Domovino sem vselej, bežno se spominjam tudi tiste jugoslovanske, sprejemal kot dogovorjeni okvir, znotraj katerega v krogu družin, sestavljenih ali enostavnih, varno raste in poganja življenje. Kanadski filozof Charles Taylor je o demokraciji zapisal, da je v bistvu kletka, znotraj katere se prosto in svobodno gibljejo državljani. Kletka – če je ne bi bilo, bi bil kaos in, prosto po Platonu, anarhija – je nujna, pravi Taylor. Sploh, če želimo živeti demokratično.
V rajnki Jugi, umrla je v mojem dvanajstem letu starosti, mi je bilo dano lepo živeti. Nismo imeli ne premalo ne preveč in takisto so živeli moje sošolke in sošolci, prijatelji in znanci. Delovnik med šesto zjutraj in drugo uro popoldne je omogočal ljudem tudi lastno, privatno življenje. In so imeli poleg služb še njive in tam koruzo, buče in sladkorno peso, v štali prašiča, dva, na vrtu ribez, črn, bel in rdeč, jablane in hruške in neredki tudi trto. Pa so prodali pridelke v zadruge, vino v oddaljene oštarije in koline so bile pozimi skoraj pri vsaki drugi hiši. Življenje se je veselilo z ljudmi in kljub dejstvu, da je mama poučevala matematiko, ko sem privekal na svet, sem bil krščen, in nihče, sploh pa ne moja mama, ni zaradi tega izgubil službe.
Po tisti desetdnevni vojni, ki je grozna in strašna in odločilna zgolj v fantazmagoriji nekaterih – v resnici vse to ni bila v tolikšni meri, saj se je prava in zaresna vojna odvijala in odvila na diplomatskem parketu –, se je okvir, v katerem sem in smo živeli, spremenil. Nekoč velike državne firme – da, tudi v majhnem, a taborskem Ljutomeru smo jih imeli, in to celo tako dobre, da smo leta 1980 v celotni Jugoslaviji zabeležili največji bruto družbeni proizvod na prebivalca –, so ob razpadu Jugoslavije pričele usihati in premeteni, podjetni posamezniki so poleg najboljših delavcev pokupili tudi proizvodne prostore, in tam so rasle majhne firme, polno njih. A te firme so zaposlovale za pol manj ljudi, skrčil se je tudi njihov značaj: služiti so začele ozkemu interesu posameznika – podjetnika, privatizacija je začela nadvladovati skupno in družbeno dobro.
Divja privatizacija, ki je v Sloveniji vidno stekla v dveh večjih valovih, vmes pa praktično brez prestanka potekala tudi v času navidezne stabilnosti, je na plano naplavila tretjerazredneže, ki so poslušni in v odvisno-odvisnem razmerju začeli ekspanzivno širiti vpliv, moč in kapital privatnih firm ter navez med firmami. Širokogrudnost se je tudi v politiki umaknila pred ozkointeresnostjo, razum je pokleknil pred preračunljivostjo, modrost je zamenjala iznajdljivost, in soglašam z rajnkim Francetom Bučarjem: ustavo, zakone in pravila, ki so bili spisani dobronamerno in v pričakovanju, da jih bodo dobronamerno brali tudi prihodnji rodovi politikov, je slovenska politika začela brati selektivno, izkoriščevalsko, preračunljivo in plenilsko. Levi blok, desni blok, vseeno je (bilo).
In tako smo danes, po dveh izgubljenih in zmešanih, doslej nevidenih letih Slovenke in Slovenci tukaj, kjer smo. Pred parlamentarnimi volitvami, pred največjim praznikom naše demokracije: volili bomo tiste, ki bodo kot zbor devetdesetih, kot zakonodajno telo oblasti naslednja štiri leta skrbeli za naš okvir. Za našo kletko demokracije. To naj bi bili modri, premišljeni, kognitivno urejeni ljudje. Dobronamerni ljudje, izkušeni in mirni, pripravljeni ljudje.
A žal, to vidimo in vemo, ni tako.
Za politiko vse pogosteje odločajo tisti, ki jih tam vidijo prijatelji podjetniki in tisti, za katere politični strategi posameznih strank in strančic menijo, da bi bili dovolj vodljivi in poslušni, da bodo nekritično nadaljevali credo posamezne stranke ali strančice. In za politiko se ljudje zvečine odločijo takrat, ko jim zazvoni telefon in jih glas na drugi strani zasuje s komplimenti in drobno prošnjo ob robu pogovora; čuj, daj nam posodi svoje ime, no!
Slovenski premier Janez Janša je v vsega dveh letih brez posebnega napora, onkraj vseh postavljenih regulatorjev in pred očmi celotne (anemične) opozicije terjal in kakopak tudi izterjal od države zgolj tisto, kar je padlo za njegovim omizjem. Kdo sedi tam? To so oni, ki pred očmi opozicije nastavljajo uradnike in urednike, ki jih v matičnih ustanovah nihče noče, in to so tisti, ki slovenske vode usmerjajo tja, kamor jih želi speljati podivjani politik. Bo prepotrebno »novo« in – za obstoj gre!! – »drugačno« v naši parlamentarni demokraciji že posledica bližajočih se volitev?
Ker je vendarle materinski dan in ker te imam kot svojo drugo mamo prav tako zelo rad, draga moja domovina, edina, ti iz dna duše želim, da – ja! Naj se ti zgodi kvalitativni preskok že to pomlad in naj se tukaj, kjer smo Slovenke in Slovenci, življenje spet veseli skupaj z ljudmi!
