Dvajsetminutne oddaje so bile na sporedu dvakrat do trikrat tedensko. Edino daljšo enourno so iz inata, da bi jih Italijanski okupatorji le odkrili, pa jih niso, pripravili na predvečer obletnice smrti Franceta Prešerna 7. februarja 1942. Nad prispevkom, ki velja za prvi kulturno-umetniški program v okupirani Evropi in v katerem so ustvarjalci na piedestal neke nove slovenske kulturne scene postavili prav Prešerna, so bili poslušalci navdušeni. Na Radiu Študent so v spomin na te dogodke organizirali turo po sledeh te legendarne radijske postaje.
Zgodovina se je po vojni rekonstruirala po spominu
"Od Radia Kričač ni ostalo nič, ni oddajnikov, ni zapisnikov, ni programa, zgodovina se je po vojni rekonstruirala po principu rekla in kazala, kolikor so se pač posameznice in posamezniki, ki so sodelovali, sami spominjali," pojasnjuje vodič Arne Zupančič . Po njegovih besedah sicer prvi zametki radijskega oddajanja slovenskih komunistov segajo v leto 1933 oz. 1934. "Brata Jančar sta se na Ježici pri črnuškem mostu priklopila na moduelacijski vod, ki je iz takratnega Studia Ljubljana peljal signal v Domžale, kjer je v tistem času oddajnik. Nekako sta spraskala izolacijo in se priklopila s svojimi kabli in začela kričati neka komunistična gesla," pojasnjuje Zupančič. Ob tem doda, da je bilo to takrat precej pobalinsko dejanje, saj je bil radio v Kraljevini Jugoslaviji zmonopoliziran medij in so oblasti lahko "plombirale" določene postaje, najraje "revolucionarni" Radio Moskva, lastniki tranzistorjev po Jugoslaviji pa so bili zabeleženi v posebnem registru, skratka pod nadzorom.
Razstavljeni oddajnik skrivali pod čebulo in krompirjem
"Z izbruhom vojne se v sklopu odbora za tehniko v partiji, ki ga vodi Tone Tomšič, eden najbolj priljubljenih medvojnih komunistov, pojavijo prve ideje za formiranje odporniškega radia. Zadevo prevzame Milko Goršič, lik, ki je pet let že odsedel zardi komunističnega udejstvovanja. On je na koncu sestavil ekipo, v kateri so bili neki popolnoma neznani študentje in študentka elektrotehničnega faksa, katerih glavno delo je bilo postavljanje oddajnika na vedno novem mestu oziroma predvsem tovorjenje teh delov," razlaga Zupančič.
Za prenašanje pa je v glavnem skrbela ednina ženska v skupini, Vida Lasič, ker je bilo v tistih časih nenavadno, da moški okoli nosil čebulo ali krompir: "Oddajnik je bil razstavljen na tri dele, ki so jih večinoma prenašali v košarah, čez pa je bila neka sorta zelenjave, da ni bilo sumljivo." Oddajnik na elektrotehnični fakulteti je pred očmi vseh prisotnih sestavil Rudi Luznar, ostali študenti pa po besedah Zupančiča sploh niso vedeli, kaj dela: "Oddajali so na različnih frekvencah, med 22 in 40 metri, dobro se ga je slišalo do 5 kilometrov, potem je nastopila neka tema v signalu, tako da Italijani v Trebnjem niso slišali programa, so pa neka poročila o Radiu Kričač iz Zagreba, Beograda, celo iz severne Afrike."
Vsaka druga hiša v Ljubljani je sodelovala v odporu
V tistem času sta na območju okupirane kraljevine poleg Kričača delovali še dve ilegalni radijski postaji, a obe iz tujine, ne terena. V srbskem jeziku in za kralja je iz Kaira, ki je bil takrat pod jurisdikcijo Angležev, deloval Radio Šumadija, iz Londona pa Radio Zrinjski, ki je prodajal agendo hvraške seljačke stranke Vladimirja Mačka. "Italijani so dolgo bili prepričani, da Kričač oddaja iz Moskve in ga prvi mesec sploh niso zares lovili, dokler niso Nemci malo znoreli; ej, fantje, vi imate ilegalni radio v mestu, a ga lahko skinete počasi," pojasnjuje Zupančič.
Prve testne besede na Kričaču so bile "Eins, Zwei, Drei" - da okupator ne bi posumil, da gre za uporniške manevre. "Potem se 17. novembra izvede prva oddaja iz današnje Vilharjeve ulice, kjer so bile neke barake za železničarske delavce. Naziv Ljubljana "Mesto heroj" ni neka krilatica, ampak odraz stanja v času okupacije. Italijanski oficirji pravijo v zapisih, da jih tudi tisti Slovenci, ki so bili odkrito za fašizem, na ulicah niso pozdravljali. Praktično vsaka druga hiša v Ljubljani je sodelovala v odporu," poudarja Zupančič.
Naš čas prihaja, Naprej zastava Slave
Uredništvo Kričača se je sestajalo dvakrat tedensko v stanovanju zakoncev Albreht, Frana in Vere, na Poljanskem nasipu 12. "Fran je bil v medvojnem času eden najbolj znanih slovenskih literarnih urednikov, fural je tudi enega od progresivnih literarnih časopisov, Ljubljanski zvon. Njegva žena je bila pisateljica in pesnica, tako da sta bila na sceni," pojasnjuje Zupančič in dodaja, da je Fran Albreht tudi edini član uredništva, ki je pustil neke zapiske in spomine na delovanje Radia Kričač.
Novice radia pa so bile dostikrat "fake news". Ker je bilo takrat težko prihajati do točnih informacij, pa tudi zavestno so jih napihovali v smeri propagande. Prispevki Kričača so se sicer vedno pričeli s tiktakanjem budilke, nastavljene pred mikrofon, včasih so zakričali parolo "Naš čas prihaja!" - sledili sta skladbi Naprej zastave Slave ali Hej Slovani ter napoved programa, ki je bil sestavljen iz notranjepolitičnega poročila, partizanskih borb ter o dogajanju o frontnih linijah po svetu.
Poročila s tujih front je delal po spominu
"S tem zadnjim delom je povezana tudi najbolj hecna situacija ustvarjanja programa. Za poročila tujine je bil zadolžen Albreht, ki pa kot literarni urednik ni imel želje, da bi postal tudi vojni dopisnik, ni pa imel niti svojega lastnega radia. Tako je hodil enemu od sosedov poslušati novice iz Londona, Moskve, Berlina, ampak si zaradi konspirativnosti ni delal zapiskov. V eter Kričača je potem pošiljal informacije po svojem spominu," pojasnjuje Zupančič.
Ob tem dodaja, da je Lovro Kuhar oz. Prežihov Voranc, ki je bil tudi močno vpleten v ustvarjanje Kričača, nad Albrehtom večkrat znorel, češ da njegova poročila ne ustrezajo stanju na terenu. Voranc pa je bil takrat komunist evropskega formata, zaprt in preganjan povsod po stari celini, precej svetovljanski človek za tiste razmere v Ljubljani in je svoje dni resno kandidiral za primat v partiji v tekmi s Titom. "Edino kar je ostalo od oddaj, je transkript 12 oddaj, ki jih je naredil neki zamejski Slovenec v službi italijanske vojske, ki pa ni znal dobro niti slovensko niti italijansko in za katere bi bilo mogoče bolje, da ji v reviji Borec leta 1966 ne bi niti objavili," poudarja Zupančič.
Turo so organizatorji obogatili z recitali pesmi Karla Destovnika Kajuha, Lili Novy in Otona Župančiča, ki jih je izvedla Bara Kolenc, ob zaključku pa je Mešani pevski zbor Ruđer Bošković zapel še Lipa zelenela je. Sprehoda po sledeh Radia Kričač se je udeležilo kakih 40 ljudi.
