Spletno trgovino je sicer želel odpreti s pomočjo Holmanove nagrade, ki jo poseben ameriški sklad vsako leto podeljuje slepim in slabovidnim po vsem svetu. Leta 2019 je bil med 111 kandidati edini Slovenec. »Holmanove nagrade sicer nisem dobil, pa tudi nisem, če sem povsem iskren, pričakoval, da bom med trojico izbranih, a kot pravi vsem znan pregovor: če ne poskusiš, ne veš. Če bi mi uspelo, bi bilo odlično, ker mi ni, pa tudi dobro. Če ne drugega, je bil celoten proces še ena dodatna življenjska izkušnja. Zelo sem se zabaval, ko sva s prijateljem Lukom Plečnikom snemala moj predstavitveni video,« je razložil Miha, ki s staršema Jožetom in Danico ter starejšim bratom Gregorjem živi na manjši kmetiji.
Podjetje je kljub temu poleti leta 2019 odprl, tako kot si je zadal. S prodajo se še vedno ukvarja, a jo je trenutno potisnil na stranski tir. »Če si za vse sam, je res veliko dela v ozadju, predvsem birokracije, s katero se mi, po pravici povedano, ne da ukvarjati. Zagotovo je lažje, če vidiš. Da bi rinil z glavo skozi zid, pa mi tudi ni v interesu,« je pojasnil. Lani aprila je začel pisati blog, ki se – na njegovo presenečenje – kar lepo razvija. »Tu imam precej svobode in ni veliko birokracije. In ja, to je res zame, če sem pošten. Sicer pa, ko si privatnik, kot nekateri pravijo, delam poleg tega še marsikaj drugega, kar pride sproti.«
Navdušenec nad sodobno tehnologijo
Informatika in sodobna tehnologija ga zanimata že od osnovne šole, saj mu kot slepemu dajeta veliko svobode. Zato se je tudi odločil za poklic tehnika računalništva. Vrata v nov svet mu je odprla posebna naprava, braillova vrstica, ki jo je priključil na svoj prenosnik. Z njo namreč lahko bere prav vse zapise s spleta, saj običajno pisavo spremeni v njemu poznano in razumljivo braillovo pisavo. Medtem ko je osnovno šolo obiskoval na Zavodu za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani, je srednjo končal na novomeškem šolskem centru. Tu sta bila z labradorcem Dantejem, psom vodnikom, prava atrakcija. Z njim je bil pri pouku, potrpežljivo je ležal ob Mihovih nogah in vdano čakal na konec pouka. »Res sva velika prijatelja, omogoča mi varnejšo in še bolj samostojno pot.«
Miha je razmišljal tudi o vpisu na fakulteto, a se je nato odločil, da se vpiše v program zaposlitvene rehabilitacije, v okviru katere je nekaj mesecev delal v podjetju v Trzinu, kjer razvijajo prilagojeno programsko opremo za slepe in slabovidne. Tja se je, če ga ni peljal kdo od domačih, z Dantejem odpravil kar z avtobusom. Naprej do Ljubljane, nato do Trzina. A je bila vsakodnevna vožnja utrujajoča, z doma je bil cel dan, zato se je odločil, da gre na svoje. Med srednješolsko prakso je denimo delal na eni izmed radijskih postaj in pripravljal novice, skrbel za tehnično podporo pri enem od mobilnih operaterjev in delal v klicnem centru.
»Tehnologija je v zadnjih nekaj letih res zelo napredovala, tudi na področju dostopnosti za slepe in slabovidne. Zlasti v času epidemije covida se je pokazalo, kako pomembno je tehnologija poskrbela za medsebojno vzdrževanje stikov, da smo ostali povezani med seboj. Sicer pa slepi in slabovidni že tako ali tako veliko delamo z računalnikom in pametnim telefonom. Z nami sta tako pri šolanju kot v službi in preživljanju prostega časa,« je povedal Miha, ki je aktiven tudi na družbenih omrežjih in celo videoigre igra. Pred lanskim poletjem je denimo svet računalniških in videoiger za ljudi z okvaro vida predstavil na zanimivem dogodku Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Nova Gorica, poimenovanem Na temni strani zaslona.
Z veseljem se je odzval tudi povabilu dijakov Gimnazije Novo mesto Nika Stanojevića in Vala Vidmarja, ki razvijata pripomoček za slepe in slabovidne Visus – See with me. »Ideja se mi zdi zelo zanimiva, saj bi pripomogla k temu, da bi bila slepa ali slabovidna oseba še bolj samostojna. Naprava, ki je v obliki pasu, potrebuje še nadgradnje. Potencial je, a bo treba v ta pripomoček vložiti še veliko dela in tudi denarja, da bo uporaben, varen in zanesljiv za slepega,« je ocenil Miha.
Nikoli ni vrgel puške v koruzo
Poudaril je, da ima v primerjavi s tistimi, ki so slepi že od rojstva, veliko prednost, saj ima jasno predstavo o predmetih, ki jih je nekoč videl. To mu je pomagalo, da se lažje znajde. Hude težave z vidom je sicer imel že od rojstva, ko so ugotovili, da ima sivo mreno, odstopila pa mu je tudi mrežnica. Pri petih letih je oslepel na levo oko, v dvanajstem letu, ko je še malo videl na desnega, pa je prišlo do krvavitve, popokale so mu žilice in od tedaj je popolnoma slep. »Morda pa mi bo medicina nekoč vid lahko povrnila, glede na velik napredek znanosti in tehnologije na vseh področjih. Kdo ve,« je optimistično pristavil Miha, ki se zaradi izgube vida nikoli ni smilil sam sebi.
Rad ima nove izzive, vedno je na preži za novimi idejami. Rad potuje, v preteklosti je bil udeležen v številnih projektih, hodil je na različne seminarje po Evropi, dodobra je spoznal Balkan, povzpel se je tudi na Triglav, prehodil Pot ob žici okoli Ljubljane, pa še bi lahko naštevali. »Žal je epidemija vse skupaj malo ustavila. Komaj čakam, da se življenje vrne v normalne tirnice. Potem pa bomo videli, kaj bo prineslo življenje,« meni Miha Srebrnjak, ki že večkrat dokazal, da je s pogumom, odločnostjo in dobro voljo skoraj vse mogoče. To ne nazadnje dokazuje prav vsak dan s svojo samostojnostjo, sprehodi po naravi z Dantejem, brskanjem po spletu, pisanjem blogov in člankov.
