»Medtem ko vise v severnih krajih Slovenije, tudi v Ljubljani in okolici, s streh debele ledene sveče, se v Kopru, ob morju, grejejo ženice na soncu in krmijo golobe.« Tako je bilo zapisno na prvi strani Slovenskega poročevalca 11. februarja 1952, le nekaj dni, preden je naše kraje zajela silovita snežna nevihta z neverjetnimi količinami padavin.
Iz časopisa, ki je izhajal v naslednjih tednih, so povzeta tudi preostala poročila o veliki sneženi zimi. Dodali smo jim spomine nekaterih prebivalcev, ki se izjemne zime z obilico snega še dobro spominjajo.
V isti številki Slovenskega poročevalca je nekaj dni pred obilnim sneženjem še zapisano: »Okoliške vasi so kakor pogreznjene v belem puhu. Zametlo je vse dohode in izhode in zimski mir kali samo kidanje snega na vseh koncih in krajih. Le kam bomo šli z vodo, ko pride Matija? Stari vremenarji pa celo napovedujejo, da bo letos še na pretek novega snega in da se bo zima še pomladila.«
Tri dni in tri noči
Stari vremenarji so imeli prav! Že v naslednjih dneh, natančneje 13. februarja, se je začelo sneženje brez primere in se nadaljevalo brez prekinitve tri dni in tri noči.
Po meteoroloških podatkih je takrat v Ljubljani zapadlo 146 cm snega, več kot kadar koli, odkar opravljajo meritve. V Planici in Ratečah gaje zapadlo kar 240 cm, v Bovcu pa 188 centimetrov. Drugi kraji v notranjosti Slovenije so dobili nekoliko manjše pošiljke snega, a še vedno dovolj izdatne, da so z njim imeli veliko težav.
Najhujše razmere zaradi sneženja so bile v zgornji Soški dolini, tam so težave povzročili še plazovi. Zasutih je bilo veliko hiš, v porušenih zgradbah je umrlo več domačinov.
Življenje se je tako rekoč ustavilo: ceste niso bile prevozne, obstal je javni promet, vlaki so obtičali v zametih. Večina poročil iz tistega časa je iz Ljubljane, saj so bili drugi kraji zaradi potrganih električnih in telefonskih žic precej časa brez stika z glavnim mestom. Poročila od tam so prihajala z zamudo. Žal tudi o žrtvah. Skupno je v plazovih in porušenih zgradbah v tistih dneh umrlo enaintrideset ljudi, veliko več pa je bilo poškodovanih.
Bitka po koncu sneženja
Pravi boj s snegom se je začel šele 15. februarja, ko je sneženje ponehalo. »Mestni sindikalni svet v Ljubljani poziva vse člane sindikalnih organizacij iz tovarn, podjetij in ustanov, naj nudijo vso pomoč pri odstranjevanju snega z ljubljanskih cest in ulic. Nastopimo polnoštevilno, da bi čimprej usposobili naše ceste za promet, očistimo tramvajske tire, da omogočimo redno prihajanje naših delovnih ljudi na delo.« Tako se je glasil le eden od pozivov v izdaji časopisa, ki je izšel 18. februarja. Podobno sta na isti strani kar dve mladinski organizaciji pozivali svoje člane, naj z vsemi močmi pomagajo rešiti ljudsko imovino in preprečiti gospodarsko škodo.
Čiščenje glavnega mesta je postalo skupni projekt, v katerega so se vključili tudi prebivalci okoliških vasi. Z vozovi in živalskimi vpregami so vozili sneg do Ljubljanice in ga stresali vanjo. Tako se je bilo najlažje znebiti ogromnih kupov. Na eni od fotografij je videti množico ljudi pri kidanju snega s streh, na drugi tržnico pred Plečnikovimi arkadami, ki je bila nekakšna začasna deponija snega. Objavljena so bila posebna zbirališča čistilcev tramvajskih prog v različne smeri po Ljubljani. Glavni in edini pripomoček za delo pa je bila seveda lopata.
V Mariboru je bilo v soboto, dan po tridnevnem sneženju, že odpravljeno najhujše pomanjkanje mleka. Dan prej so požrtvovalni šoferji in zbiralci mleka pripeljali v mesto 6.000 litrov mleka, kar je le tisoč litrov manj, kot je vsakodnevna potrošnja. Tudi osebje reševalne postaje je že v soboto pripeljalo bolnike iz oddaljenih krajev v bolnišnico.
Iz Koroške so poročali o zasutih cestah in progah ter plazovih. V Marnbergu (takratno ime za Radlje bo Dravi) se je pod veliko težo snega sesulo ostrešje zadružnega doma, ki ni bilo »preračunano na tolikšno nosilnost«. Po vseh krajih Koroške so hiteli čistiti predvsem strehe hiš in glavne proge. V Avstriji je sneg zasul več ljudi, skupno število žrtev je naraslo na 37.
Tragedija v Soški dolini
Poznejša poročila so obsežno pisala predvsem o zapleteni in tragični situaciji v okolici Bovca, kjer so se sprožili številni plazovi. Pod seboj so pokopali hiše in hleve, zasuli ceste ter poti. Do prebivalcev so reševalci prišli s smučmi, za nekatere je bila pomoč prepozna in so umrli pod ruševinami. Najbolj prizadeta je bila vas Borjana. Več domačinov je umrlo v ruševinah svojih hiš. Podobno je bilo v vasi Žaga, ki jo je pozneje obiskal takratni predsednik republiške vlade Miha Marinko. Tam je hišo s pobočja dobesedno odneslo v Sočo in umrle so tri osebe. Podobno je bilo v že omenjeni Borjani, Marinku so o tragediji poročali nesrečni domačini, več dni odrezani od sveta. Eden od člankov opisuje izkušnjo drznega pilota, ki je nad zasute vasi poletel z letalom ter prebivalcem odmetaval pošiljke s hrano in prvo pomočjo.
Mediji pa niso poročali o jezi, ki jo je, kot se je izvedelo pozneje, Tito stresel na Marinka, ker je v imenu vlade izdal odredbo o mobilizaciji delovne sile, da bi preprečili in odstranili posledice zaradi izrednih snežnih padavin ter poskrbeli za varnost ljudi, promet in gospodarstvo. V Ljubljani so vpoklicali vse delazmožne moške, rojene med letoma 1921 in 1931. Tistim, ki se ne bi odzvali, je grozila denarna kazen deset tisoč dinarjev ali trideset dni zapora. Tito je bil očitno »ljubosumen«, saj naj bi odredbo o mobilizaciji lahko izdal le on. A so zadevo kmalu uredili s pojasnilom, da je šlo le za vpoklic delovne sile, ne pa za mobilizacijo prebivalstva.
Marca snega le še za zabavo
V številki časopisa, ki je izšla 3. marca, o snegu ni bilo več poročil. Le kratka novica na prvi strani spominja na metež izpred nekaj dni. Na fotografiji, ki je videti kot idilična alpska razglednica, je videti lovca s klobukom, srnjaka in gorovje v ozadju. Podpis pa pravi: »Dva prijatelja: Uprava doma Franc Rozman v Gozdu Martuljku je rešila več srn pred poginom v snegu. Prejšnjo nedeljo so plahe živali zopet izpustili v kraljestvo Špika.« Sneg je omenjen le še enkrat na kratko, v poročilu o zabavi ljubljanske mladine, ki je prišla na svoj račun na Rožniku in Golovcu, kjer je v nedeljo kar mrgolelo sankačev in smučarjev.
Za mnoge starejše prebivalce naših krajev je spomin na snežno ujmo pred sedemdesetimi leti še vedno živ. Zanimivo bi bilo slišati še več opisov, kako so tiste dni doživeli in preživeli, v dobrem in slabem. Nekaj sogovornikov je z nami delilo svoje spomine.
Otroci so bili nad snegom navdušeni
Stane Mikuž iz Ljubljane se zime leta 1952 dobro spominja. Takrat je bil dvanajstletni šolar, stanoval je pod Rožnikom in obiskoval državno osnovno šolo v središču mesta. Za kraje po Sloveniji je bila obilica snega katastrofa, se spominja, za otroke pa velika zabava. Morda je kak dan šole celo odpadel, saj starši niso dovolili otrokom v visok sneg. S streh so visele cele zavese ledenih sveč, ki so jih lomili, a so bile tudi nevarne. Spominja se, da so otroke poslali v park Zvezda nasproti šole in so z dolgimi palicami otresali sneg z dreves, da se veje platan ne bi polomile pod težo snega. Lopata je bila takrat glavno delovno sredstvo. Nobenih strojev ni bilo, ki bi uspeli očistiti vsaj glavne ulice. Tramvaj ni vozil. Ceste so bile zasute s kopicami snega, visokimi več metrov. Spominja se tudi, da so mnogi, najbrž lenobno in hudomušno, razmišljali celo o tem, da bi kidanje snega kar opustili, bi pač vztrajali nekaj dni v hišah, sneg pa bi z odjugo pobralo.
Ana Škof je bila leta 1952 dijakinja na gimnaziji Vič in je stanovala v Dobrovi. Tudi ona na snežno zimo iz leta 1952 nima slabih spominov. Vse je bilo namreč tako posebno, da je bilo mladini njene starosti tudi zanimivo. Pouk kljub izjemni količini snega ni odpadel. V bližini gimnazije je stanovala njena teta, kamor se je lahko zatekla, če je bila pot tako otežena, da se ni vrnila domov. Največkrat pa je s prijatelji hodila peš od doma kakšno uro do šole po ozki poti med kupi snega, ki so jo z lopatami naredili odrasli. Takrat je namreč veliko oseb iz njenega kraja delalo v tobačni tovarni in so morali že v zgodnejših urah v službo. Spominja se, kako so čistili sneg s streh, saj so se bali, da se ne bi udrle. A njeni najstniški starosti primerno je bilo vse to videti skoraj zabavno. Ko je sneg skopnel, je bilo konec tudi snežne avanture, v kateri ni bilo nič enako kot prej. Cesta je spet postala prevozna, zato so otroci vzdihovali, oh, spet ta avtobus!
Danes šestindevetdesetletna gospa Vida Kavčič iz okolice Logatca je bila februarja leta 1952 visoko noseča, njenega moža pa ni bilo doma, saj je moral za tri mesece na vojaške vaje v Bosno. V stanovanju pravkar zgrajenega delavskega bloka je bila sama, saj se je k možu priselila iz Vipavske doline. Zaradi sneženja so bile ceste zaprte in na pomoč domačih ni mogla računati. Zato ji je zdravnik svetoval, naj se čim prej, dokler so ceste še za silo prevozne, odpelje v Ljubljano, kjer bodo lahko poskrbeli zanjo. Dva tedna pred porodom je preživela z drugimi ženskami v skupnih spalnicah tako imenovanega materinskega doma na Viču. To je bila nekdanja vojaška zgradba, urejena za potrebe nosečih žensk iz okoliških težje dostopnih krajev, ki jih še niso sprejeli v porodnišnico. Spominja se, da se je tam počutila na varnem, saj je bilo jasno, da le nekaj dni pozneje ne bi več mogla priti od doma do porodnišnice. Na srečo je sneg začel kopneti in je 29. februarja 1952 v porodnišnici rodila zdravo deklico.
