Se lahko na začetku pogovora na kratko ozreva v zadnji dve šolski leti, ki ju je zaznamovala epidemija?
Mislim, da bomo kot družba še kar nekaj let čutili posledice protikoronskih ukrepov. Pa ne govorim o primanjkljaju znanja, ampak o tem, da smo se vsi nekako odvadili tistega običajnega delovnega ritma. To velja tako za učence kot za zaposlene ter verjetno tudi širše. In preden se bomo vrnili v običajni delovni ritem, bo trajalo kar nekaj časa. V šolah smo pri učencih zaznali več težav. Zaradi pouka v mehurčkih so bili cele dneve v isti učilnici. Zapustili so jo le, kadar so imeli športno vzgojo. Posledično je bilo, in tudi še zdaj opažamo, več vandalizma in nesoglasij med učenci. Če bomo jeseni lahko imeli običajen pouk in bodo šole delovale normalno, torej brez mehurčkov in preostalih omejitev, bomo lahko spet postopoma udejanjali svoje poslanstvo in red, kakršen bi v šolah moral veljati. Predvidevam, da bo pri otrocih, ki so v puberteti ali tik pred njo, še kar nekaj težav. Preprečevati konflikte in reševati napete odnose je včasih zelo naporno. Lažje bo tam, kjer bodo starši sodelovali in podpirali šolo. Ker če starši na stvari gledajo realno, so gotovo tudi sami opazili, da stvari niso take, kot bi morale biti.
Je to obdobje prineslo kaj dobrega?
Določene stvari so se seveda spremenile tudi na bolje. Higiena kašlja, prezračevanje prostorov, higiena rok ... so navade, ki bi morale biti samoumevne, pa vendar pred prihodom koronavirusa temu nismo posvečali dovolj pozornosti. Verjamem, da bi marsikatero predhodno epidemijo gripe lahko preprečili ali zmanjšali z upoštevanjem teh ukrepov. Zdaj vemo tudi, da lahko kakšno stvar naredimo kar na daljavo, kar je lahko zelo dobrodošla popestritev pouka in vsega, kar šole danes nudijo. Torej določene stvari je epidemija pospešila in jih vpeljala v šolski sistem prej, kot bi se sicer zgodilo. A je po drugi strani brez milosti razgalila marsikatero šibkost, ne samo šolskega sistema, ampak celotne družbe in ustroja naše države. Pokazala je, da je sistem zelo centraliziran, kar se je izkazalo za zelo slabo. Žalostno je, da so naši odločevalci potrebovali dve leti, da so ugotovili, da je treba upoštevati predloge, ki smo jih mi podali že na začetku epidemije, in sicer da je treba k reševanju teh težav pristopiti bolj lokalno. Če se spomnite, v prvem valu vse tja do septembra kar 90 odstotkov šol ni imelo niti enega okuženega. Zaprte pa so bile vse. In to je nepotrebna škoda, ki je nastala zaradi napačnih odločitev.
Razkrilo se je, da imamo v Sloveniji silno pomanjkljivo kabelsko infrastrukturo za širokopasovni dostop do medmrežja ter velikanske bele lise pokritosti z mobilnim signalom. Da je zadeva še slabša, so to običajno ista območja: torej tam, kjer ni interneta, tudi ni mobilnega signala. Pokazalo se je, da je država v preteklosti naredila veliko napako predvsem s tem, ko je odločanje o pokritosti prenesla na koncesionarje. Za te pa se ve, da na območjih, kjer ne morejo ustvariti dobička, omrežja preprosto niso vzpostavili.
Ob koncu epidemije se je pretekla vlada spomnila, da so glede na našo zakonodajo odločanje o tem, kako upravljati življenje v šolah, prenesli na vas. Je bila to pravilna odločitev?
Avtonomija je vedno težavna, saj vedno prinese tudi odgovornost, kar nekdo sprejme lažje, drugi težje. Mislim, da je to prava pot. Lahko bi našim sugestijam in predlogom, naj odločanje vendarle prepustijo lokalni skupnosti skupaj z vodstvi šol, sledili že od začetka. Lokalne skupnosti so namreč imele podatke, koliko je kje okuženih, in bi temu lahko prilagajali ukrepe. S tem bi lahko prihranili tudi ogromno denarja. Če nekje ni okužb, čemu testiranje? Občutek je, da je država ogromno denarja investirala v določene ukrepe tudi po nepotrebnem. Ko se je končno odločanje o izvajanju ukrepov preneslo na šole, sem bil zelo zadovoljen. Ampak pri avtonomiji odločanja o ukrepih in zapiranju šol je še drobni tisk: mi nismo mogli odločati sami, ampak s soglasjem NIJZ in ob vedenju ministrstva za šolstvo. Možnost, da smo kot ravnatelji lahko tudi sami zaprli šolo, je obstajala tudi že leta 2020. Sam sem bil deležen nemalo kritik, ker sem dva dni pred začetkom krompirjevih počitnic zaprl šolo za dva dni. Ampak takrat je bilo okuženih 11 učiteljev na razredni stopnji, in če šole ne bi zaprl, bi imeli verjetno tu ogromen izbruh. Epidemija je razkrila, da je avtonomija šol bolj ali manj zgolj na papirju. Kajti, tako kot so sklenili v Ljubljani, tako so morale delovati vse šole v Sloveniji, od najbolj oddaljenih vasi, kjer so bile razmere popolnoma drugačne, pa do mestnih središč. Največja napaka vodenja epidemije je bila nekonsistentnost. Odločitve, ki bi morale biti strokovne, so žal hudo zaudarjale po politiki.
Zdi se, da je dokaj nenadno pojemanje epidemije nekatere stvari pustilo nedorečene: obvezne maske, testiranje, celo cepljenje. Del staršev je vsem ukrepom ostro nasprotoval.
Jaz se bojim, da ta zgodba še ni končana. Globoko se zahvaljujem staršem v našem okolju, ker nismo imeli nobenih težav. Ampak morate vedeti, da smo v komunikaciji s starši nastopili zelo odkrito. Ko smo z ministrstva dobili okrožnico, smo jo poslali tako vsem staršem kot učiteljem ter poleg napisali kratek komentar. Ko so bili določeni ukrepi, smo vse posredovali staršem, vpeljal sem tudi pogovore prek zooma. Včasih sem imel na pogovoru tudi po 250 staršev in smo se pogovarjali vprašanjih, ki so se pri njih porajala. Na vprašanja in pobude sam odgovarjal neposredno in utemeljeval odločitve. Res je to pomenilo nekaj dodatnega dela, ampak v časih, ko so bile šole zaprte, je bilo to še najmanj, kar sem lahko storil. In očitno je zadeva delovala. Imeli smo nekaj več dodatnih šolanj na domu, ker so se starši odločili, da bodo doma, in so šolanje prevzeli nase. Ampak takih primerov je bilo izredno malo, dva ali trije. Mislim, da je bila temelj neposredna, odprta komunikacija. Starši so tako razumeli, da se teh ukrepov ne izmišljujejo ravnatelji ali ravnateljice, in tako je tudi veliko tistih staršev, ki bi bili sicer lahko nezadovoljni in jezni, ukrepe sprejelo. Moram reči, da iz šole nisem dobil nobene grožnje, kot predsednik združenja ravnateljev pa sem jih dobil veliko. Dnevno sem prejemal grožnje, češ da sem plačanec vlade, da mi bodo sodili na procesu, kot je bil nürnberški, da bom za služenje Janezu Janši plačal ... Zelo so me obsojali tudi, ker sem izjavil, da so starši izgubili kompas, ker se jezijo na napačne ljudi.
Od kod ta jeza ljudi?
Velik problem sem sam videl v tem, da so določene službe preveč rigorozno izvajale sporne odloke. Na čelu šolskega inšpektorata je doktor pravnih znanosti, ki bi moral vedeti, ali so odloki utemeljeni ali ne, pa se je kasneje za veliko večino izkazalo, da so neustavni. Poleg tega je velika razlika, ali k preverjanju spoštovanja ukrepov v teh zelo občutljivih časih pristopiš razumno in z veliko mero empatije ali pa brezkompromisno – in legalistično kaznuješ vse okoli sebe. In tu sem jaz videl težavo. Vsi inšpektorji, od energetskih in gradbenih do šolskih, so čez noč dobili pooblastila za nadzor izvajanja protikoronskih ukrepov. Med njimi so bili tudi taki, ki so čakali pred vrati šole in začeli izvajati nadzor, ne da bi se legitimirali in povedali, s kakšnim namenom so na šolo prišli. S tem so kršili svoj lastni zakon, torej zakon o inšpekcijskem nadzoru. To je bilo zelo moteče. Ti ljudje bi vendarle morali poznati pravo. Zanimivo bi bilo izvedeti, ali bo kdo zaradi vsega tega zoper takratne odločevalce vložil ovadbo zaradi nevestnega opravljanja dela.
Kako nadoknaditi zaostanke?
Izgubljeni čas je mogoče nadomestiti samo tako, da investiraš dodaten čas, ali pa z večjo količino opravljenega dela. Druge možnosti ni. Torej ali boš v enem dnevu namesto osem ur delal dvanajst ur ali pa boš v mesecu dni podaljšal celotno zadevo za tri dni. Drugače ne gre. Pri nas pa smo »bolni od zakonodaje«. Oglejva si primer, ki zelo nazorno opiše, s čim se moramo v šolah soočati. Na odločbah učencev s posebnimi potrebami je pogosto zapisano, da se učna pomoč izvaja zunaj razreda, kar pomeni, da otroka jemlješ od pouka matematike zato, da ga učiš socialnih veščin. Da temu učencu nato primanjkuje znanja matematike, nikogar ne zanima. Ker zakon pač pravi, da ne smeš preseči tedenskega števila ur, ki jih ta učenec sme imeti. Moje mnenje je, da če se nekdo iz nekega razloga težje uči, lahko primanjkljaj nadoknadi le tako, da za učenje porabi več časa oziroma v isto nalogo vloži več energije. In tako deluje naš sistem. Raje razmišljamo o tem, da ne bi slučajno kršili pravic nekoga, kako pa bomo prišli do tja, kamor si želimo, torej da bomo postali digitalizirana družba znanja, o tem zares ne razmišlja nihče. Bolj je važno, da imajo vsi svoje pravice, pa čeprav na račun manj znanja.
Kako bomo torej izgubljeno znanje znova pridobili?
Težko. Sploh pa s filozofijo, kot se je razvila med starši. Vem, da me bodo spet kritizirali, a resnica je, da zelo veliko staršev šolo dojema kot servis ali pa kot veleblagovnico, kamor prideš takrat, ko tebi ustreza, samo po tisto, kar tebi ustreza. Kolegom sem že omenil, da bomo izvedli raziskavo o tem, koliko se je povečalo število napovedanih odsotnosti. Torej o tem, koliko se koristijo tako imenovani Gabrovi dnevi in nato še odsotnosti, ki gredo preko teh dni. Na naši šoli je tega bistveno več kot pretekla leta. Starši menijo, da je popolnoma normalno, da otrok zadnji teden pouka sploh ne hodi več v šolo, ker gredo oni že na dopust. Ampak otrok je med letom že izkoristil pet Gabrovih dni, zdaj pa jih bo še dodatnih sedem. Medtem ko so med epidemijo pri nekaterih nastale velikanske težave, ker so morali biti otroci doma, se tam učiti in delati na daljavo. To je rahlo shizofrena situacija. Je torej pomembno, da je otrok v šoli in ga učimo ter je v stiku z učitelji, kolegi, institucijo, ali ne? Odločimo se ...
Ali šola izgublja svoj pomen?
Imam občutek, da se dogajajo velikanske zlorabe. Da ne govorim o prošnjah in pobudah staršev, ali lahko njihov otrok pouk zapusti 15 minut ali pol urej prej, ker ima potem trening ali kakšno drugo obveznost. Nekateri starši, in na žalost je takih vse več, dojemajo šolo kot neko zadevo, ki je sicer po zakonu obvezna, a jo njihov otrok obiskuje zgolj v meri, kolikor mu dopuščajo drugi, pomembnejši opravki. To je zelo škodljivo. Iz leta v leto se tudi veča število odlogov vpisa. Zato ker starši presodijo, da njihov otrok še ni zrel. Starši brez kakršnekoli izobrazbe o razvojni psihologiji, pedagogiki ... In to kljub temu, da so strokovnjaki z vsega sveta ugotovili, da je starost šest let primerna za začetek šolanja. Vedno več je tudi šolanja na domu, čeprav je v nebo vpijoče krivično, da tisti, ki se šolajo doma, pridejo veliko lažje skozi, saj imajo bistveno manj predmetnih izpitov kot kolegi v šoli. Imajo bistveno manj predmetov in bistveno manj ocen. V tretjem triletju imajo tako ob 13 predmetih le sedem izpitov. Ker imajo več predmetov na izbiro, se lahko zgodi, da gre kateri od učencev skozi šolanje oziroma tretje triletje brez pouka biologije in fizike, ker pač vsakič izbere na primer kemijo. Pozabljamo, da ta zakon ni bil napisan zato, da bi starši to izkoriščali, ker se jim zdi, da slovenska šola oziroma naš šolski sistem ni dovolj dober. Slovenska šola je po vseh raziskavah nadpovprečno dobra in se uvršča med deset najboljših šolskih sistemov v Evropi. Ampak vse več staršev je, ki jim to ni dovolj, in menijo, da znajo oni doma bolje. To ni v redu. Šola ni servis. Šola je velikanska dobrina. Naši predniki so se ob vpeljavi obveznega šolanja v času Marije Terezije tega veselili in so bili srečni, da so lahko hodili v šolo, danes pa nam je to v breme.
Kako oceniti primanjkljaj znanja? Je lahko nacionalno preverjanje znanja (NPZ) tisti lakmusov papir?
Takšno, kakršno je zdaj, zagotovo ne. Nisem še videl raziskave, ki bi povedala, ali je lansko preverjanje znanja primerljivo s preverjanjem znanja pred šestimi, sedmimi leti. Mislim, da je na ravni države težko izvesti preverjanje znanja, ki bi nam dalo sliko, kakšni so učni zaostanki. Vsak bi se moral zavedati, da mladostniki, stari od 11 do 14 let, napor vložijo v tisto, kar se jim zdi pomembno, če je obvezno in če ima neke posledice. Če ni tako, seveda ne vlagajo napora. In velik del generacije v ta preizkus znanja vloži minimum napora. Pa bom ponovil, kar sem že večkrat dejal: zelo neresno je, če kdo v tej državi razvoj sistema utemeljuje na podlagi rezultatov NPZ, dokler je, kakršno je. Pametni učitelji, kar večina učiteljev je, so diagnosticirali doseženo, takoj ko so se otroci vrnili v šole. In potem so lahko pristopili k sanaciji. Da bomo zaostanek dokončno odpravili, pa bo treba, kot sem že rekel, vložiti dodaten čas in energijo.
Je drugačna izvedba šolanja poglobila tveganje nižanja standardov pri ocenjevanju učencev?
Standardi so se začeli nižati s trenutkom, ko se je uvedel zdajšnji način vpisa v srednje šole. Točkovanje na podlagi ocen sedmega, osmega in devetega razreda je smrt za znanje učencev. Povprečna ocena v Sloveniji je 4,2 in več! V Sloveniji, ne zgolj na eni šoli. Ali veste, koliko učencev je pred tremi leti, ko je bilo zadnje pravo NPZ, doseglo pri slovenščini vse možne točke? Eden! Mislim, da je to razlog, zakaj bi morali odgovornim zazvoniti vsi alarmi. Rešitev pa je zelo preprosta: na šolah, kjer je omejitev vpisa, je treba vpeljati sprejemne izpite, NPZ bi bilo treba izvesti na vzorcu na primer 50 šol, ostale lahko to izvajajo kasneje za lastno diagnostiko, in potem bomo v šolah spet lahko začeli ocenjevati pošteno. Če želimo razvijati svojo državo v smeri družbe znanja, moramo te spremembe nujno uvesti.
Sindikati šolstva so po tem, ko je bil napovedan dvig plač zdravnikov, hitro dvignili glave in prejšnji vladi predstavili svoje zahteve. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Odgovoril vam bom raje nekaj, česar me niste vprašali. Slovenskemu šolstvu se v prihodnjih letih ne piše nič dobrega, ker se v šolah vse bolj spopadamo s kadrovsko stisko. In to je moja velikanska kritika odločevalcem v zadnjih 20 letih, ki so prihajali iz vseh političnih opcij. Na odgovorna mesta, na položaje ministrov so prihajali ljudje brez vizije, brez znanja, zgolj po strankarski liniji. Z dr. Miho Kovačem sva pred leti ugotavljala, da pri nas nimamo državnikov, ampak politike. Gledajo v tujino, vidijo, kaj se tam dogaja, ampak ne naučijo se ničesar. Obetajo se nam, tako kot drugod na Zahodu, hudi kadrovski primanjkljaji. Obnašamo pa se tako, kot smo se pri nepremičninskem balonu, finančni krizi in še kje: kot da se to pri nas ne more zgoditi. Kot da smo izoliran otok. Sanirati moramo vse primanjkljaje, o katerih sem govoril prej, izvesti šolsko reformo, ki bo dejansko poskrbela, da bomo izobraževali za poklice prihodnosti, torej za poklice, ki še ne obstajajo, hkrati pa nam grozi, da nam bo primanjkovalo učiteljev in učiteljic vseh profilov. Grozi nam, da bomo prisiljeni zaposliti vsakogar, ki si bo želel poučevati. Kako bomo na tak način vzpostavili družbo znanja? Zamudili smo 20 let priložnosti, da bi zgradili ugled učiteljskemu poklicu. In sedanja vlada bo morala reševati težave, ki so se kopičile kar 20 let. Zanimivo je, da je kljub temu naše šolstvo trenutno še v dobri kondiciji in po mednarodnih raziskavah dovolj kvalitetno, a bojim se, da bomo imeli, če ne bomo izvedli nekaj čvrstih reform, hude težave.
Kot odgovor na vaše vprašanje pa tole: neresno je govoriti o »sistemu plač javnega sektorja«, ker se je ta podrl v tistem trenutku, ko je vlada prvič popustila eni od skupin. In to se je od uveljavitve sistema zgodilo zelo velikokrat. Prav nič čudnega ni, da zdravniki hočejo izstopiti, tudi ostale skupine bi morale razmišljati podobno, ker sistem preprsto ne deluje, je nepravičen in do nekaterih skupin nedvomno krivičen. Kakšna je država, kjer šele 23. plačni razred pomeni minimalno plačo? To je sramotno. Odnos do ravnateljev in pomočnikov ravnateljev pa je takšen, da se odstopi obojih kar vrstijo. Nekateri sredi mandata, drugi pa se ne odločijo za ponovno kandidaturo, čeprav so pred tem dva ali več mandatov zelo uspešno vodili šole, vendar preprosto ne zmorejo več.
