»Z nikomer si ne bi upal staviti, da bom kdaj poletel več kot sto zaporednih dni,« pove Frenk Lokovšek in z navdušenjem doda: »Desetega februarja sem opravil svoj 540. zaporedni dan.« Celjan je tako podrl državni rekord, ki je do zdaj pripadal Milanu Velkavrhu s 539 dnevi, in še ne namerava odnehati. Čeprav ni edini, ki odloča: »Vremenske razmere so različne. Vetrovi, sneg in dež narekujejo, kdaj bom lahko letel. Sem pa do zdaj vedno imel srečo. Če nisem mogel poleteti na celjskem področju, sem let opravil v Velenju, Šoštanju ali Mislinjski dolini.«
Celjanu naziv svetovnega rekorderja?
Navdušen padalec trenutno šteje že kar 569 zaporednih dni v poletu z jadralnim padalom, septembra pa se bo prijavil tudi za vpis v Guinnessovo knjigo rekordov. Tri mesece pred koncem leta namreč začnejo zbirati prijave, po obdobju preverjanj in potrjevanj prijavljenih pa je konec leta uradna objava rekordov: »Nihče še ni prijavil rekorda v neprekinjeni letalni seriji v dneh, tako da bom verjetno prvi. Razen če še kdo ravno v tem času počne enako in me bo z večjim številom dni izrinil.«
»Zdaj moram zdržati samo še sto osemdeset dni,« malce v šali in malce zares pove Lokovšek, čeprav je močno odvisen od vremenskih razmer: »V zadnjem obdobju so bili vetrovi res močni in se mi je dvakrat zgodilo, da sem skoraj prekinil serijo poletov. Prevozil sem vso regijo, preveril vse kotičke, potem pa sem šel na Andraž nad Polzelo in skoraj ves dan čakal, opazoval naravo in se sprehajal, da sem na koncu vendarle naredil enominutni skok.« Kar je čisto dovolj. Da se skok zabeleži, mora namreč doseči dolžino vsaj stotih metrov.
Za ene zgodba, za Lokovška realnost
Marsikdo je v otroštvu prebiral pravljico Moj dežnik je lahko balon avtorice Ele Peroci in v domišljijskem svetu jadral med oblaki. Za Lokovška je bila to realnost in prvi stik z letenjem: »Moj prvi let je bil, ko sem pri desetih letih na obrežju Savinje z dežnikom skočil s tamkajšnjega obzidja. To me je tako fasciniralo in navdušilo, da sem polet ponovil še nekajkrat. Seveda raje pozimi, da je pristanek bolj mehak.« In čeprav se ni takoj odločil za ta šport, mu podzavest ni dala miru.
»Glavni vzrok, zakaj sem se začel ukvarjati z jadralnim padalstvom, je ta, da sem večkrat sanjal, da letim, in občutek mi je bil zelo všeč. Potem sem na Koroškem srečal nekaj padalcev, se z njimi pogovarjal in bil očaran nad tem športom,« pove Lokovšek. Vendar kljub temu, da je ljubezen do letenja v njem rasla, se še ni podal v krmarjenje velike, z zrakom napolnjene kupole: »Šele leta 1991 sem spoznal sedanjega predsednika društva jadralnih padalcev Albatros Srečka Jošta in potem sprejel odločitev, se vpisal v šolo, pridobil licenco in samostojno poletel.«
V zraku skoraj več kot na tleh
Lokovšek se je v svojem več kot tridesetletnem ukvarjanju z jadralnim padalstvom pod oblake dvignil verjetno vsaj deset tisočkrat. Pred lanskim rekordom, ko je v enem letu poletel kar 1043-krat, je na leto opravil med tristo in petsto skokov. Na domačem, celjskem področju največkrat vzleti z Maliča, Dobrovelj in Golt, letos pa je najdaljši let opravil z Donačke gore, ko je v zraku preživel kar štiri ure in petindvajset minut. Rad se odpravi tudi drugam: »Ljubo mi je Posočje, saj lahko spremljam reko Sočo, ter Vipavska dolina, kjer sem od Nove Gorice, mimo Ajdovščine in prek Nanosa opravil najdaljši polet, in sicer kar sto štiri kilometre.«
Odpravil se je tudi drugod po Evropi. Z društvom jadralnih padalcev Albatros, katerega član je tudi Lokovšek, so se večkrat odpravili na Tenerife, sam pa se je odpravil v Bosno in Hercegovino. Tam je opravil polet iz okolice Mostarja in Sarajeva, poletel je tudi z Biokova, v tujini pa je postavil še en osebni rekord: »Časovno najdaljši let sem opravil na Tribalju pri Crikvenici, ko sem pristal po šestih urah in dvajsetih minutah.«
