so neznani ali že leto dni ni znano njihovo prebivališče ter otrok, ki nima živih staršev,” pojasnjujejo na Direktoratu za družino in dodajajo, da o posvojitvah odloča sodišče na predlog centra za socialno delo, ki pred začetkom postopka pred sodiščem izvede postopek ugotavljanja pogojev za posvojitev in izbire posvojitelja. “Pri starosti otroka do 15 let sodišče upošteva otrokovo mnenje, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice (in če mnenje želi izraziti). Pri starosti otroka 15 let ali več sodišče pridobi otrokovo soglasje, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice. Mnenje oziroma soglasje, ki ga poda otrok, se nanaša tako na samo posvojitev kot tudi glede predlaganega posvojitelja. Otrok mora imeti priložnost izraziti svoje želje in mnenje v vseh fazah postopka in o vseh stvareh, ki so povezane z njim. CSD pri izbiri posvojiteljev upošteva otrokove značilnosti na eni ter potrebe in želje bodočih posvojiteljev na drugi strani, ki pa niso glavno vodilo pri odločanju, a jih je vseeno treba upoštevati.” Ta postopek ne velja za enostransko posvojitev, torej če želi otroka posvojiti zakonec ali zunajzakonski parter enega od otrokovih staršev; v takem primeru predlagatelj sam poda vlogo na sodišče. Sodišče pri odločitvi upošteva mnenje centra za socialno delo.
Kdo je lahko posvojitelj?
“Posvojitelj je lahko le polnoletna oseba, ki je vsaj osemnajst let starejša od otroka; izjemoma se lahko dovoli posvojitev tudi osebi, ki ni 18 let starejša od otroka, če je ugotovljeno, da bi bila taka posvojitev v otrokovo korist. Prav tako sta posvojitelja lahko zakonca ali zunajzakonska partnerja. Lahko samo skupaj posvojita otroka, razen če eden od njiju posvoji otroka svojega zakonca oziroma zunajzakonskega partnerja. Izjemoma lahko otroka posvoji tudi ena oseba, če ni v zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti, če je to v otrokovo korist.”
Postopek posvojitve
Postopek posvojitve je dokaj zapleten in dolgotrajen. Najprej je treba vložiti pisno prijavo pri centru za socialno delo, kjer preverijo izpolnjenost formalnih pogojev, motive in druge pomembne okoliščine ter na podlagi ugotovitev pripravijo strokovno mnenje. Ko se izpolnio prošnjo za posvojitev in življenjepis, na Centru za socialno delo sledijo pogovori, na katerih poleg socialnih delavcev sodelujejo tudi psihologi in specialni pedagogi, tudi zobiski na domu. Če so prosilci primerni, pridobijo status kandidata za posvojitev in se jih vpiše na seznam.O njegiovi dolžini sicer ni podatka, saj je vsak primer specifičen, kot so že pojasnili na Direktoratu za družino, a po pričevanjih slovenskih posvojiteljev postopek lahko traja tudi dolga leta, zato so tudi pri nas zadnja leta aktualne posvojitve otrok iz tujine. Tudi za posvojitev otroka iz tujine je postopek podoben kot pri nas, pojasnjujejo na Direktoratu. “Meddržavne posvojitve pomenijo posvojitev otroka, ki prebiva v eni državi s strani posvojitelja ali posvojiteljev, ki prebivajo v drugi državi. Zaradi nesorazmerja med številom otrok in številom kandidatov za posvojitev je tudi v Sloveniji v zadnjih letih opazen trend vse pogostejšega odločanja za postopke posvojitev otrok iz tujine.Ne glede na to, ali želijo pari oziroma posamezniki posvojiti otroka iz Republike Slovenije ali iz tujine, je postopek s strani slovenskih organov isti. Pari ali posamezniki se prijavijo na centru za socialno delo, da želijo posvojiti otroka.
Na centru za socialno delo ocenijo možnosti in primernost za posvojitev in na podlagi teh ugotovitev oblikujejo strokovno mnenje o kandidatih za posvojitelje, ki je ključno v postopku posvojitve, tudi če gre za posvojitev otroka iz tujine.”Med državami, kjer so Slovenci pogosto posvojili, so Rusija, Makedonija in Ukrajina. Preostale pogostejše države, iz katerih so posvojili naši državljani, so Avstrija, Hrvaška, BiH,Črna gora, Srbija, Etiopija, Gana, Gvineja Bissau, ZDA in Kitajska.Najpomembnejši mednarodni akt na področju meddržavnih posvojitev je Konvencija o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah, ki vzpostavlja minimalne standarde na področju meddržavnih posvojitev , za izvajanje konvencije skrbi Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti v sodelovanju z Ministrstvom za notranje zadeve.Republika Slovenija trenutno kontinuirano sodeluje s Češko Republiko in Bolgarijo.”Otroka je mogoče posvojiti otroka tudi iz držav, ki niso podpisnice Haaške konvencije o posvojitvah oz. bilateralnega sporazuma, pri čemer velja, da država otroka določa pogoje in postopek posvojitve. V primeru, ko želi par ali posameznik posvojiti otroka iz države, ki ni podpisnica Haaške konvencije o posvojitvah oz. bilateralnega sporazuma, mora sam navezati stik s pristojnimi organi države, od koder želi posvojiti otroka,” so sporočili z Direktorata.
V Sloveniji brezplačno, iz tujine ne
V Sloveniji so posvojitve brezplačne, enako velja za namen posvojitve otroka iz tujine, saj država omogoča brezplačno obravnavo na pristojnem centru za socialno delo, ki zajema izdelavo socialnega poročila, psihološkega poročila, pripravo raznih mnenj in potrdil z delovnega področja v skladu z zahtevami države, spremljanje družine in priprava poročil po namestitvi otroka iz tujine. A običajno postopek posvojitve iz tujine ni brezplačen, stroški posvojitve se od države do države razlikujejo. Praviloma se s posvojitvami ne sme pridobiti finančne koristi, plača se delo oseb, ki sodelujejo pri posvojitvi, stroški premestive otroka, listin in drugih administrativnih stroškov – po pričevanjih Slovencev, ki so otroke posvojili v tujini, ti lahko narastejo na nekaj tisoč evrov.
V rejništvu trenutno 790 otrok
Glede na dosegljive podatke lahko rečemo, da je v Sloveniji bolj malo dejanskih posvojitev in tako so otroci, ki ne morejo živeti v svoji matični družini, v rejništvu. Po zadnjih podatkih za junij letos je vseh otrok in polnoletnih oseb v rejništvu v Sloveniji 790, od tega je otrok do 18 leta 631, ostali so stari med 18 in 26 let. Registriranih imamo 577 rejnikov, od tega je 524 rejnic in 53 rejnikov, pri 453 rejnicah in rejnikih pa so trenutno nameščeni rejniški otroci. “Namen rejništva je, da se otrokom pri osebah, ki niso njihovi starši, omogoči zdrava rast, vzgoja, izobraževanje, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo. O namestitvi otroka v rejništvo in o imenovanju rejnika odloči sodišče. Center za socialno delo nato z rejnikom sklene rejniško pogodbo, v kateri se natančneje opredeli rejniško razmerje s pravicami in obveznostmi pogodbenih strank. Naloga centra za socialno delo je, da spremlja izvajanje rejniške dejavnosti, ves čas sodeluje z rejniško družino, otrokom ter njegovo matično družino. Pri tem je pomembna naloga tudi načrtovanje prenehanja rejništva,” o rejništu pojasnjujejo na Direkroratu za družino in dodajajo, da rejnik ne more biti vsak, saj mora najprej pridobiti dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti. Vlogo vloži na centru za socialno delo, kjer ocenijo njegovo primernost, ta se nato pošlje ministrstvu za družino, ki enkrat letno razpiše potrebe po novih rejniških družinah. Izbrani kandidati morajo opraviti 12-urno usposabljanje, zatem dobijo dovoljenje za izvajanje dejavnosti in jih vpišejo v evidenco izdanih dovoljenj. “Rejnik je lahko tudi otrokov sorodnik, če sodišče glede na okoliščine posameznega primera ugotovi, da je to v otrokovo korist. Za otrokove sorodnike se štejejo otrokova stara mati, stari oče, stric, teta, brat ali sestra.”
