Bentil je čez »leve« in »desne«
O Kučanu je Kramberger dejal, da mu bo, če bo kdaj predsednik, v Ljubljani postavil še večji spomenik, kot so ga Edvardu Kardelju, »ker si ga zasluži«. »Če gremo po poštenosti, Jezus Kristus je bil prvi komunist. Lenin, Marx, Engels, vsi so od njega vzeli ideje. Komunizem je nekaj lepega, če bi se pravilno izvajal,« je dejal v enem od intervjujev. Rad je bentil čez notranjega ministra Bavčarja pa obrambnega ministra Janšo. »Tudi Pučnika pozabite. On je meni enkrat rekel: 'Kramberger, jaz ne verjamem v nič drugega kot v dobro vino in lepo žensko.' Pa sem mu rekel: 'Kaj boš ti, ubogi revež, ko komaj hodiš, z lepo žensko.'«
»Smo bili doma. Tam se je še mimo peljal. 'Dober dan!' je pravil. Pa nismo šli poslušat, ker je ... Malo je preveč govoril. Samo je govoril. Kot da bi mu falilo,« sta nam leta 2020 ob pisanju reportaže o Iveku zaupala starejša krajana vedrega duha v gostilni na glavnem trgu v Jurovskem Dolu.
Nastop je Kramberger tistega usodnega dne začel ob 18. uri, 40 minut pozneje je padel pod strelom, tako pravi sodišče, takrat 42-letnega domačina, kmeta in lovca Petra Rotarja, ki ga je s puško zadel v levo ramo. Krogla, ki je preiskovalci nikoli niso naši, pa mu je prestrelila eno glavnih žil, zaradi česar je med prevozom v bolnišnico izkrvavel. »Dobro ga je trofo. Smo čuli pok, smo tam doli doma, smo bili na balkonu, pili kavo. Kaj češ, tak je. Kaj se vse zgodi.« Pa je Krambergerja res ustrelil Rotar? Med lovci ni ravno slovel kot dober strelec, kaj šele ostrostrelec, bil pa je tudi močno pijan. Govori se, da je pil že celo noč in dan prej. »Najprej je reko, da ga je vstrelo, pol je pa reko, da ga ni vstrelo. Saj ne veš, kaj je res. Politika je noter.« Domačini so nam še povedali, da je Rotar govoril, da bo resnico razkril na smrtni postelji. Potem pa ga je januarja 2019, v 69. letu starosti, nenadoma zadela kap.
Igor Kršinar: Komu je bil na poti Ivan Kramberger?
Danes bo novinar tednika Reporter Igor Kršinar v prostorih Slovenske matice uradno predstavil novo knjigo z naslovom Komu je bil na poti Ivan Kramberger, ki je letos izšla pri založbi Kulturni center Maribor. »Leta 1994 sem na FDV iz novinarstva diplomiral na temo Analiza politične dejavnosti Ivana Krambergerja. Diplomo so večkrat citirali, tudi lani v dokumentarcu Beli bojevnik v črni obleki režiserke Maje Weiss, in takrat se mi je porodila ideja, da bi diplomo ob 30. obletnici nadgradil ter izdal kot knjigo,« o povodu pravi Kršinar.
Z atentatom, razen v uvodu nekaj malega, se novinar v knjigi ne ukvarja. O tem, kdo je streljal, je pravnomočno odločilo sodišče in Rotarju določilo 12 let zapora, v medijih pa se je spet pojavil, ko je leta 2014 preprečil, da bi Iveku postavili kip na mestu, kjer je bil ustreljen. »V knjigi se nisem toliko osredotočil na umor, ampak Krambergerjev politični vpliv, njegov program, odnos do vlade, do posameznih politikov, kje je podoben levici, kje desnici, kdo so bili njegovi volivci,« poudarja Kršinar. In še: »Vsako obletnico pišemo o atentatu, nič pa o njegovi osebnosti, o njegovem pomenu za slovensko politiko, in s tem se mu dela krivica.«
Morebiti je bil vrhunec njegovega političnega nastopanja zborovanje na Prešernovem trgu v Ljubljani, na katerem je zbrano množico svaril pred komunisti. Vanje, tudi vame, ki me je sicer imel za dobrega človeka, je usmerjal srž svojih govorov in tudi skoraj preroške besede, da se je treba bati komunistov: »Pa ne tistih, ki bodo ostali to, kar so, ampak tistih, ki se bodo spreobrnili in postali strašni antikomunisti, pa v cerkve bodo hiteli in se delali vernike. Pazite se njih, ljubi moji Slovenci. Vse vam bodo pobrali. Kajti kar se Janezek nauči, to Janez zna!« Bilo je to leta 1990. - Milan Kučan v spremni besedi knjige Igorja Kršinarja
Glas marginalcev, z največjo podporo na Štajerskem
Kramberger se je rodil leta 1936 v Benediktu, odraščal in živel je v Negovi, končal je štiri razrede osnovne šole, se izučil za dimnikarja, v Nemčiji, kjer je preživel več kot 20 let, pa še za medicinskega tehnika. Za svoje izumiteljstvo na področju izboljšav dializnih aparatov je služil lepe denarce, ki jih je doniral številnim slovenskim socialno ogroženim družinam. Mit o dobrem človeku iz Negove je bil rojen. Ko je leta 1990 kandidiral za predsednika, so se mu resni politični tekmeci posmehovali. Bil je pač glas marginalcev. Kršinar je analiziral njegove volivce po takratnih okrajih, ki jih je razvrstil v štiri skupine, glede na deleže glasov, ki jih je Kramberger dobil. Ugotovil je, da je imel največ podpore na Štajerskem, največji delež glasov pa je dobil v občinah Šentjur in Lenart. »Njegovi volivci so bili predvsem manj izobraženi, brezposelni, kmetje, verni, starejši, narodno zavedni ... V občinah, kjer je dobil največ glasov, je opaziti večji delež glasov za Krščanske demokrate in Ljudsko stranko. Gre za desnosredinske volivce,« ugotavlja Kršinar.
»Kritiziral je komuniste, ampak Kučan mu je bil všeč«
Na shode se je vozil v doma predelanem bugattiju in z opico Ančko, zbranim pa je v precej vulgarnem jeziku pojasnjeval aktualno dogajanje. »V Beogradu so nas blokirali gospodarsko, zahtevajo pa denar, da jim mi pomagamo, za nerazvite, za Srbijo. Dragi Slovenci, to je tako, kot da je tvoja žena kurba, z Bosancem, potem jo moraš imeti pa rad in še ljubiti,« je razpredal na enem od shodov. Na volitvah leta 1990 je dobil 18,5 odstotka glasov in se uvrstil za prvoligašema Milanom Kučanom in Jožetom Pučnikom. Za december leta 1992 je spet napovedal kandidaturo in se že lotil kampanje, a je zaradi atentata ni dokončal.
Kršinar je njegov politični program v knjigi primerjal s programi drugih strank. »Marsikdo reče: Kramberger ni imel političnega programa, a to ni res, on je napisal svoj program v knjigah. Njegov program smo videli v njegovih nastopih, na televiziji in na zborovanjih, mediji pa so ga precej dobro povzeli,« pojasnjuje Kršinar in dodaja: »Programsko je bil zelo blizu desnosredinskim strankam. Zavzemal se je recimo, da bi bile poleg javnih šol in bolnišnic tudi zasebne. Zavzemal se je za odcepitev Slovenije 'od južne brače'. Zelo je kritiziral komuniste kot sistem, ampak Kučan mu je bil pa všeč.«
Skriti adut Udbe v tekmi za predsednika?
Manj znano je tudi, da je Kramberger ustanovil dve stranki, ena je bila Narodna zveza Svoboda, ki se je pozneje s še nekaterimi strankami združila v Domovinsko narodno stranko, razlaga Kršinar. »Potem se je razšel z njimi, ker je imel pač svoje ideje in ga niso hoteli poslušati. Če bi nastopal s stranko, komu bi jemal glasove? Menim, da Krščanskim demokratom in Ljudski stranki,« poudarja naš sogovornik. Toda predsedniki pri nas navadno ne nastopajo s programi, saj nimajo izvršilne oblasti. »Kramberger si ni predstavljal, da bo on na neki protokolarni funkciji. Predsedniškemu sokandidatu dr. Marku Demšarju je dejal, da bo njegov minister za zdravje, če bo on predsednik, kar Demšar tudi omenja v predgovoru.«
Kršinar se v knjigi, za katero sta spremni besedi prispevala tudi Kučan in Lojze Peterle, dotakne tudi okoliščin Krambergerjeve kandidature. »Pred petimi leti sem se pogovarjal z Marjanom Beraničem, ki je bil vodja Krambergerjevega volilnega štaba. In zatrjuje, da ga je h kandidaturi nagovoril on, po navodilih Udbe. Do njega naj bi pristopila dva takratna sodelavca SDV in mu dejala, naj prepriča Krambergerja h kandidaturi, da bi na ta način jemal glasove Pučniku. /.../ Menim sicer, da se ta računica ne izide, ker je Kučan že v prvem krogu dobil več glasov kot Pučnik in Kramberger skupaj,« pravi Kršinar.
