Vsakogar, ki se v tej zimi ustavi v Ratečah, prevzame podoba te sončne gorenjske vasi, ovite v debelo snežno odejo in obdane z visokimi gorami. Rateče v zgornjem delu prelepe Zgornjesavske doline, na dolinskem razvodju med reko Savo Dolinko in Ziljico, so zadnja vas na skrajnem SZ delu Slovenije, tik pred mejnim prehodom z Italijo. Nad njimi se dviga gora Peč s tromejo med Slovenijo, Italijo in Avstrijo. »V Ratečah me najbolj očara pogled na bližnje Julijske Alpe in Karavanke. Od tukaj sega pogled v dolino Planice, iz nasprotne smeri pa vse do tromeje. Iz vasi se nam odpre razgled na gore Ponce, Mojstrovka, Ciprnik, pa vse do Montaža na italijanski strani in Špika v Zgornjesavski dolini. Z gore Peči oziroma tromeje pa se nam razgled odpira v Ziljsko in Kanalsko dolino,« pripoveduje domačinka Tina Brlogar iz Turističnega društva Rateče - Planica.
Kranjska Sibirija z ledenim mrazom
Še danes domačini Ratečam z značilnimi ledeno mrzlimi zimami pravijo kranjska Sibirija. Nekoč jih je tako poimenoval pisatelj Josip Lavtižar. »Ratečani smo navajeni na dolge zime z obilico snega, s tem pa tudi na veliko dela in stroškov. Veliko domačinov kuri še na trda goriva, zato imamo poleti veliko dela s pripravo drv. Ljudje so po večini lastniki gozdov, zato se poleti začne delo v gozdu s posekom, potem pa se do jeseni drva napravi in zloži v skladovnice doma.«
Le dva letna časa: avgust in zima!
Zima v Ratečah je bela že od lanskega novembra. »Domačini pravimo, da imamo v Ratečah le dva letna časa, avgust in zimo. Razen julija in avgusta moramo še dandanes ogrevati domove v vseh preostalih mesecih. Temperature so še julija lahko blizu ledišča, večkrat pade slana. Zato nam velikokrat sredi poletja na njivah pomrzneta krompir ali fižol. V preteklih desetletjih v Ratečah pozimi sploh ni bilo dneva s temperaturami nad lediščem. Lani je prvi sneg padel že novembra in snežna odeja se je obdržala do danes. V zadnjih nekaj letih, ker se tudi pri nas pozna vpliv podnebnih sprememb, so bile v Ratečah nizke zimske temperature okoli minus 10 do minus 12 stopinj Celzija. Pred približno desetletjem in pol je bilo v Ratečah en dan celo minus 27 stopinj Celzija! Takrat je domačinom v vodovodnih ceveh v tleh zmrznila voda,« pove Tatjana Petrič s turistične kmetije Pr'Kavač, ki turistom oddaja apartma, kar 21 let pa je bila zaposlena na Meteorološki postaji Rateče.
Led za Ljubljano
Strehe rateških alpskih hiš, ki jih pogosto krasijo mogočni portali, so torej spet pod debelo snežno odejo. Domačini so vešči plezanja nanje. »Letos je zapadlo okoli dva metra snega. Naše strehe in cimpri so narejeni tako, da so kos takim snežnim razmeram, a sneg zaradi varnosti vseeno redno čistimo; vajeni smo poprijeti za lopate. Vsaka hiša v Ratečah ima tudi traktor ali snežno frezo, da si okoli hiš odstranimo sneg. Če hočemo v službo, si moramo pomagati sami. Krajanom, ki te možnosti nimajo, pa so na pomoč priskočili gasilci in člani gorske reševalne službe. Za prevoznost cest poskrbi komunalno podjetje, nekoč pa so jih plužili z voli. O razmerah pri nas veliko pove že to, da so v preteklosti v presihajočem jezeru Ledine pod Ratečami kopali led in kocke pošiljali z vlaki v Ljubljano za hladilnice,« pripoveduje Tina Brlogar. A obenem so Rateče ena izmed vasi z največ sončnimi dnevi v letu.
Gostoljubni Ratečani so nekaterim znani le po smučarskih skokih in poletih v Planici, čeprav je njihova vas bogata tako kulturno kot etnološko. Ponaša se z zanimivimi običaji, značilnim narečjem, najdbo Rateškega rokopisa in, še zdaleč ne nazadnje, okusnimi rateškimi krapi.
Trg, kjer se vse dogaja
V Ratečah se danes pretežno preživljajo s turizmom, zato je vas vse leto polna obiskovalcev, še posebej od začetka epidemije. V Krajevni skupnosti Rateče -Planica so sicer turistom najbolj znani po tradiciji smučarskih skokov in poletov v Planici ter smučarskega teka. »Veliko domačinov se ukvarja s sobodajalstvom, imamo pa tudi pet dobro delujočih gostiln. Del domačinov je zaposlen zunaj občine, pretežno na Jesenicah, nekaj jih še vedno hodi na delo v Avstrijo in Italijo.« Središče Rateč je glavni trg, vedno poln ljudi, z nostalgičnim potokom, ki priteče v vaški vodnjak z bližnjih pobočij. V prednovoletnih dneh žari v soju prazničnih lučk, poleti pa v barvah pisanega cvetja, ki ga na oknih in gankih skrbno negujejo domačinke. »Rateče so zelo lepo urejene, za kar je treba pohvaliti domačine, ki zgledno skrbijo za urejenost pročelij hiš kot tudi za ocvetličenost. Glavni trg je vedno središče dogajanja, saj imamo tu res veliko možnosti za aktivno preživljanje prostega časa, od pohodništva, gorništva, kolesarjenja, rolanja pa do teka na smučeh, turnega smučanja in plezanja.«
Sobivanje na tromeji
V bližini tromeje z Italijo in Avstrijo so domačini vajeni sobivanja treh narodnosti in kultur. »Rateče je zaznamovalo življenje ob meji in stometrski pas. Domačini smo imeli nekdaj obmejne prepustnice. Kot dvolastniki smo lahko prehajali mejo za delo na polju, pašo živine ob Belopeških jezerih in tako dalje. Del Rateč je po 1. svetovni vojni z Rapalsko pogodbo pripadel Italiji. Na italijanski strani so takrat ostale štiri rateške kmetije, Jankova, Jalenova, Baconova in Žbercova. Še danes smo s temi ljudmi povezani. V preteklosti pa so bile Rateče bolj povezane s Koroško. Zato imamo tudi značilno rateško narečje, ki se zelo razlikuje od narečij v preostali Zgornjesavski dolini.«
Krave znajo same domov
»V toplejših mesecih v vasi ohranjajo običaj gonje živine na pašo. Govedo zjutraj pred sedmo uro ženejo na pašnik nad vasjo, ob 18. uri pa se vrača domov. Krave same vedo, kdaj in kje morajo zaviti domov v hlev. Pripetilo se je tudi že, da je kakšna opraskala avto, kakšen je ostal brez ogledala. Pri skoraj vsaki hiši imajo ohranjeno rateško nošo. Na Veliki šmaren 15. avgusta priredimo vaški dan in takrat se domačini oblečejo v nošo. Ohranjamo tudi običaje miklavževanja, koledovanja in svetih treh kraljev. Posebno mesto dajemo rateški kulinariki z značilnimi rateškimi krapi.«
Razgledom se je težko upreti
Rateče s prelepo okolico so tudi sredi mrzle zime priljubljena izletniška točka. Številne navduši sprehod do bližnjih Belopeških jezer pod severno steno Mangarta na italijanski strani ali v bližnjo alpsko dolino Planica s Tamarjem. Nepozaben za mnoge je izlet v tri velike triglavske doline – Vrata z idiličnim Aljaževim domom tik pod Severno triglavsko steno, Kot in Krmo. Domačini vseeno radi opozorijo, da mora pred podvigi v tamkajšnji hriboviti in gorati svet, ki je lahko nevaren, vsakdo najprej dobro premisliti, ali mu bo s svojim znanjem, telesno pripravljenostjo in opremo kos.
Rateče so nedvomno vas, ki ji ni enake.
