Pri 33-ih je bila Jasna Gabrič znova izvoljena za županjo, s skoraj 70 odstotki podpore, leto pozneje se je na izboru mednarodne fundacije uvrstila med deset najboljših županj na svetu ter pri 36 letih, letos, postala prva ženska predsednica Skupnosti občin Slovenije, ki praznuje 30 let obstoja. Z njo smo se pogovarjali o položaju občin v Sloveniji, o dojemanju politike, položaju žensk v politiki ter prihodnosti Slovenije.
Ne zgodi se vsak dan, da se mlad človek poda v politiko in prepriča večino volivcev ter zmaga. Še manj pa, da se za politično pot odloči mlada ženska. So to morda stereotipi ali je res tako?
So deloma stereotipi, ki mladim in ženskam v političnem udejstvovanju odvzemajo podporo, je pa tudi dejstvo, da je med politiki manj žensk in je to še vedno pretežno svet moških. Na področju županskih volitev se vsak mandat število žensk nekoliko poveča, a je še vedno pod desetimi odstotki. Veseli me, da se je ob tokratnih volitvah v parlament število izvoljenih poslank povečalo. Vsekakor pa k temu pripomorejo spolne kvote, ki so žal v tej fazi razvoja družbe še potrebne. Morda pa pridemo do dneva, ko več ne bodo. Biti politik je sicer težak poklic in terja od človeka bistveno več kot le osem ur na dan, malo je prostih praznikov in večerov ter veliko osebnega odrekanja. Brez podpore družine ženska bistveno težje opravlja poklic politika na način, kot ga opravlja moški.
Zdi se, kot da je politik lahko vsak. Kaj menite o tej trditvi?
Ta trditev žal drži, odraz takšnega razmišljanja pa je stanje v naši politiki. Osebno menim, da so tako kot pri vsakem drugem poklicu, pa naj bo to frizer, arhitekt, učitelj, zdravnik …, pri opravljanju poklica politika potrebni znanje, širša razgledanost, čustvena inteligenca, izobrazba. In kot v vseh drugih poklicih so tudi tu potrebna leta izkušenj, ki človeka naredijo dobrega v svojem delu. A žal je v Sloveniji tako, da ne more biti vsak učitelj, zdravnik ali poklicni gasilec, medtem ko je vsak lahko politik. In zato je v državi tako, kot je. Če prebirate življenjepise najbolj uspešnih ali prepoznavnih evropskih ali svetovnih politikov (naj bo to Obama, Merklova ali kdo drug), ugotovite, da niso v politiko »prileteli« kar čez noč, temveč so na tem področju delovali leta in leta, si pridobivali izkušnje več let ali desetletij, se kalili v politiki, in to je tisto, kar jih je pripeljalo do najbolj odgovornih položajev v svojih državah. Upam si trditi, da so svojo nalogo tudi več kot dobro opravili. Ne vem, ali bomo kdaj prišli tako daleč v razmišljanju in dojemanju politike tudi v Sloveniji. Danes iz politike bežimo, politike kar vse mečemo v isti koš in jih mimogrede obtožimo, da so lopovi, da tako ali tako ne delajo nič, skrbijo samo zase in podobno, kar je tudi krivično in zagotovo ne drži za večino ljudi, ki sem jih v politiki utegnila spoznati. Seveda so med njimi tudi taki, ki bi jih lahko tako opisali, a tvorijo manjšino.
Marsikdo reče, da je občin preveč in da imajo vsega dovolj, če ne še preveč. Kako bi takšnemu odgovorili?
Da govori neumnosti in ne pozna delovanja lokalne samouprave. To, koliko je občin, je posledica odločitev na državni ravni, ne občin. Odločitve so prinesle tako pluse kot minuse, tega dejstva ne morete spremeniti, a to še ne pomeni, da imamo občine vsega preveč. Daleč od tega. Ko na občino sprejmemo medse mlade, pripravnike, se vsi po vrsti čudijo, kaj vse počnemo na občini, za kaj vse smo odgovorni. Smo kot država v malem. Že na preprosta vprašanja najbrž ne bi znali odgovoriti. Recimo: ali je občina tista, ki plačuje vsak mesec razliko do cene občanom, ki živijo v domovih za starejše, kar je mesečno tudi 500 ali več evrov na osebo; ali je občina tista, ki plačuje po sto in več evrov na mesec za subvencijo posameznikove neprofitne najemnine; ali občanom plačuje razliko do polne cene vrtca – in še bi lahko naštevala. Občine smo res ministrstva v malem, kjer se ukvarjamo z vsemi področji, od nizkih do visokih gradenj, od evropskih projektov do razvoja podeželja in problematike plazov, s področjem predšolske in šolske vzgoje, kulturo, športom, mestno infrastrukturo, socialo, s področjem društev, civilno zaščito, gasilstvom, občinskim svetom, mediji in tako naprej. Skratka, tega je res veliko. In ob tem ne pozabite na dejstvo, da dobimo od države za enega občana v povprečju 645 evrov za celotno leto (povprečnina), veliko občin pa niti toliko ne.
Več let že sodelujete v pogajalski skupini občin z vlado o določevanju povprečnine. Je financiranje občin zadostno?
Ta vlada je že moja peta vlada, kar pomeni, da sem imela priložnost sedeti za pogajalsko mizo z različnimi finančnimi ministri in ministri za javno upravo. Najbolj me je presenetilo nepoznavanje delovanja občin pri nekaterih ministrih in njihov ponižujoč odnos do občin. Občine nismo sindikati, s katerimi bi se država pogajala, ampak smo del države, kjer so naše naloge in način financiranja določeni z zakonom. Vlade pa so, razen zadnje, občinam vsako leto le dodajale nove stroške, denarja zanje pa niso zagotovile. Tudi pravega, konstruktivnega dialoga ni bilo veliko, z izjemo zadnjih dveh let.
Vas je kdaj kaj še posebej presenetilo?
Nikoli ne bom pozabila ministrov v vladi Marjana Šarca, ki so nam na pogajanju dve uri razlagali, v kako slabem finančnem stanju je država, kako nam ne morejo dodeliti »slaba« dva evra višje povprečnine, kar bi za državo predstavljalo štiri milijone evrov stroška, za občine pa vsaj manjši obliž na rane, ki so nam jih zadajali, zvečer pa je bila glavna novica pri poročilih, kako je država sklenila dogovor s sindikati v vrednosti 300 milijonov evrov. Takšnega ponižanja občin in žaljivega odnosa ne moreš kar pozabiti. Ali pa kako nam je minister Mramor očital, da občine denar pretežno trošimo za asfaltiranje cest. To vsekakor odraža odnos do tiste celice naše družbe, tvornika države, ki ga predstavljajo občine. In takšni ljudje vsekakor ne morejo potem pričakovati pomoči in podpore občin v trenutkih, ko nas potrebujejo. Štirideset slovenskih občin je, glede na formulo financiranja, še vedno podfinanciranih oziroma prejmejo premalo denarja za izvajanje z zakonom predpisanih nalog, kar je računsko dokazljivo. In tega se mora zavedati tudi nova vlada. Če bo nadaljevala delo na način, kot ga je vpeljal minister za javno upravo Boštjan Koritnik, ko se je s predstavniki občin dobival redno, da bi sproti reševali in pregledovali zadeve, ki jih prej nismo uspeli rešiti leta in leta, se za razvoj lokalne samouprave ne bojim.
Letos ste prevzeli vodenje največje organizacije na področju občin, Skupnosti občin Slovenije, ki združuje 179 slovenskih občin. Ste prva ženska v 30-letnem obstoju združenja na tem položaju. Vas to kaj čudi? Kaj so po vašem mnenju največji izzivi na področju občin?
Pravzaprav sem to, da sem prva ženska na mestu predsednice skupnosti, izvedela šele v dneh prevzemanja te vloge. In, ja, me je presenetilo, prepričana sem bila, da nisem prva. Žal je to še eno dejstvo, ki pritrjuje moji trditvi, da je politika bila in je še vedno pretežno moški svet, za katerega se odloča premalo ženskih predstavnic.
Največji izziv na področju občin je vsekakor vprašanje zadostnega financiranja občin. Ne vem, ali se je že rodil človek, ki bi znal in hkrati imel pogum sistem financiranja občin narediti takšnega, da bi odražal današnje potrebe in bil pravičen do različnih občin, saj današnje financiranje izhaja iz formule iz leta 2006. Velik izziv bo v prihodnjih letih tudi na podlagi dobrega sodelovanja z državo izkoristiti čim več EU-sredstev, saj bo to najbrž zadnja finančna perspektiva Evrope, kjer smo neto prejemniki denarja. Med izzive pa štejem tudi doseganje enakomernega razvoja po celotni državi, predvsem tudi na obmejnih območjih, kar bi moralo predstavljati tudi velik strateški interes države. Tematik je še veliko, tudi izboljšanje trenutno slabšega položaja županov znotraj javne uprave.
Če se dotakneva tudi te teme ... Ne mine leto, da se ne bi sindikati borili za pravice delavcev, še posebej na področju poviševanja plač. Kakšen pa je status župana kot zaposlenega v javni upravi?
Jaz bi rekla, da je slab, če ga primerjamo s položajem drugih vodilnih mest v javni upravi. Najbrž niste vedeli, da župan ne dobiva plačane niti malice v celoti (v javni upravi je ta znesek že tako nizek), ampak skoraj eno tretjino manj. Najbrž tudi niste vedeli, da župani v plačnem razredu nismo napredovali že več kot 12 let. Si predstavljate, da drugi uslužbenci v javni upravi ne bi napredovali 12 let? Ministra in vlado bi sindikati v tem primeru odnesli iz parlamenta. Pri županih se ne zgodi nič, ker ljudje mislijo, da služimo milijone. In kakor hitro se začne debata o zvišanju plač funkcionarjem, kamor spadajo tudi župani, se pogovarjamo tako, kot da bi služili milijone. Pa naj zato povem, da letno župan zasluži manj kot marsikateri ravnatelj, direktor javnega zavoda, katerega ustanovitelj je prav občina, ki jo vodi župan, in podobno. Ta razmerja v plačah so že daleč stran od razmerij odgovornosti, ki jih prinese določena služba. Če k temu dodam dejstvo, da je županska funkcija vezana na mandat in da posamezniku ne predstavlja nobene socialne varnosti, medtem ko so na vodstvene položaje na drugih področjih večinoma imenovani izmed zaposlenih v kolektivu in se jim delovno mesto »zamrzne«, potem me negativna selekcija, ki se vse bolj kaže na različnih področjih odgovornih funkcij, ne preseneča. Ne zdi se mi tudi prav, da so nekateri župani po 20 letih, ki so jih namenili občini in lokalni skupnosti, odšli v pokoj brez enega evra odpravnine, kar sicer dobi praktično čisto vsak zaposleni v javni upravi. Torej samo župan ne. Kot da nismo ljudje in za nas ne veljajo osnovne pravice. To izkazuje tudi naš odnos do tako odgovornih funkcij.
Ste na kaj še posebej ponosni v zadnjih letih, kar zadeva delovanje občin?
Ponosna sem na to, kako znamo občine v ključnih trenutkih stopiti skupaj in prevzeti pobudo, stopiti v prve »bojne linije«, kar se je še posebno izkazalo v času epidemije. Ko nam ni bilo lahko, ko smo morali izvesti določene ukrepe z namenom, da bi zajezili širjenje virusa, in se včasih znajti po svoje. Kako smo znali poskrbeti za oskrbo najbolj ranljivih skupin družbe. Ne pozabite, vlada ne more iz Ljubljane tako dobro delovati na terenu po celotni državi, kot to lahko s svojim ukrepanjem naredimo občine, ki skupaj pravzaprav pokrivamo vso državo. Ponosna sem tudi na to, kako smo se občine skupaj s svojimi občani odzvale na humanitarno katastrofo, ki je posledica vojne v Ukrajini, z zbiranjem pomoči za begunce, ter kako smo medse sprejeli ljudi, ki potrebujejo našo pomoč. Ponosna sem na dejstvo, da občine vsak pridobljen evropski evro najmanj podvojimo in iz njega naredimo veliko dobrih stvari za ljudi, ki živijo v naših občinah ter so državljani in državljanke te države. Občine smo lahko velik doprinos in opora ter zaveznik pri razvoju, blaginji te države ob vsaki vladi, če se le tega tudi zaveda in zna sodelovati z nami.
Kaj pričakujete od nove vlade in bodočega premierja Roberta Goloba?
Najprej mu čestitam za dosežen rezultat, ki je tudi velika odgovornost. Pričakujemo pa, da bo nova vlada znala izkazati spoštovanje do občin, da bo konstruktivno sodelovala z nami in nas videla kot priložnost, kot enakovrednega partnerja pri izvajanju projektov, zakonskih nalog v dobrobit državljanov in državljank. Da ne bo občin silila v neizhodne položaje ter nam znova in znova nalagala novih finančnih bremen, brez ustreznega dodatnega financiranja nalog. Predvsem pa, da bomo občine sodelovale pri pripravi zakonov, ki se bodo dotikali občinskega področja, in bile pri tem tudi slišane.
