No, sodelujoči na soočenju niso povedali nič posebno modrega, nihče namreč ni odgovoril, kaj bi storil, če bi bil pri koritu – recimo pravosodni minister. Kako je treba ukrepati, da ne bi trpinčili otrok dneve, tedne, mesece, leta? Toliko časa namreč tudi sama sprašujem, drezam, prosjačim za odgovore in dobivam sporočila, da gre za odprto zadevo, vanjo pa se ne sme posegati. Aha, koliko časa pa je še lahko odprta? Nazadnje je pristojno sodišče zatrdilo, da bodo stiki otrok z materjo urejeni do poletja. Do lanskega poletja namreč. Še zmeraj niso, razen če morda pristojni mislijo, da sta dve uri na teden tista prava mera, ki napoji čustvene vezi med mamo in otroki. Od tega časa preživijo polovico v avtu na vožnji do doma in nazaj.
Kje ste, strokovnjaki?!
Najprej si bom privoščila izbruh, ki me že od vsega začetka tišči: moški in ženske smo oziroma moramo biti enakopravni, nismo pa enaki. Moški pač ne zanosijo, ne rodijo, ne dojijo, lahko pa so ljubeči sopotniki in pomočniki od vsega začetka. Očetova vloga je drugačna od mamine, ki je še posebej pomembna v prvih letih življenja. Vzeti otrokom mamo pomeni, da jim potrgaš najbolj prvinske čustvene vezi, empatijo, ki so je sposobne ženske precej bolj kot moški, umirjeno varnost, tolažbo, zavetje in osnovno socializacijo. Otroci, o katerih pišem, so imeli nekaj več kot pet in sedem let, ko se je začelo njihovo življenje sesuvati, ko so se morali odseliti iz doma, ki so ga bili navajeni, zapustiti šolo in vrtec, sorodnike, prijatelje, dejavnosti in družabnosti. In mamo. Kdo od teh velikih strokovnjakov v obliki socialnih delavk, sodnih izvedenk in sodnice jim lahko povrne škodo, ki jo je povzročil izgon mame iz njihovih življenj, pet mesecev po grozljivem rubežu je sploh niso videli? Lahko katera od njih reče, da so otroci absolutno v redu, da nimajo nobenih posledic in da jih nikoli ne bodo imeli? Ne bo res nihče iz tako imenovanega sistema kriv za vprašanja, ki jih bodo zastavljali mami – kaj si storila takega, da so nas napodili od doma, zakaj se nisi bolj borila za nas?
Manipulacije?
Preden na kratko obnovim zgodbo za tiste, ki je še ne poznate, bi še rada postavila psihologom, psihiatrom in socialnim delavcem vprašanje o manipulaciji staršev z otroki. O čustvenem pa tudi materialnem podkupovanju, da bi pač drugega starša odklanjali ali nekaj takšnega. In kaj če je otrok čisto zares zmanipuliran, se je treba nanj spraviti z vsemi topovi, ga odtrgati od manipulativnega starša in ga brez strokovne pomoči prepustiti drugemu staršu, ki ga ne sprejema in morda celo sovraži? Kolikor vem, v tistem delu tujine, ki nam je za vzor, v takšnih primerih ravnajo zelo previdno in s pomočjo stroke urejajo odnose med otroki in starši na novo. Vendar so šolski primeri manipulacij precej redki, zmeraj se namreč postavlja vprašanje, kaj za vraga je počel drugi starš, medtem ko je prvi otroke na vse načine vezal nase. In se najpogosteje ugotovi, da ga ni bilo, da ga otroci niso zanimali, da je bil z njimi ukazovalen, grob, posmehljiv, prezahteven. Da so se otroci sami zatekali k tistemu drugemu, ki je potem obtožen manipulacij.
Manipulacije seveda so, dobro jih poznamo iz lastnih družinskih zgodb, a tiste drobne pač nekako zgladimo, večjih pa ne pozabimo, neredko se vlečejo za nami skozi vse življenje. Seveda je pa nekaj drugega, če je to razlog, da odrasli otroku postavijo življenje popolnoma na glavo. Ker pač vedo, da je tako najbolje. Opravičujem se za tole modrovanje, ampak prav za to gre – rubež treh otrok je bil nujen, ker so bili otroci življenjsko ogroženi, so nam odgovorili s sodišča. Otroci lahko imajo svoje želje, ni pa nujno, da so zanje koristne, so s sodišča pojasnjevali tečnim novinarjem, ki smo spraševali, zakaj se pravda nikamor ne premakne. Ko smo raziskovali, ali je mama pijanka, narkomanka, kriminalka, agresivna duševna bolnica ali kaj podobno nevarnega, smo ugotovili, da nič od tega, da je visoko izobražena ljubeča mama, ki je po sili razmer in ne po lastni izbiri prevzela levji delež skrbi za otroke na svoja ramena. Za kar jo je treba očitno kaznovati.
26 prijav
Zadeva se je za revijo Jana začela tisti hip, ko so v javnost (predlanskega maja) prikapljali posnetki grozljivega štiriurnega lova na otroke, ki niso hoteli z očetom, celo sodni izvršitelj se je zlomil in skušal prepričati sodnico, naj rubež prekine, a ni hotela. Napisala sem članek, poln gneva, saj so bili prizori takšni, kot da bi vlekli živali v klavnico. In zastavila veliko vprašanj, na katera ne zna nihče odgovoriti. Oglasila se je cela vrsta ljudi, ki primer poznajo, med njimi jih je nekaj, ki jih cenim in jim verjamem. Oglasila se je mamina nekdanja odvetnica, ki je prijavila sodnico zaradi pristranskosti, primer je bil objavljen med drugim tudi v Pravni praksi, svoje je povedala terapevtka, ki primer pozna, skratka, zadeva je bila že zdavnaj v javnosti, preden sem se je lotila.
Zgodba je približno takšna: mlada družina se je vrnila iz tujine, oče se je vselil v nekdanje stanovanje, mama z otroki pa v staro podrtijo precej daleč proč, ki jo je podedovala in počasi obnavljala. Oče je namreč potreboval za svoje delo mir, mama, ki je enako izobražena in je prav tako v službi, pa očitno ne. Družinsko življenje se je odvijalo med vikendi, če ni prišlo kaj vmes, oče je prihajal tu in tam in, kot pravijo priče (ki jih sodišče očitno še zmeraj ni zaslišalo), je hotel, da je vse po njegovo, tudi nasilje je bilo, vendar ga žena ni prijavljala. Pa čeprav so ji bližnji, ki so videli, kaj se dogaja, svetovali, naj posname kričanje, pokaže zdravniku poškodbe, ki ji jih je prizadejal partner, in prijavi policiji nasilje, ki se je redno dogajalo. Pa jih ni poslušala, čeprav so bili med svetovalci tudi strokovno zelo podkovani ljudje. Zadeve je hotela rešiti elegantno, češ da lahko le tako vzpostavi normalne odnose med očetom in otroki, ko se bosta s partnerjem razšla. Očitno se ji ni sanjalo, da si jih tako »želi«, saj mu zanje dotlej ni bilo kaj dosti mar.
In ko je končno možu povedala, da lahko k otrokom še prihaja, prespal pa ne bo več, se je začelo. Sprožil je postopek ločitve, obiskal socialne delavce, ki prej o družini niso vedeli nič, in jim predstavil svojo srce parajočo zgodbo. Ločitev je sprva potekala normalno, potem pa se je zamenjala sodnica, dvom, da je dobila primer po običajni poti, je precejšen. In je materi vzela otroke, na podlagi 26 prijav na policijo, da je mati ovirala stike. Priče pripovedujejo, da je prihajal po otroke s prijateljem, ta je vse skupaj snemal, da se ni niti malo potrudil, da bi otrokom povedal, kam gredo in kaj bodo počeli, ampak je šlo po načelu »alo, gremo«. In so se razbežali. Sistem materi očita, da bi morala prepričati malčke, naj gredo z očetom, da je to zanje dobro. Pravo lahko o tem razmišlja na hladen način, sodni izvedenci se lahko poigravajo s svojimi teorijami, stvarnost pa je včasih hudo boleča – kako spraviti otroke k očetu, ki ga niso navajeni in se očitno ne trudi prav zelo, da bi bilo skupno življenje zanimivo, če že ne zabavno.
Kdo lahko prekine agonijo?
V dobrih dveh letih, kar pišem o tej zadevi, sem objavila kar precej odgovorov s sodišča, veliko ljudi je podpisalo peticijo za vrnitev otrok k materi, revija Jana in Matevž Krivic smo podali ovadbo na tožilstvo proti sodnici, ki je z rubežem ukazala mučenje otrok, našo ovadbo je podpisalo veliko znanih državljanov. Pa je vse bob ob steno. Proces se ne premakne nikamor, sodnica pa bi lahko kljub gori papirja, s katero je menda zasuta z obeh strani, odredila pogostejše stike z materjo, a noče. Čeprav očitno ve, da »demanipulacija« otrok ni uspela. Še zmeraj hočejo domov, k mami. Pa čeprav samo za dve uri na teden.
