Ko je bila majhna, ni imela občutka, da jo gluhota kakorkoli omejuje, otroci tega pač ne zaznavajo. »Res pa me je vedno obdajal mehurček tišine,« pravi. Instinktivno se je izogibala stikom z množico ljudi, ker se pač ni mogla pogovarjati. Raje se je igrala ena na ena. Še najbolj pa jo je frustriralo, da ni razumela, kaj se pogovarjajo odrasli. »Bili smo, na primer, na obisku pri sorodnikih in bilo je, kot da sem za debelo, nevidno šipo – videla sem, da se nekaj dogaja, slišala sem glasove, razumela pa nisem. Vse se je dogajalo prehitro, da bi moji možgani to dojemali in pravočasno razvozlali.« Kljub temu jo je okolica sprejemala normalno. »Nihče ne bi verjel, da sem gluha, če mu ne bi povedali.« No, dandanes velikokrat celo sama pozabi, da je gluha, ker je gluhota tako vseobsegajoč del njenega življenja, da ga preprosto sprejema in ignorira hkrati. »Zame je jutro, ko se zbudim, brez zvoka. Ko si nadenem slušni aparat, slišim.« Sliši pravzaprav s pomočjo zaušesnega aparata in polževega vsadka. Na to, da v resnici ne sliši, jo opomnijo le prazne baterije ali pokvarjen slušni aparat. Čeprav ...
S polžkovim vsadkom sliši drugače kot s slušnim aparatom: »Slika je še vedno enaka, barve pa so drugačne. Večji poudarek je na basovskih tonih in sprva sem bila kar izgubljena, ker sem pričakovala, da bom slišala enako kot s slušnim aparatom, samo da bo zdaj bolje, ker bom končno tudi razumela. Toda zvoki so jasnejši, prodornejši in bolj živi.« Raje se pogovarja v živo kakor po telefonu. »Po telefonu je težje razumeti povedano. Ljudje z okvaro sluha, ne glede na to, ali smo gluhi, naglušni ali s polževim vsadkom, se v veliki meri zanašamo na branje z ustnic. Soglasniki se dobesedno izgubijo v prevodu, če si na telefonu, ker so tako mehki in hitro izgovorjeni. Telefonsko komuniciranje terja veliko več energije kot v živo, ker nimamo vizualne predstave. Ravno zato imam raje oddaje s podnapisi.«
Slišati še ne pomeni razumeti
Pri vsakodnevni komunikaciji nekoliko težje razume moške glasove. »Ženski so lažje razumljivi, ker so običajno višji. Sicer pa po malem slišim vse.« No, mogoče ne sov ponoči ali podobno nizkih ali oddaljenih glasov. »Boljše vprašanje je, ali slišano razumem. To je največji mit, ko ima človek še dovolj ostankov sluha, da lahko uporablja slušni aparat – če ga ima na ušesu, avtomatsko pričakujemo, da bo slišano tudi razumel. A ni tako. Slišano še ne pomeni tudi razumljeno. To je podobno kot pri učenju tujih jezikov. Nihče ne pričakuje, da boš, ko slišiš stavek v tujem jeziku, ki se ga nikoli prej nisi učil, tega takoj razumel. Ko pa kot oseba z okvaro sluha slišiš povedano v maternem jeziku in še vedno ne razumeš, čeprav ti je bil stavek večkrat povedan, se pojavijo nestrpnost, nerazumevanje in frustracija. Sogovornik misli, da bo bolje razumljen, če bo glasnejši, in neredko se zgodi, da kriči nate. Boš v takšni situaciji razumel? Ne. Prestrašen boš. Občutil boš paniko. Počutil se boš ponižano in zavrženo. Kot da si zguba –ne samo v tisti situaciji, temveč tudi v življenju, ker nisi zmogel povedanega razumeti tako hitro, kot bi to razumel in povedal slišeči. Ironija je, da bi lahko razumel, če bi bil prostor manj hrupen, če bi človek govoril počasneje in ponovil brez frustracije mogoče malo drugače kot prej ter se prepričal, da povedano razumeš.«
Ljudje z izgubo sluha smo že predolgo tiho
Irena je prebrala že na tisoče knjig, v svetu branja se odlično počuti. Pod eno pa se je s soavtoricama Zdenko Jagodič in Frančiško Kanjir nedavno podpisala tudi sama. V knjižici z naslovom Mozaik tišine so pesmi in razmišljanja treh žensk, ki se vsaka po svoje soočajo z okvaro sluha. Združila jih je ljubezen do umetnosti in želja po samoraziskovanju … ter njihova mentorica Katja Gorečan, ki jih je na delavnici učila pisati poezijo. Čeprav je Irena ob izdaji knjižice ponosna, priznava, da je tudi rahlo utrujena. »Knjiga je terjala veliko dela. A sem hkrati hvaležna, da smo jo spravili na plan.« Malce je tudi negotova, ne ve, kako jo bodo bralci sprejeli, saj prvič daje svoje pesmi na vpogled vsem, a upa, da potegne za sabo še kak podoben projekt, saj so ljudje z izgubo sluha že predolgo tiho. O tem, kaj zanje pomeni življenje s tišino, ki se nikoli ne konča, bi morali več govoriti, meni.
Gluhi izredno težko dobijo delo. Kar je povsem krivično in posledica predsodkov, ki ne držijo. In ko smo že ravno pri predsodkih: od kod ljudem ideja, da morajo kričati, kadar se pogovarjajo z gluhimi ali naglušnimi? Če bi Irena dobila evro vsakič, ko je nekdo povišal glas, ker je mislil, da ga bo tako bolje razumela …
Nenadoma ni bila več enakopravna
Trenutno dela kot asistentka v Društvu oseb z okvaro sluha celjske regije. A dobiti službo, če si gluh, pravi, je izredno težko. »Vedno, ko pišem ponudbo ali motivacijsko pismo za delovno mesto, me zamika, da ne bi omenila, da sem gluha. Če tega ne omeniš, si na papirju še kar sprejemljiv kandidat, kar se sposobnosti tiče. Takoj ko omeniš v spremnem pismu gluhoto, pa v 90 odstotkih primerov romata tvoje pismo in življenjepis v koš.« Tri leta je trajalo, da je po zaključeni fakulteti dobila prvo službo. »To najbolj boli. Upaš, se učiš, dokončaš faks, in ko iščeš službo, te nenadoma ustavi to, da ne slišiš. Tega ne morem razumeti. Šolala sem se z normalno slišečimi ljudmi, opravljala izpite in bila prisotna na predavanjih pod enakimi pogoji. Toda ko sem vstopila na trg dela, nenadoma nisem bila več enakopravna. Še huje, nisem bila niti konkurenca svojim študijskim kolegom, ne glede na to, kaj sem znala, da sem se bila voljna naučiti še česa ali da sem imela boljše kompetence. Preprosto nisem imela nobenih referenc in delodajalci so se bali zaposliti nekoga, s katerim bi po njihovem mnenju s težavo komunicirali. V glavah marsikaterega slišečega šefa se nehote odvije scenarij, da bo z naglušno osebo v podjetju izgubljal čas. Strah, da ne bi naredila dnevne kvote, ni redek. A vse to so predsodki; da je gluhi delavec neumen delavec, ki jim bo povzročil samo stroške in izgubo. Ne drži, da so gluhi ljudje ali ljudje z izgubo sluha neumni ali nezmožni! Enakopravnost je na trgu dela za gluhe in osebe z okvaro sluha nasploh velikokrat samo beseda, ki skeli.
Ko ne slišiš, čutiš
Kljub izzivom Irena v življenju pozna ogromno radosti. »Na poti v službo mi prekrižajo pot srna ali sokol, včasih vrana ali čaplja. Popoldne me ob prihodu domov razveseli psička Mija. Zvečer je čas za igranje bas kitare, branje, pogovor z družino. Pa tudi pisanje, poslušanje pesmi,« opiše svoj vsakdan. Ker ne sliši, so se ji izostrili drugi čuti. »Dotik. Ko ne slišiš, čutiš.« Prav to jo je napeljalo, da je v koronskem času začela igrati bas kitaro. Najraje zaigra Pompeii skupine Bastille, Californication skupine Red Hot Chilli Peppers, Best of You skupine Foo Fighters, pa še kakšna bi se našla. Seznam se počasi, a vztrajno daljša. Veliko branja ji medtem ni prineslo samo očal, temveč tudi zelo veliko hitrost v branju, tako imenovano tiho branje. Domači so včasih kar presenečeni, da lahko stvari tako hitro prebere in razume. »To je, kot da bi imel skener v možganih, ki prav tako hitro kot zazna tudi razume napisano,« opiše. Se ji je pa na račun sluha poslabšalo ravnotežje, tako da je bila v osnovni in srednji šoli eden izmed njenih največjih sovražnikov gred. »Frustracijo mi je povzročala tudi hoja naravnost. Ni šlo, bolj sem bila podobna čebelici ali čmrlju v letu – vse drugo, samo naravnost ne. Z učenjem karateja se je tudi to popravilo.«
Gluhota je moj dar, orodje in orožje
Naj se sliši še tako sprto z vso logiko, sogovornica pravi, da je izguba sluha v otroštvu morda nekaj najboljšega, kar se ji je zgodilo v življenju. »Zelo dolgo sem na to gledala kot na nekaj slabega in se spraševala, zakaj prav jaz. Po drugi strani pa ne bi dosegla pol toliko, kot sem, če ne bi bila gluha. Ne vem, ne morem vedeti. Toda gluhota, ta tišina, odsotnost zvoka, mi je dala ustvarjalni naboj, energijo, ki me nese naprej. Da, bilo je težje, kot bi bilo, če bi slišala. Morala sem se veliko bolj potruditi. Bili so ljudje, ki so me s svojim obnašanjem, nerazumevanjem, kaj gluhota pomeni, prizadeli. So pa tudi ljudje, ki so se potrudili, pristopili k meni, razumeli in me sprejeli takšno, kot sem – moja družina, učitelji, sodelavci in prijatelji. Danes je gluhota moj dar, moje orodje in orožje. Ker sem gluha, lahko govorim, kaj pomeni odsotnost zvoka za ljudi, ki se s tem soočajo. Ker sem gluha, lahko povem, da je sluh največji dar, ki ga imajo slišeči, ter da ga je treba varovati in negovati, ker je neprecenljiv. Ker sem gluha, vidim meje in grem prek njih. Cenim zvok, glasbo ter glasove moje družine in prijateljev. Imam malo prijateljev, vendar so ti pravi. Vem, da biti sam s sabo pomeni biti sam s svojim največjim prijateljem, sovražnikom, učiteljem in zaveznikom – vedno prisotna tišina te nauči, kako se soočiti sam s sabo, iz dneva v dan. Kadar si v družbi in kadar si sam,« sklene.
