Čakalne dobe so za malo več kot 95 tisoč Slovencev že postale nedopustno dolge, medtem ko ima sicer napotnico za preglede in posege v rokah skupno več kot 600 tisoč državljanov.
Nad dopustno čakalno dobo jih trenutno največ čaka v vrsti za prvi kardiološki in prvi ortopedski pregled, skupno 14.000, za vsakega od obeh pregledov malo več kot 7000 ljudi. Šest tisoč Slovencev dlje, kot je še dopustno, čaka na dermatološki pregled, podobno število na operacijo sive mrene, operacijo krčnih žil in nevrološki pregled. Na ultrazvok vratnih žil prek dopustnega časa čaka 3700 državljanov, skoraj enako število na nevromišično elektrodiagnostiko in revmatološki pregled.
Čakalno dobo za posamezno zdravstveno storitev določa napotni zdravnik s stopnjo nujnosti: redno, hitro, zelo hitro ali nujno. Zdravstvene storitve, ki so označene s stopnjo nujnosti »nujno«, se izvedejo takoj oziroma 24 ur od predložitve napotnice. Storitve, označene s stopnjo nujnosti »zelo hitro«, se izvedejo v 14 dneh od predložitve napotnice. Zdravstvene storitve, ki so označene s »hitro«, se opravijo v treh mesecih od predložitve, tiste, ki so označene z »redno«, pa najpozneje v šestih mesecih od predložitve napotnice.
Stroškom ni konca
Med skoraj 96 tisoč Slovenci, ki čakajo nad dopustno čakalno dobo, se jih ogromno odloči, da si bodo pregled oziroma druge zdravstvene storitve raje plačali sami in jih tako opravili prej, kar pomeni, da koristijo samoplačniške storitve v zasebnih zdravstvenih klinikah in centrih. Iz dveh večjih zasebnih centrov so nam že konec lanskega leta potrdili, da se je povpraševanje po samoplačniških zdravstvenih storitvah v času korone, v letih 2020 in 2021, kar povečalo. Skupina Diagnostični center Bled, ki ima po državi več diagnostičnih centrov, je sicer v tem obodbju zaznala, da je največ zanimanja za storitve s področja gastroenterologije, urologije, ultrazvočne diagnostike in kardiologije.
Nejevolje Slovencev, ker si morajo preglede plačevati sami, čeprav imajo dopolnilno zdravstveno zavarovanje, ni težko razumeti. Spomnimo, zakaj imamo tudi to zavarovanje. Ker obvezno krije le takojšnje zdravljenje, ki se izvede v okviru nujne medicinske pomoči in v okviru urgentnih centrov, vsakršna nadaljnja obravnava predstavlja nadaljevanje zdravljenja, ki pa ga obvezno zavarovanje ne krije več v celoti.
Njihove računice
Bodoča vlada je sicer napovedala, da bodo do konca leta 2024 pripravili celovito prenovo financiranja zdravstvenega sistema, ki bo vsebovala tudi ukinitev po njihovi oceni nepravičnega in neučinkovitega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Želijo si, da se do leta 2030 za zdravstveni sistem vključno z investicijami nameni 12 odstotkov bruto domačega proizvoda.
Zbrali smo primere treh Slovenk, ki so skozi leto zapisovale vse preglede, ki so jih plačale iz lastnega žepa. Vse so na družbenem omrežju Twitter zapisale, da so kljub dopolnilnemu zdravstvenemu zavarovanju v zadnjem letu namenile kar visoke zneske, da so pravočasno prišle do obravnave.
Darja je v zadnjem letu porabila: 300 evrov za zobozdravnika, 250 evrovza pulmologa, 80 za oftalmologa, 80 za ultrazvok, 80 za elektromiografijo (EMG) in 200 evrov za fizioterapijo, »sicer zaradi čakalnih dob ne bi prišla na vrsto«, je zapisala. Če je želela za svoje zdravje poskrbeti pravi čas, je torej porabila skoraj dodatnih 1000 evrov.
Za eno minimalno plačo
Barbara je prav tako evidentirala, koliko je porabila, in sicer: 420 evrov za specialistični pregled, 200 za zobozdravnika, 90 za oftalmologa, okoli 90 evrov za ortodonta, sicer na njegovo točno postavko še čaka. Skupno je tako za samoplačniške preglede, da bi se izognila čakanju, plačala okoli 800 evrov.
Tu je še Petrin primer, ki se je tudi oglasila na spletu in razkrila svoje izdatke za preglede. Za ultrazvok je porabila 90 evrov, za punkcijo 50, za fizioterapijo 320, za alergologa 90, zobozdravnika 120 in ginekologa 90 evrov, kar je skupno 790 evrov.
24.000 v blagajno
Ne ne zato, ker moramo nemalokrat dodatno seči v žep, da pravočasno pridemo do zdravstvenih storitev, ampak tudi ker so premije dopolnilnega zavarovanja vse višje, se marsikdo sprašuje, ali ga je sploh smiselno imeti. Koliko ga sicer plačamo? Če ga začnemo vplačevati v povprečju pri 20 letih, bomo pri povprečni življenjski dobi, ki je po podatkih statističnega urada 77,9 leta, zdravstvenim zavarovalnicam do smrti v blagajno prispevali kar 23.900 evrov.
