»Tudi na našem območju ni nič bolje,« pravi Marko Lekše s celjske območne enote Zavoda za gozdove Slovenije. Po njegovih besedah gozdarji bukovega rilčkarja skakača, od dva do tri milimetre dolgega temno rjavega hroščka z rilčkom, dobro poznajo. Ob najmanjši nevarnosti odskoči. Namnoži se v dolgih in nepravilnih časovnih presledkih, kar navadno traja kratek čas. Njegov napad na bukev se kaže v rjavenju in sušenju listov ter v luknjičastih razjedah na njih. Ob močnem napadu je videti, kot da se drevo suši.
Bukova listna uš je prav tako pogost zajedavec bukve in se na spodnjih straneh listov kaže kot beli kosmi, podobni vati.
Zaradi ugodnih vremenskih razmer sta se oba škodljivca letos zelo razmnožila. »Najmočnejše napade opažamo v okolici Celja, Laškega in Rogaške Slatine. Napadi so opazni tudi v okolici Slovenskih Konjic, vendar v manjšem obsegu. Kljub dramatičnemu videzu dreves izkušnje kažejo, da bukev ni bistveno prizadeta. Ob močnem napadu, kakršen je letos, se sicer zmanjša letni prirast, a drevesa niso življenjsko ogrožena,« meni Lekše. Gozdarji so v zadnjih dneh prejeli kar nekaj zaskrbljenih klicev občanov in lastnikov gozdov glede teh pojavov in vsem so posredovali ustrezna pojasnila.
Dolgoročno hiranje bukovih dreves
A dejstvo je, da zadnjih nekaj let po vsej Sloveniji in širše po Evropi navadna bukev opazno hitro hira. Ta pojav že nekaj let spremlja dr. Nikica Ogris iz Gozdarskega inštituta Slovenije. Stanje gozdov preučuje že od leta 1985. Strokovnjaki tako tudi v Sloveniji beležijo poškodbe dreves in njihove povzročitelje, kot so divjad, žuželke, glive, abiotski dejavniki, neposredni vplivi človeka, ogenj, onesnažen zrak … Z vidika zdravja gozdov sta najbolj zanimiva osutost krošnje in obseg poškodbe, pravi Ogris. Drevo, pri katerem ocenijo 25 odstotkov ali manj osutosti, štejejo za zdravo, če pa je ocena 30 odstotkov in več, ga uvrščajo med poškodovana. »Leta 2020 je povprečna osutost naših najpogostejših drevesnih vrst, navadne bukve in smreke, presegala 30 odstotkov. Slovenski gozdovi so sicer bolni, a ti dve drevesni vrsti za zdaj nista ogroženi, saj sta najpogostejši,« ugotavlja Ogris. V Sloveniji so zaradi različnih bolezni med najbolj ogroženimi gorski in poljski brest, veliki in poljski jesen ter domači kostanj.
Natančni vzroki še niso znani
Navadna bukev je v naših gozdovih najpogostejša in najbolj razširjena drevesna vrsta, saj po podatkih iz leta 2020, ki jih je zbral zavod za gozdove, predstavlja 32,9-odstotni delež v skupni lesni zalogi. »Natančnih vzrokov splošnega slabšanja zdravstvenega stanja bukve po vsej Sloveniji še ne poznamo,« pravi Ogris in dodaja, da se je povprečna osutost bukove krošnje od leta 1993 do 2020 povečala s 13,9 na 32,2 odstotka (ob upoštevanju dreves, ki tvorijo streho gozdnega sestoja, in zato tekmovanje ali zasenčenost bistveno ne vplivata na osutost). Če se bo to gibanje nadaljevalo, lahko pričakujemo množično sušenje bukve do konca stoletja, domnevno pa že prej, napoveduje.
»Domnevamo, da je hiranje bukve posledica podnebnih sprememb, višjih temperatur, pogostejših sušnih stresov, milih, toplih in suhih zim, sušnih pomladi, poznih pozeb, poletnih vročinskih valov, neenakomerne razporeditve padavin ter sočasnega delovanja škodljivcev. Vse to domnevno povzroča bolezen, ki se izraža kot hiranje, kar še ni raziskano,« ugotavlja strokovnjak in dodaja, da bi za dolgoročnejše načrtovanje gospodarjenja z bukvijo morali poznati vzroke njenega hiranja. V Sloveniji naj bi jih podrobneje raziskali v projektu Bolezni, škodljivci in sušni stres pri navadni bukvi v različnih scenarijih podnebnih sprememb. Projekt financirata ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter javna agencija za raziskovalno dejavnost. V njem bodo raziskovalci med drugim ocenili potencialno ogroženost navadne bukve zaradi bolezni, škodljivcev in suše v prihodnjih letih ter izdelali priporočila in usmeritve za dolgoročno gospodarjenje s to drevesno vrsto.
