Sediva v celjski kavarni Miško Knjižko. Zadnji teden sem jo spoznavala skozi knjigo. Predstavljala sem si jo drugače, bolj vihravo, frfotavo, naivno, zasanjano, žensko z rahlo odmaknjenim pogledom, odklopljeno, v ponošenih orientalskih oblačilih, bjondo, ki prekipeva od življenja, pa je prvi vtis popolno nasprotje. Previdna, zadržana, prizemljena, urejena (nič pomečkana) gospodična sredi tridesetih zravnano sedi na zofi in vljudno počak na vprašanja. Kaj naj jo sploh vprašam, ko pa je že vse v knjigi?
Celjanka Anja Kovačič je svojo stresno, romantično pustolovščino poti naokoli, da bi prišla k sebi, opisala v knjigi Ujeta v svobodi. Ljubitelji potopisov, sanjavci, raziskovalci, nemirne duše, tisti, ki se spravijo iz cone ugodja, in tisti, ki se ne, so prejeli sočno branje 35-letnice, ki si je dovolila steči daleč od doma. Minulo leto, ko se je vrnila v rodno mesto, ni bilo lahko. Ko je pisala knjigo, je vsak svoj korak podoživela še enkrat. Bralci pravimo, da je bilo vredno. Knjižno potovanje je romantično, razburljivo, prijetno, drzno, pa tudi naporno in dolgo (knjiga ima skoraj 450 strani), a hitro mine. Zna pripovedovati in nastavlja ogledala vsem nam.
Trideset minut za trinajst let sanj
Zgodbe so kratke, tudi Anjini stavki. Trinajst let je sanjarila o nekom, ki ga je nekoč spoznala na Tajskem in začutila metuljčke v trebuhu. Beau je moški, zaradi katerega je tudi potovala tako zelo daleč na drug konec sveta. V Avstralijo. »Neizpolnjeno pričakovanje, da bo sprevidel moje prizadevanje in trud, ki sem ga vložila, da se ponovno vidiva, je zabolelo.« Samo trideset minut ji nameni tip, potem ko sta si celih 13 let romantično dopisovala, ostajala v stikih in hrepenela po ponovnem srečanju. In ko sta se končno srečala, se on še objeti ni želel, češ da smrdi po celodnevni službi. Ah, se bralcu kar milo stori, ampak Anja se hitro pobere. Pot jo uči drugačnih odzivov. Ob moških doživlja poštene lekcije. Kot recimo ob tistem, ki živi v hišici na drevesu, kamor je Anja prišla čisto na začetku. Spoznala sta se na platformi Couchsurfing, kjer si ljudje izmenjavajo svoje domove brezplačno. Pričakoval je, da bi mu prala, pospravljala, kuhala in nudila spolne usluge, medtem ko bi on cele dneve popival ob morju in čakal turiste (bil je potapljaški inštruktor). Ker mu ni ustregla, jo je obsul s prvorazrednimi avstralskimi žaljivkami. Anja, presenečena nad sabo, je vse mirno prenesla, spakirala kovčke in se poslovila od poceni prenočišča, ki je imelo svojo ceno. Romantičen začetek in žalosten konec (brez konca) je zveza z Ryanom, Kanadčanom, s katerim začuti, da bi ji lahko uspelo življenje v dvoje. Preda se divjemu ritmu, ki ga narekuje življenje z njim. Preseli se k njemu v avto in v treh mesecih izživi dvojino, toda v ključnem trenutku spet ostane sama. V raju. A vse te navezanosti, ljubezni, srečanja, intenzivno doživljanje vsega, kar jo obdaja, so eno večjih učenj. »V tem letu se je vame naselila ljubezen do vsega, kar nas obkroža – gre za močno energijo sprejemanja in izpuščanja. Ob nenehnem premikanju po svetu se popotnik mora naučiti hitro sprejeti, vzljubiti in postati ljubljen na neznanem prostoru. Enako hitro pa se mora naučiti tudi spuščati – iz objema, glave, srca …« Spustiti je morala tudi njega. Umrl mu je oče in se je predčasno vrnil. Pot je nadaljevala sama. Ko se je želela vrniti ona, ni bilo več mogoče. Svet se je ustavil. Tudi naši mediji so dramatično poročali o Slovenki, ujeti sredi morja na Salomonovih otokih.
Vrata, zaprta za ves svet
V Avstraliji sploh ni bilo vse tako, kot si je zamišljala, marsikaj pa je bilo celo lepše. Na primer Fidži. »Čarobni otok. Rajski otok. Nebesa na zemlji. Ne, niso rajske samo narava in njene plaže. Taki so tudi ljudje, ki uživajo darove tega zelenega čudeža na Zemlji,« je iskreno navdušena ob prihodu na otok, kjer se preizkusi tudi kot prostovoljna učiteljica, medtem ko prebiva z ljudmi, ki ji namenjajo toliko pozornosti, kot je ne prejme niti od svoje lastne družine. »Pa ne, da mi je ne bi dali. Enostavno z njimi ne preživim toliko časa. Fidžijci so navajeni živeti v skupnosti. Vse delijo. Vsak grižljaj, vsak požirek, vsak košček kosila, tudi tistega zadnjega. In vse premoženje. Vrata vsake hiše so odprta za vsakogar.«
Njena pripoved je o ljudeh. Bolj kot imena krajev in ulic so zanjo bistveni občutki, ki jih doživlja ob njih. Vztrajno išče nekaj novega, še ne okušenega, še ne videnega; prepovedanega, nevarnega. Rada pogleda prav tja, kamor si drugi ne upajo. Ogrozi tudi svoje življenje, a se zdi, kot da jo ves čas nekaj čuva. Zna biti hvaležna. Včasih razume z zamikom. Da bo ostala ujeta v svobodi na Salomonovih otokih, ni načrtovala. Imela je čas, da uredi misli. In je začela pisati knjigo. Ponovno je stopila na pot. Našla je odgovor na vprašanje, kaj je nezavedno iskala ob vseh srečanjih.
Na koncu knjige nam priznava, da zdaj ve, kako se boji, da bi jo nekdo lahko imel brezpogojno rad in ji to znal pokazati. Boji se reakcije na občutja, ki so neznana. Boji se sama sebe v odnosu, ki ji je neznan. V zadnjem delu knjige nam razkrije, po čem vse življenje nevede hrepeni in zakaj je srečevala vse te moške ter se zadovoljila z manj, kot si je globoko v sebi želela.
Spet doma. Kaj pa zdaj?
Knjigo je posvetila ženskam svoje družine. Piše: »Dojela sem. Jasno kot beli dan. Ne drugih, najprej moram sprejeti sebe.« Včasih se je jezila, ko je opazovala odnos med svojo mamo in omo, zdaj razume. Zato je bil dobrodošel pogled z distance, preigravanje scenarijev s starejšimi gospemi na drugih koncih sveta. Vzorce, ki jih je uzrla, bo zdaj skušala prekiniti. Piše: »Ne bom več klicala po nikogaršnji pozornosti. Po nikogaršnjem izkazovanju ljubezni. Prekinjam vzorec trepeče slovenske matere in upam, da mi uspe.« Življenje doma pa ni lahko, ampak noče tarnati.
Ko se pogovarjava v Celju, še pove, da prav na ta dan na Salomonovih otokih, kjer je nepričakovano živela več kot pol leta, šele zapirajo javno življenje. Pred tem so ostajali ves ta čas eno redkih otočij brez okuženih. Njeni spomini so živi. Knjiga, ki bi bila lahko še debelejša, bo vsakemu prinesla kaj drugega, kot je lepo napisala Anja na eni poslednjih strani: »Vsako potovanje je del poti življenja, v katerem se skozi labirint ugank spoznavamo in raziskujemo svojo bit. Ta pot nima konca.« V knjigi si kar sama zastavi vprašanje: Bi šla še enkrat na tako potovanje? In (ne) preseneti z odgovorom. »Ne bi. Prestara sem … Pretežki so koraki na poti, da prideš do spoznanja, ki bi ga lahko našel na lepši način.« Anja jih bo te dni dopolnila 35.
