Novice Svet24

Andraž Purg - GrupA

Da je naš prometni sistem, ki temelji na individualni mobilnosti, izjemno potraten, opozarja izr. profesor dr. Matej Ogrin z Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. »Energetska draginja še posebej tepe države s takšnim prometnim sistemom, kot ga imamo v Sloveniji,« poudarja. Ne zdi se mu prav, da odgovorne ob podražitvah goriv skrbi le regulacija njihovih cen. Veliko bolj pomembno bi bilo, da bi zmanjšali potrebo po prometnem povpraševanju. Odgovor na to je krepitev javnega potniškega prometa.

Po prepričanju Mateja Ogrina se država problema povečanega prometa loteva slabo. Tudi v obdobju trenutne energetske krize se odgovorni po njegovem opažanju premalo ukvarjajo z vprašanjem, kako bi krepili naš javni promet, ki je med najslabšimi v regiji in Evropi. Številni pomembni ukrepi so sicer zapisani v strateških dokumentih, vendar odgovorni ne prepoznajo, da je napočil skrajni čas za njihovo uresničitev. Medtem ko je pri stavbah mogoče zaznati prehod k večji energetski učinkovitosti in uporabi obnovljivih virov energije, vpeljave takšnih sprememb v promet še ni na vidiku, pravi sogovornik.

Zmanjševanja energije v prometu ne bomo dosegli z ukrepom, znanim pod imenom par-nepar, ko so na nekatere dneve lahko vozili samo lastniki avtomobilov s sodimi števili na registrskih tablicah in na druge dneve lastniki avtomobilov z lihimi. Javni promet je treba okrepiti tako, da bodo ljudje z njegovo pomočjo hitro in preprosto opravili ponavljajoče se poti. »Ko bomo v Sloveniji to uredili, bomo kvečjemu ulovili povprečje razvitosti javnega potniškega prometa na ravni Evropske unije. Še daleč pa bomo od tega, da bi vzpostavili najboljši mogoči sistem.«

Tiščanje glave v pesek

Med mesti, kjer je javni potniški promet dokaj dobro urejen, prednjači Ljubljana. Krepitev regionalnih povezav je po Ogrinovih besedah že druga zgodba. »Še vedno tiščimo glavo v pesek. Država sicer načrtuje vlaganja v elektrifikacijo vozil. Raba energije se bo postopno preusmerila z nafte na elektriko, promet bomo v nekem obdobju razogljičili. A se to ne bo zgodilo čez noč. Poleg tega s tem ne bomo zmanjšali gneče na cestah.«

Kritičen je, da so med projekti, s katerimi želi država razbremeniti prometne zamaške, le še nova vlaganja v ceste – tretja razvojna os, širitev avtocestnega obroča okoli prestolnice in širitev tamkajšnjih avtocestnih krakov. »Vse to veliko stane, gradnja omenjenih projektov bo trajala do deset let. Za vpeljavo visokofrekventne avtobusne povezave bi po drugi strani potrebovali od nekaj mesecev do leta ali dveh.«

Poudarja, da država premalo denarja namenja ureditvi regionalnih železniških prog, čeprav so zelo pomembne za krepitev medmestnih povezav in prevoz potnikov. Če je katera od omenjenih povezav že načrtovana, je država glede njene gradnje zelo neambiciozna. »Pomen takšnih železniških povezav so v Uniji že pred desetletjem prepoznali kot pomemben del javnega prometa. Tisti, ki imajo pri nas v rokah škarje in platno, pomena tovrstnih vlaganj še danes ne razumejo. Na Dunaju in Danskem ter v Švici, Italiji in državah Beneluksa imajo odlične železniške povezave. V Sloveniji se z železnicami, kar zadeva hiter razvoj potniškega prometa, nihče resno ne ukvarja že približno 30 let.«

Navade so odsev možnosti

Naše navade pri uporabi prevoznih sredstev so, kot je pojasnil, ogledalo možnega. »Slovenci najbrž nismo nič bolj razvajeni kot kateri drug narod. Če se bo vzpostavila drugačna možnost prevozov in če bo dovolj konkurenčna, se bosta v nekem obdobju način potovanja na delo in odhod po opravkih začela spreminjati.«

Pravi, da železniške proge, ki prestolnico povezujejo s sosednjimi kraji, v času prometnih konic že danes pokajo po šivih. Ljudje si želijo, da bi imeli na voljo povezave vsakih 15 minut. Če bi odgovorni za spremembe poskrbeli tam, kjer jih lahko hitro uvedejo, in če pri umeščanju v prostor ne bi vladala polžja dinamika, bi lahko marsikaj izboljšali, meni Ogrin in poudarja, da prometno povpraševanje vedno sledi optimalni ponudbi. »Ljudje možnosti izbire ne zaznajo čez noč, ampak za to potrebujejo nekaj let, tudi po tem, ko sistem že deluje. Vzgajati je treba generacije ljudi, da se na primer navadijo uporabe vlaka. Dlje časa ko nič ne naredimo, težje bo spremeniti navade ljudi. Politiki vse bolj razlagajo, da se javni promet ne izplača, in državljani jim vse bolj verjamemo. A kako to, da takšen promet deluje marsikje okrog nas?«