Se pri vašem delu pozna sprememba vodstva na TV SLO?
Oddaja Intervju, za katero delam, se seli na 2. program, kolikor vem, pa naj bi bila to edina sprememba. O spremenjenem načinu dela se ni nihče z menoj pogovarjal, vendar menim, da je Intervju klasična oddaja, ki ne bi smela doživeti hudih sprememb.
To je dobro. Pa vendar, zakaj menite, da jih pri vas ne bo?
To je oddaja, v katero ne vabimo politikov, saj je za te dovolj prostora že v drugih oddajah, vabimo ljudi, ki so v življenju nekaj naredili in imajo kaj pokazati, ki imajo izoblikovano mnenje o problemih našega časa. Kolikor razumem, so sedanje programske spremembe načrtovane tako, da naj bi naše oddaje beležile dvig gledanosti. V tem smislu se bojim, kako bo oddaja Intervju, glede na ustaljene navade gledalcev, živela v sobotnem terminu in že ob 20. uri, saj ta čas gledalci tradicionalno namenjajo manj zahtevnim vsebinam, kar Intervju gotovo ni. In ne nazadnje, intervjuji so na sporedu v nedeljskem poznovečernem terminu nepretrgoma že desetletja, spomnimo se le Večernih gostov Sandija Čolnika ter Intervjujev in Družinskih vezi Lada Ambrožiča. Je pa velik problem tudi to, da smo čez noč in ne da bi bili vnaprej opozorjeni ostali brez elektronskih dostopov do vseh slovenskih časopisov in njihovih arhivov. Pri mojem delu je to velik hendikep, saj moram proučiti gostovo delovanje v razponu nekaj desetletij. Za zdaj nič ne vemo, kako se bo to uredilo. Seveda pa na naše delo vplivajo tudi druge razsežnosti, na primer napadi, ki jih zdaj doživlja ekipa Tarče zaradi oddaje o Francu Kanglerju, in grožnje z odpustitvijo voditeljice, ki jo izrekajo celo v političnih krogih in med člani Programskega sveta RTV. Vsak morebiten poseg v oddajo, ki bi bil posledica političnih pritiskov, je seveda zelo problematičen.
Ko sva že pri tem, tudi v oddaji Studio City se obetajo določene ukinitve sodelovanj ...
Ja, hud problem je aktualna polemika o ukinitvi kolumnistov v oddaji Studio City, čeprav delajo za minimalne honorarje, prinašajo nove vsebine in ustvarjajo televizijski žanr, po katerem je ta oddaja prepoznavna že 30 let. K slabemu vzdušju seveda prispeva tudi to, da sta bila dva naša kolega kar čez praznike, praktično čez noč, razporejena na druga delovna mesta. In to ne po osebnem pogovoru z uredniki, ampak kar po pošti. Način (ne)komunikacije je postal v naši hiši zelo pereč problem.
Tudi v preteklih letih so mi v pogovorih uredniki TV SLO pogosto omenili, da kakšnih stvari še ne vedo, ker čakajo, da se zamenja vodstvo, ali pa se je direktor ravno zamenjal in so čakali. Ali to pomeni, da se je politika tudi v preteklosti vmešavala v program?
Vedno se je čutilo, kdo je na oblasti, tako je tudi drugje, celo na BBC-ju, nimajo pa obdobij tako hudih zaostritev, kot so pri nas. Tudi oni recimo doživljajo svoj kulturni boj, kot je konec leta dejal generalni direktor BBC-ja, vendarle pri njih to ni tako primitivno kot pri nas, kjer še nimamo družbene zrelosti, pogosto pa tudi ne izbrušene cehovske zavesti o tem, kaj je naše delo. Sama sem sedem let kot novinarka delala na BBC-ju in sem od blizu spoznala, kako potekajo stvari tam. Glejte, ljudje se nikoli ne bi smeli spraševati, ali in kaj se bo spremenilo na televiziji z menjavo vlade. Vsaka nova vlada bi morala še dodatno povečati avtonomijo novinarstva in omogočiti pogoje, da najboljši in najbolj profesionalni ljudje ostajajo v novinarstvu. S tem pa bi se moral vpliv politike tudi zaključiti. Ne govorim o kakšni utopiji – na nemškem ZDF-u so svetlobne milje oddaljeni od politike in je že težko verjeti, da je vpletanje sploh mogoče. Javni škandal nastane vsakokrat, ko ljudje zaslutijo, da se politika poskuša mešati v delo njihove RTV. Način dela na ORF-u je bolj podoben našemu, saj vsaka izbira generalnega direktorja potegne za seboj številna ugibanja o tem, kaj bo zdaj. Vsekakor pa je še vedno bistveno bolj rafinirano kot pri nas in ni toliko rezov oz. rezov, izpeljanih tako kot pri nas.
"Pomembno je, da včasih več dosežeš z molkom kot z obračunavanjem."
Nekoč so novinarji Washington Posta ustavili vietnamsko vojno ali pa poskrbeli, da je zaradi afere Watergate predsednik Nixon odstopil. Poslanstvo novinarjev je namreč tudi nadzor nad politiki, da se ne okoristijo z državno blagajno. Žal je v zadnjih letih drugače, saj marsikdo dela za drugačne interese, in ne za širšo javnost. Recimo Fox News je bil pod vodstvom Rogerja Ailesa velik podpornik desne politike – tudi na račun resnice. Kaj vi menite o tem?
Fox News je bil v nekem času ojačevalec vladne politike in je celo krojil ameriško zunanjo politiko. Mislim, da se je pomemben prelom zgodil v času napada na Irak, ki ga je seveda velik del ameriških medijev podpiral. Toda obstajal je tudi močan medijski glas proti, in to ne le v Ameriki. Že takrat so »psi čuvaji« lajali, karavana pa je šla dalje, ker so si ZDA to lahko privoščile in si lahko privoščijo še danes, ko dobro vemo, da pravih razlogov za ta nori napad na Irak ni bilo in da je bilo orožje za množično uničevanje le izgovor za povsem druge načrte. Žal je danes afer in škandalov že toliko, da to ljudem sploh ne pride več do živega. V resnici so to širši družbeni problemi. Kot novinar lahko poskrbiš, da opravljaš svoje delo skrajno resno in da nate nima nihče nobenega vpliva. Ni pa novinarstvo tako vsemogočno, da bi lahko preusmerjalo tok dogodkov, lahko le poskrbi, da so vsi podatki in vsi argumenti javni. V Sloveniji je k sreči tudi veliko dobrih novinarjev, ki delo opravljajo resno in odgovorno, čeprav je to danes še posebno težak posel.
Na drugi strani je novinarski poklic degradiran tako po plačilu kot po statusu. Je težava v tem, da marsikdo ne ločijo dobrega novinarstva od slabega?
Mislim, da se velik del javnosti zaveda, da je delo resnih novinarjev pomembno, koristno in je del demokratične strukture, brez katere ne gre. Potem je tukaj še del javnosti, ki je zelo glasen in se je izza šankov preselil na družbena omrežja. Včasih se pošalim, da so to slabo vzgojeni ljudje, ki pišejo vse mogoče po družbenih omrežjih. Treba se je vprašati, ali bomo od zdaj tako živeli. Če je tako, potem bo vsak poklic, ki je na očeh javnosti, izgubil vso privlačnost. S kakšno lahkoto se po omrežjih udriha po vseh, po vsem, brez vsakršne dostojnosti in premisleka. Celo ljudje, ki jih imam za pametne, z neizmerno lahkoto izrekajo diskreditacije vseh, ki ne mislijo tako kot oni. Ljudje preživijo vse več časa za računalniki in z mobilnimi telefoni in potem na družbenih omrežjih sproščajo svoje vsakovrstne frustracije.
Tudi pred desetletji so se ljudje odzivali na delo novinarjev in javnih osebnosti. Ko še ni bilo spleta, so pisali pisma, ampak pisma so bila skoraj brez izjeme spoštljiva, tudi če je šlo za kritiko. Kaj se dogaja z ljudmi, da je danes prisotne toliko nespoštljivosti, sovražnosti?
To je vprašanje, ki presega moj domet, saj tega ne znam v celoti razložiti. To, da družbena omrežja omogočajo občutek, da je tvoj glasen slišen, je eno. Drug razlog je to, da vodilni v državi komunicirajo skrajno žaljivo, s tem pa takšni načini naenkrat postanejo družbeno sprejemljivi. Žalitve pravega učinka nimajo, ampak dosežejo ravno nasprotno. Delala sem intervju z ugledno psihiatrinjo in takrat so nekateri menili, da bi se morala gostja bolj neposredno opredeliti do premierjevih izjav o duševnem zdravju protestnikov. A tega ni naredila in meni se je to zdelo izjemno odraslo in tudi odgovorno. Treba je razmisliti o izrečenem, o posledicah izrečenega, o posledicah na tvoje strokovno delo in delo tvojih kolegov. Včasih se je bolje odpovedati hipnemu užitku, da si nekomu povedal svoje, če veš, da gre za družbeno korist. Pomembno je, da včasih več dosežeš z molkom kot z obračunavanjem. Odgovornost do javne besede in zavest o njenih individualnih in socialnih učinkih sta nepogrešljiv del novinarjevega dela, no, pa tudi dela vseh na javnih funkcijah. Želim si živeti v družbi, v kateri imaš pravico do kritike oblasti, pa tudi pravico, da ne obračunavaš na prvo žogo. Če bi bolj premišljeno in dostojno komunicirali, bi lažje živeli drug z drugim. Pri petdesetih letih si ne želim živeti v družbi, kjer lahko vsakega pobruham in on mene. Živeti želim v kulturni družbi in to je tudi naš ključni izziv v prihodnosti.
Kje vidite rešitev glede na to, da nekaterih ne ganejo žaljivi in nesramni politiki? Ali se bomo zaprli v nekakšno enklavo z ljudmi, s katerimi se bo dalo živeti?
Ja, sliši se vabljivo, a je realno nemogoče in tudi škodljivo. V skupno dobro se je treba vsak dan truditi za osnovno dostojnost v svetu, v katerem živimo. Kar zdaj doživljamo, ni lastno samo Sloveniji. Nekateri pravijo, da se je vse začelo s Trumpom, drugi pa, da se je začelo že z Berlusconijem in njegovim načinom komunikacije z javnostjo. Če bomo privolili v civilizacijo, v kateri se le še medsebojno zmerjamo in žalimo, potem lahko civilizacija samo še ugasne … Včasih prelomnic ne opazimo takoj, vendar se verjetno da tudi kaj spremeniti. Ameriški predsednik Biden je ob nastopu funkcije rekel, da se ne bo več komuniciralo kot do tedaj, njegova administracija je dala napotke, katerih besed v komuniciranju z javnostmi ne bo več uporabljala, da bi vsaj delno razelektrila javni diskurz. Nič se ne more spremeniti čez noč, a kljub temu upam, da bomo na to v prihodnosti gledali kot samo na neko fazo človeškega razvoja …
"Pri petdesetih letih si ne želim živeti v družbi, kjer lahko vsakega pobruham in on mene. Živeti želim v kulturni družbi in to je tudi naš ključen izziv v prihodnosti."
Čestitke k temu optimizmu! Če pogledamo v zgodovino, žal vidimo, da se ljudje nič ne naučimo iz preteklosti …
Ne bi rekla, da sem velik optimist, vendar druge poti ni. Ko enkrat nekoga užališ, lahko sledijo le še udarci, nato pride že kar streljanje … Ali vemo, kam to vodi? Otroke bi morali začeti že v osnovni šoli učiti komuniciranja prek družbenih omrežij, da bi se zavedali, da je na drugi strani realen človek. Zdaj smo zapadli v visoko tehnologijo, kar se je zgodilo zelo hitro, morda prehitro, da bi vse lahko razumeli, dojeli …
Danes aplikacije z algoritmi poskrbijo, da prejemamo le članke, ki še spodbujajo radikalizacijo. Če iščeš vegetarijanski recept, boš kmalu dobival veganske recepte – enako pa je tudi pri političnih stališčih. Splet torej prek svojih algoritmov skrbi za to, da vidimo samo še vsebine, ki prikazujejo eno stališče. Kaj vi menite o tej tehnologiji in posledicah?
Predvsem se mi zdi škodljivo to, da danes živimo v vzporednosti tisočih mehurčkov mnenj, ki se oblikujejo okoli nas. Tudi zato obstajajo javni in drugi mediji, ki ponujajo vsebine, ki nas povezujejo kot družbo. Javna RTV vsekakor mora biti eden temeljnih gradnikov družbe. Če komuniciramo le znotraj našega cepilskega ali anticepilskega mehurčka, ali pa katerega drugega, se ne seznanjamo z argumenti druge, tretje, četrte ... strani. Ne vem, kako živijo ljudje, ki sploh ne spremljajo medijev. Dejansko se vse bolj odmikajo od družbenega življenja in to je problem, na odločitve o naši prihodnosti bi morali vsaj poskušati vplivati skupaj …
Morda živijo bolje, saj se ne obremenjujejo s stvarmi, ki jih ne morejo spremeniti?
Ah, bojim se, da se vseeno obremenjujejo, če gledam na silovitost razprav. Človek bi se najraje odmaknil od vsega, vendar to ni realno, treba se je boriti dalje. Vsak na svoj način poskuša narediti nekaj dobrega – jaz upam, da s svojim delom ne delam nikomur škode, upam, da z zanimivimi gosti odpiram obzorja, kar se mi zdi zelo koristno. Koliko to doseže vse tiste, ki želijo ostati v svojem mehurčku, pa je eno od vprašanj, ki je žal širše od novinarstva.
Koliko sebe dajete v Intervju, bi rekli, da lahko prek vprašanj in izbire gosta bolje spoznamo tudi to, kako vi razmišljate?
Ne vem, ali se skozi to vidi veliko mene, oziroma ne bi želela, da je to v ospredju. Ta oddaja potrebuje korektnega spraševalca, ki pozna področje, o katerem se pogovarja. Moja odgovornost je pri tem velika, a vsaj načrtno sebe pri tem ne izpostavljam. Bistven je moj sogovornik. Iz določenih vprašanj se morda vidi, kako razmišljam, kar je človeško, in ne vem, zakaj bi karkoli skrivala. Včasih je v intervjuju koristno biti tudi nekoliko bolj oseben, ker se potem tudi gost odzove z bolj osebnim odgovorom. To pa je zanimivo.
V oddaji lahko gostite zanimive goste, ki pogosto štrlijo iz povprečja. Kaj novega ste se naučili od njih?
Treba je res dobro vedeti, kdo pride v studio, kakšen človek je in kakšen način spraševanja je zanj primeren. Treba je poznati njihovo področje delovanja, kar ni preprosto. Vsi smo na določenih področjih bolj doma kot na drugih. Če povabim za gosta direktorja botaničnega vrta, potem dva tedna ne spim, ker razmišljam in berem o botaniki. Ko sedim z gostom v studiu, je večina dela že narejenega. Takrat lahko delaš le še obračun s tem, kaj si naredil dobro in kje ti je kaj zmanjkalo. Na razpolago imam eno uro za oddajo, ki mora biti zanimiva, relevantna, ki mora pritegniti gledalca. Želiš si, da bi vsak pogovor uspel, da bi od gosta dobil vse, kar bi gledalci morali slišati. Včasih uspe, drugič ne toliko, vsekakor pa je pogovor boljši, če si nanj dobro pripravljen. Vsak gost pa v moje življenje prinese ogromno znanja, vtisov, vpogled v svetove, ki bi šli drugače mimo mene. To je izjemno lepo.
Za vami je uspešna kariera. Kako ste zadovoljni s svojim trenutnim položajem?
V bistvu sem zadovoljna. Svoje delo imam zelo rada in ga opravljam z veliko odgovornostjo. Marsikomu se zdi to koristno in cenijo moje delo, drugim pa pač ne. Nikoli nisem načrtno gradila svoje kariere, naučila pa sem se, da ti z veliko truda in predanosti lahko kaj tudi uspe. V tem smislu sta vsaka oddaja in vsak prispevek nov preizkus. Novinarsko delo v bistvu zahteva ogromno truda in veliko neprespanih noči za redke trenutke zadovoljstva. To res ni lahek poklic, če ga jemlješ resno. Sicer pa ima oboje svoje prednosti, tako mladost kot izkušnje, kot ste to ljubeznivo poimenovali. Če danes pomislim, s kakšno predrznostjo sem novinarsko delala pri dvajsetih letih, sicer zmajem z glavo, po svoje pa mi je tudi všeč.
Tudi vaš partner Janez Lombergar je televizijec. Se pri vama vse vrti okoli televizije?
Tudi Janez opravlja svoje delo zelo resno in odgovorno. Ni mu težko, da se za vsako sliko, ki jo potrebuje za določeno oddajo, posebej potrudi pri vseh mogočih virih, da je vse točno tako, kot mora biti. Zelo odgovoren je do svojih sogovornikov in do oddaje Spomini, ki jo ustvarja. V profesionalnem življenju sva oba taka in sva se zato pripravljena marsičemu odpovedati. Seveda pa si vzameva tudi čas za kaj drugega, saj je še kup stvari, ki jih počneva ali pa bi jih počela, če bi bile razmere normalne. Vsako leto sva šla med božičem in novim letom na Dunaj, kjer sva si ogledala vse umetnostne in zgodovinske razstave in posedala ter se pogovarjala v čudovitih dunajskih kavarnah. Zdaj niti nimava volje za pot, čeprav sva cepljena. Tudi doma je lepo! Seveda pa imava oba vsak po dva krasna otroka, in to je edino, kar je pomembnejše od službe. Pogosto pravim, da si moramo vzeti več časa še za kaj drugega, saj sta življenje in svet okrog nas tako zanimiva, vendar bi si v resnici morala za kaj takega izbrati drugačen poklic … Novinarstvo te res vsega oziroma vso posrka vase.
