Da je delo tisto, ki daje smisel življenju, najbrž najbolje vedo ljudje, ki so iz kakršnega koli razloga ostali brez njega. Prav delo nam namreč da občutek, da smo koristni člani družbe. In pri ljudeh s posebnimi potrebami ni prav nič drugače. Tudi oni so radi koristni, želijo si delati in imeti obveznosti, samo da je iskanje zaposlitve zanje precej zahtevnejše.
Kajti oni ne morejo delati kar nekje in kar z nekom. Predvsem ne z nekom, ki nima pojma o tem, kako funkcionirajo, kaj so njihove šibke točke in predvsem kako lahko s svojo drugačnostjo obogatijo delovno okolje. In nikakor ne morejo delati z nekom, ki ne razume, da takšen delavec ne zmore opraviti enake količine dela kot nekdo brez posebnih potreb. Da potrebuje vodenje, vzpodbudo in razumevanje, če hočeš iz njega iztisniti kar največ. Torej je treba izpolniti kar nekaj pogojev, da bosta zadovoljni obe strani.
Me ne zanima
Kako zelo pomembno je, komu pride v roke takšno na kruti svet nepripravljeno bitje, sem se naučila na domačem primeru, in sicer pred leti, ko je moja hči opravljala prakso v šolski kuhinji.
Njen šef me je poklical že nekaj ur po njenem prihodu na delovno mesto, silno razburjen, ker je hotela krompir lupiti sede. »Pa kdo lupi krompir sede!« je jezno vpil v telefon, in sem mu razlagala, naj skuša razumeti, da moja hči ni še nikoli nikjer delala, da ima nekaj težav z ravnotežjem in da je to nasploh njen prvi delovni dan. »Me ne zanima,« je rekel, »jaz moram imeti kosila pripravljena ob uri.«
Po eni strani sem ga seveda razumela, ker delovni proces mora teči, kot ima nastavljene koordinate. Se mi je pa zameril za vedno in moji hčerki tudi in je v tisto kuhinjo nisem več spravila, zaradi česar mi je bilo malo žal, ker prav velikega izbora potencialnih delovnih mest pač ni. Samo sreča v nesreči je, da punca hitro pozablja in se ji delo v štirinajstih dneh, kolikor jih je preživela v tistem nemotivacijskem okolju, ni zamerilo za zmeraj.
Pravi človek na pravem mestu
Kot se ji ni naslednje poletje, ko je delala v hostlu, v katerem naj bi sicer znali z ljudmi s posebnimi potrebami, ker tam zaposleni delajo s to populacijo. Od tam me je dve uri po prihodu na delovno mesto poklicala hči. Da je že končala z delom, mi je razložila, čeprav naj bi opravila vsaj štiri ure. Kaj hitro sem ugotovila, da so jo hoteli poslati domov, ker ni dovolj hitro preoblekla posteljnine. »Mi nimamo časa, da bi se ukvarjali z njo,« mi je mirno razložila njena mentorica, »sobe morajo biti urejene ob uri in pripravljene za nove goste.«
»Pridem tja,« sem rekla in oddirjala na fronto. Hitro smo prišli zadevi do dna. Moja hči, ki sicer doma zelo spretno in hitro zamenja posteljnino, jo je morala v hostlu menjavati z gumijastimi rokavicami na rokah, in ker so ji dali prevelike, je iz tega seveda nastal velik problem. Sama ni razumela, v čem je težava, njena mentorica žal tudi ne, in ko ji je hči poskušala dopovedati, da dela po svojih najboljših močeh, je to povedala tako nespretno, da je bila mentorica na smrt užaljena, ker je iz njenih besed razbrala, da moja hči dela namesto nje.
Samo mentorja smo ji zamenjali, ki je malo več razumel, in je bila zadeva rešena ter je mala uživala na delovnem mestu, predvsem pa delala tako hitro, da je kmalu o njej začela krožiti šala, da ne bo nič zaslužila, ker je prehitra in ne bo nabrala dovolj delovnih ur.
Pravi človek na pravem mestu torej, pa je bil problem rešen. Čeprav, to je treba priznati, ne od moje hčerke ne od njenih tako ali drugače posebnih kolegov ne moreš pričakovati enakega rezultata kot od ljudi brez posebnosti. Lahko pa vsi prispevajo toliko, kolikor so sposobni, če je seveda delovno okolje pripravljeno na to.
Orkester potrebuje tudi drugo violino
Da ljudje s posebnimi potrebami nimajo dovolj socialnih in komunikacijskih veščin, da bi lahko nastopali na trgu dela, so ugotavljali tudi udeleženci omenjenega projekta. Partnerji iz Poljske, Madžarske in Slovaške so se prvič zbrali leta 2019, da bi si izmenjali izkušnje, predvsem pa da bi svoje uporabnike na treningih naučili, kako se je treba obrniti v kuhinji, za šankom ali med gosti ter da bi se tudi mentorji naučili, kako biti takim ljudem kar najboljši pomočnik.
V Ljubljani, kjer so se zbrali prvič – sicer pa so pred tem že trenirali v Vinkovcih, Budimpešti in Varšavi – so skupaj kuhali pražen krompir s kranjsko klobaso, ajdove štruklje in palačinke s pehtranom. Vsak je delal toliko, kolikor zmore, kar je tudi temeljno vodilo in sporočilo Druge violine ter njej podobnih restavracij po svetu. In so udeleženci še enkrat dokazali, kar pobudniki tovrstnih projektov vedo že dolgo – da restavracije, v katerih delajo tudi ljudje s posebnimi potrebami, postanejo več kot zgolj restavracije. Spremenijo se v odprt prostor, kjer se srečujejo drugačni ljudje. Eni so drugačni že ob prihodu na delovno mesto, drugi odidejo drugačni, obogateni za izkušnjo.
Morda pomen zaposlovanja ljudi s posebnimi potrebami še najbolje opišejo besede Tanje Popović, direktorice CUDV Draga, pod okrilje katere sodi restavracija Druga violina. Takole piše: »... Druga violina v orkestru je vedno le druga, najboljša je prva in ima bolj pomembno vlogo. Kljub temu pa noben orkester ne more igrati brez druge violine, tako kot tudi družba ne more brez drugačnih.«
Ja, tudi mi potrebujemo druge violine, tako kot one potrebujejo nas. Pa čeprav si to težko priznamo.
