Spomnimo, Vizjakova uredba omogoča podeljevanje koncesij za sežiganje odpadkov za 30 let, domnevno tudi brez predhodne presoje vpliva sežiganja na okolje, a so mnenja glede slednjega deljena. Sežigalnici si obetajo tako v Mariboru in Ljubljani, pri čemer so v štajerski prestolnici prejšnji teden opravili prvo obravnavo odloka o občinskem prostorskem načrtu, v katerega je umeščena tudi sežigalnica. V Listi za pravičnost in razvoj (LPR) Stojana Auerja so ta korak poskusili preprečiti, saj sežigalnica po njihovem mnenju v mesto ne sodi. Mariborskemu županu Saši Arsenoviću so položili na dušo, da bodo, če te točke ne bodo umaknili z dnevnega reda, oziroma če bo pozneje prostorski načrt sprejet v takšni obliki, da bo vključeval sežigalnico, začeli zbirati podpise za izvedbo lokalnega referenduma. Naleteli so na gluha ušesa, Arsenović želi namreč prostorski načrt sprejeti še v tem mandatu pred jesenskimi lokalnimi volitvami.
Janković jo bo predstavil v Cukrarni
V smeri sežigalnice mogočno korakajo tudi v Mestni občini Ljubljana (MOL), kjer v prihodnje načrtujejo zmanjšanje uporabe tako premoga kot plina. Ljubljanski župan Zoran Janković bo načrtovanemu objektu za energetsko izrabo odpadkov, tako imenovani sežigalnici, namenil sredin dogodek v kulturnem središču Cukrarna, ki bo služil kot uvod v javno razpravo o tej pereči temi. Za predstavitev nekaj več kot 134 milijonov evrov vrednega projekt, v katerem bosta sodelovali Energetika Ljubljana in Voka Snaga, je Janković poklical tudi okrepitve z Dunaja, kjer sežigalnica deluje že desetletja. Na predstavitvi bosta namreč prisotna tudi župan in deželni glavar Dunaja Michael Ludwig ter drugi direktor podjetja Wien Energie Karl Gruber. Kot pojasnjujejo na MOL-u, v največjem regijskem centru za ravnanje z odpadki RCERO letno po predelavi ostaja več kot 100.000 ton »mešanih komunalnih odpadkov, ki se jih ne sme odlagati na deponije in jih ni mogoče ponovno snovno uporabiti.« Trenutno večino odvažajo v tujino, v načrtovani sežigalnici pa vidijo korak k manjši odvisnosti od tujih energentov in tudi nižjim cenam ogrevanja, za kar bi izrabljali predvsem »nereciklabilne gorljive komunalne odpadke.«
Dve lokaciji ob toplarni
Ob tem se pojavljajo utemeljeni pomisleki, kaj bi takšen projekt pomenil za javno zdravje ljudi, ki bodo živeli v neposredni okolici sežigalnice. Teh, glede na to, da gre za največje slovensko mesto, ni malo. Kot najverjetnejši lokaciji se trenutno omenjata neposredna bližina Termoelektrarne Toplarne Ljubljana v ljubljanskih Mostah oziroma bližnje območje ob Letališki cesti v ljubljanskem BTC-ju. Zaradi bližine toplarne se to zdi gospodarsko smotrno, a gospodarske koristi pogosto trčijo ob skrb za javno zdravje. V primeru sežigalnic je bržkone najbolj žgoč pomislek umestitev na gosto poseljeno območje. Po mnenju zdravniške stroke je namreč treba pri izbiri lokacije upoštevati zlasti geografske značilnosti, kot so (ne)prevetrenost kotlin, vremenske razmere, gostota poseljenosti ter bližina kmetijskih zemljišč in vodnih virov. Do Vizjakove uredbe je že pred meseci ostro nastopila pod okriljem zdravniške zbornice delujoča skupina zdravnikov pod vodstvom Metode Dodič Fikfak, ki je takratno vlado Janeza Janše pozivala, naj zaradi možnega škodljivega vpliva na zdravje ljudi, ki prebivajo v njihovi bližini, v uredbo zapišejo tudi pogoje, pod katerimi se sežigalnice lahko gradijo. Vizjak je opozorila zdravnikov prezrl, na ministrstvu za okolje pa so takrat po poročanju portala N1 navedli, da ni nobene potrebe, da bi bili previdnostni ukrepi zapisani v uredbi, saj da jih vljučuje že druga zakonodaja.
Škodljive snovi tako v zrak kot v vodo
Kot je denimo v študiji o vplivu sežiganja odpadkov na okolje in zdravje navedel vodja Centra za klinično toksikologijo in farmakologijo UKC Ljubljana in član navedene skupine Miran Brvar, se ob sežiganju odpadkov »sproščajo v zrak nevarne snovi, ki škodujejo okolju in zdravju ljudi in živali, hkrati pa se nevarne snovi lahko sproščajo tudi v zemljo in vodo v okolici odlagališč pepela.« Med drugim se sproščajo »trdi delci PM10 in PM2,5, ultrafini delci, dušikovi oksidi, žveplov dioksid, klorovodikova in fluorovodikova kislina, dioksini in furani, policiklični aromatski ogljikovodiki, težke kovine in radioaktivni izotopi.« Izpusti po njegovih navedbah potrjeno vsebujejo rakotvorne snovi, snovi v izpustih pa povzročajo tudi »bolezni živčevja, srca in ožilja ter pljuč, motijo plodnost in razvoj plodov.« Poudaril je še, da je treba pri načrtovanju novih sežigalnic in oceni njihovih vplivov upoštevati tudi posebnosti lokalnega prebivalstva, na primer povečano obolevnost zaradi drugih onesnaževal v okolju. Učinki toksičnih snovi so namreč lahko »sinergistični in se lahko seštevajo oziroma celo pomnožujejo, tako da mejne vrednosti ne zagotavljajo zdravega okolja lokalnemu prebivalstvu.«
Kar zadeva pomislek o vodnih virih, se glede na podatke javnega informacijskega sistema prostorskih podatkov MOL-a Urbinfo obe lokaciji v neposredni bližini toplarne nahajata ob tako imenovanem »ožjem« in celo »najožjem« vodovarstvenem območju. Pri slednjem velja najstrožji režim ukrepov »varovanja vodonosnika pred vnosom aktivnih snovi in onesnaženjem z lahkohlapnimi kloriranimi ogljikovodiki.« Gre tudi za gosto poseljeno območje. Po podatkih statističnega urada v Ljubljani na območju enega kvadratnega kilometra povprečno živi 1075 prebivalcev, kar je precej več kot denimo v Mariboru (762) ali Izoli (582) na tretjem mestu. Sežigalnica bi najbolj vplivala na življenje občanov v četrtnih skupnostih Moste, Polje, Jarše in Golovec ter tudi delu Sostrega. V radiju nekaj kilometrov okoli toplarne skupaj tako prebiva skoraj 70.000 prebivalcev. To je bržkone tudi eden od razlogov, da je Janković na sredino predstavitev sežigalnice v Cukrarni povabil predstavnike z Dunaja, na širšem območju katerega prebiva približno toliko ljudi, kot je duš v Sloveniji.
