Paradoksalno je naš življenjski ritem namreč postal vse bolj odvisen od vremena, čeprav smo se oddaljili od narave. Ali prav zato? In vreme tako, kljub vsem novodobnim pogruntavščinam, ostaja večna priljubljena tema ugibanj in pogovorov. Kakšni so obeti za ta konec tedna? Bo zima radodarna s snegom, poletje pa peklensko vroče? In ob tem le redko pomislimo, kakšno vlogo pri vremenu v resnici igramo sami.
Za nami je napornih dobrih 20 mesecev življenja z epidemijo. Kako ste jih (pre)živeli?
Podobno kot večina, s kombinacijo dela od doma in na delovnem mestu. Maska, razkuževanje rok in upoštevanje razdalje so postali nepogrešljivi, z nihanjem števila okuženih, pa niha tudi moje razpoloženje – od žalosti do optimizma in nazaj. Toda v zadnjem času prevladuje predvsem začudenje in razočaranje nad razdeljenostjo, pomanjkanjem sočutja in solidarnosti.
Da covid-19 pravzaprav ni nič v primerjavi s tem, kar lahko prinesejo podnebne spremembe, pa svari veliko podnebnih strokovnjakov. Da je bolezen, ki je s cepljenjem in samozaščitnim obnašanjem obvladljiva, medtem ko podnebne spremembe obvladujemo le še za silo, ustaviti pa jih tako ne moremo več. Se z njimi strinjate?
Z ukrepi jih lahko upočasnimo in omejimo, a je ob tem nujno, da okrepimo tudi odpornost proti vremenskim in podnebnim dogodkom z velikim učinkom. Medtem ko o nujnosti zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov govorimo že desetletja, z ukrepi prilagajanja spreminjajočim se podnebnim razmeram močno zaostajamo.
Na nekaterih močno onesnaženih kitajskih območjih so po dolgem času spet ugledali modrino neba. Po mestnih ulicah, kjer so se prej valili avtomobili, so korakali jeleni in divje svinje. Življenje se je vrnilo v beneške kanale. Koliko si je zemlja med človeškim mirovanjem pravzaprav lahko odpočila?
Ta bežni odmor je (pre)hitro minil. Veliko bolj opazen in trajen pečat pa je okolju pandemija pustila s povečano količino odpadkov. Od odpadnega zaščitnega materiala (mask in sanitarnega materiala iz bolnišnic) do embalaže hrane za prevzem in izdelkov, ki jih naročamo po spletu. Iz bojazni pred okužbo se je zmanjšalo tudi število uporabnikov javnega prevoza in povečala uporaba avtomobilov.
Kako dolgo, ocenjujete, bi takšna ustavitev družbe morala trajati za popravilo posledic preteklih desetletij, stoletij? Bi narava sploh lahko okrevala sama od sebe?
Ljudje smo vse preveč egocentrični, mislimo, da smo bistvo vsega, da je narava samopostrežna trgovina, kjer lahko neomejeno jemljemo. A s pretiranim izčrpavanjem naravnih virov ogrožamo predvsem civilizacijo, kot jo poznamo. V bistvu sami sebe, pa tega sploh ne dojamemo. Narava ima neverjetno moč obnavljanja, seveda ni nujno, da bi se obnovila povsem tako, kot je bila prej. Kakšna vrsta bi verjetno izginila, kakšna bi bolje uspevala, na posameznih območjih bi se spremenila vrstna sestava. A brez ljudi bi si opomogla in to verjetno prej, kot smo si pripravljeni priznati.
V skoraj dveh letih »nove realnosti« pa smo se naučili še nekaj – da se, dobesedno čez noč, lahko zbudimo v drugačno družbo, v drugačno življenje. Če je grožnja le dovolj osebna, neposredna. Če se bodo podnebne spremembe še stopnjevale, s katerimi resnimi in neposrednimi težavami se bomo torej (kot posamezniki) morali spopasti v tem primeru? Bodo še zadnji dvomljivci ovrgli teorije zarote?
V tem času smo še bolj spoznali, da so teorije zarot zelo trdožive, že skoraj neuničljive. Predvsem bomo živeli v veliko bolj nepredvidljivem in nevarnem okolju. Trpela bo infrastruktura, ogrožena bo naša lastnina, srečevali se bomo z velikimi preseljevanji, širjenjem bolezni, ki jih prenašajo žuželke, voda in hrana, ogrožena bo pridelava hrane in pridelek bo vse manj zanesljiv. Povečale se bodo politične napetosti ne le med državami, lahko tudi znotraj njih.
Po konservativnih ocenah pričakujemo že do leta 2050 od 30 do 50 milijonov podnebnih beguncev. Kakšne posledice lahko to prinese s seboj?
Bedo in trpljenje neslutenih razsežnosti.
Zakaj ljudje vse manj zaupamo znanosti? Kar je še ena skupna točka koronavirusa s podnebnimi spremembami.
Veliko so prinesla družbena omrežja, kjer lahko posamezniki širijo »svojo resnico« in igrajo na čustva ter lahkovernost. Spodbujajo tudi ustvarjanje »mehurčkov enako mislečih«, znotraj katerih se potem prepričanje še utrjuje in ni pomembno, ali je pravilno ali ne. Res je tudi, da znanstveniki večinoma nismo dobri komunikatorji, vse preveč se držimo svojih strokovnih razlag, ki so velikokrat prezapletene in preobsežne. V sodobni družbi pa je bolj popularno živeti z vodilom »dvomim o vseh avtoritetah, torej sem«. Mogoče tudi zato, ker imamo pogosto občutek, da nikomur ni mar za nas. In ne nazadnje – včasih so skupnosti imele modrece, ki so z veliko izkušnjami in preteklimi dejanji ustvarili zaupanje v svojo presojo ter izkazali integriteto.
Letošnja povprečna svetovna temperatura naj bi bila kar za eno stopinjo Celzija višja od tiste v predindustrijskem obdobju. Lahko tudi iz tega sklepamo, da bo vsako naslednje leto celo toplejše od predhodnih? Na podlagi katerih informacij klimatologi pravzaprav oblikujete napovedi in opozorila o globalnem segrevanju?
Trend ogrevanja se bo gotovo nadaljeval. A to še ne pomeni, da bo vsako prihodnje leto toplejše. Podnebja ne kroji le naraščanje ravni toplogrednih plinov v ozračju, tudi naravna spremenljivost, dejansko podnebje je seštevek obojega. Naj omenim le pojava el niño in la niña, ki sta pozitivna in negativna faza nihanja temperature tropskega dela Tihega oceana in imata velik vpliv na vremenske vzorce tudi zunaj tega območja. Takih nihanj je še veliko in na različnih območjih imajo različno dolge cikle, le široki javnosti so manj poznana.
Dejstvo je tudi, da se iz leta v leto nekoliko spreminja obseg ozonske luknje. Tako je bila leta 2002 precej slabo izražena, v nadaljnjih letih pa spet močneje. Od česa je to odvisno?
Od vremenskih razmer, ki določajo, kako hitro, kako obsežna bo in koliko časa bo trajala. Če malo poenostavim, so njen razvoj, intenziteta in trajanje odvisni od oblike in kompaktnosti polarnega vrtinca. Če je ta močan in enoten, so razmere ugodne za uničevanje molekul ozona. Naj omenim rekordno veliko ozonsko luknjo nad severnim polom spomladi 2020. To je bilo veliko presenečenje, saj o njej običajno govorimo v povezavi z južnim zemeljskim polom, kjer pa je bila v letu 2020 nenavadno slabo izražena. Povsem drugače je bilo letos.
Zanimivo je, kako so ljudje opisovali dogajanje, vzdušje, napredek in morebiten izid podnebne konference COP26 v Glasgowu ali uradno 26. zasedanja Okvirne konvencije Organizacije združenih narodov o spremembi podnebja. Paleta besed kaže, kako močno so poleg politike in znanosti prisotna človeška čustva in kako široka tema so postale podnebne spremembe. Beseda, ki zanimivo opiše vzdušje, je cirkus.
Mednarodna pogajanja znotraj konvencije so vse prej kot cirkus. Natančno se usklajuje vsaka beseda, celo vejica in morebitna interpretacija besedila. Vtis cirkusa pa daje vse, kar se dogaja na očeh javnosti. A brez mednarodnih pogajanj ne bomo ublažili podnebnih sprememb. Poglejte, že naše spopadanje s covidom, koliko različnih pogledov in razumevanj srečamo samo v Sloveniji. Kako zapletena so potem šele pogajanja za blaženje podnebnih sprememb na svetovni ravni. Gre za gospodarske, politične, družbene posledice in razmerja med državami. Različne države so različno ogrožene, različno odvisne od fosilnih goriv, imajo različne finančne možnosti, v končni fazi gre tudi za geopolitični vpliv.
Ljudje smo vse preveč egocentrični, mislimo, da smo bistvo vsega, da je narava samopostrežna trgovina, kjer lahko neomejeno jemljemo.
Nova zaveza G20 naj bi bila, da naj bi države globalno segrevanje omejile na precej pod dve stopinji Celzija v primerjavi s predindustrijsko ravnjo in si prizadevale za omejitev na 1,5 stopinje. Trenutno zastavljeni prostovoljni nacionalni cilji sicer vodijo proti 2,7 stopinje. Ali verjamete, da jih bomo zares dosegli? Ker zdi se, da se prej oddaljujemo oziroma postajajo celo vse težje dosegljiv?
Želeni cilj 1,5 stopinje bo težko dosegljiv, vsekakor bo zahteval velika odrekanja, brez tehnoloških inovacij, ki bodo pomagale zajemati ogljik iz ozračja, pa, žal, ni realen. Še vedno upam, da bo poleg vseh ukrepov pomagala tudi znanost, z razvojem varnih in učinkovitih tehnologij. Spremeniti pa moramo tudi življenjske navade, da bomo porabljali manj energije.
Pri Arsu ste pripravili tudi projekt Podnebne spremenljivosti v Sloveniji in hkrati izdelali scenarij do leta 2050. Kaj konkretno nas čaka na sončni strani Alp? Bodo štirje letni časi ostali?
Letni časi bodo ostali, bodo pa vsi toplejši. Zime bodo vse bolj zelene in poleti bo vse več vročinskih valov. Pozimi bo več padavin, poleti pa manj. Več padavin bo padlo v intenzivnih padavinskih epizodah. Povečala se bosta pogostost in intenzivnost neurij. Suše, a tudi poplave bodo pogostejše.
V prihodnosti bosta naša največja izziva torej dvig temperature in suše. Se na to pripravljamo, glede na vaše razmeroma zgodnje opozorilo? Imamo na nacionalni ravni izdelane scenarije za reševanje posledic?
S prilagajanjem smo (pre)počasni, čeprav bi bilo krivično reči, da nismo naredili nič. Res pa je zelo zapleteno, saj je treba upoštevati možne stranske učinke posegov v okolje. Tako mora biti denimo urejanje voda usklajeno po celotnem vodotoku, da s posegom v nekem delu ne poslabšamo razmer drugje. Zato je, poleg podnebnih projekcij, potrebnega tudi ogromno interdisciplinarnega znanja.
Hkrati pa napovedi za celotno Evropo pravijo, da bi se lahko v prihodnje ohladila. Kako je to mogoče?
Zalivski tok zagotavlja zahodni Evropi bolj milo podnebje, kot bi ga pričakovali glede na geografsko širino. Meritve že kažejo, da počasi slabi, saj je v severnem Atlantiku voda, zaradi taljenja ledu, vse manj slana in topel zalivski tok izgubi moč oz. potone prej, kot bi sicer.
Bodo s podnebnimi spremembami prišle tudi nove nevarnosti za zdravje?
Vročinski valovi so že resna grožnja, ki se bo krepila. K temu lahko prištejemo še, da se hrana v toplejšem okolju hitreje pokvari, salmonele se hitreje namnožijo, ko je vroče. Širile se bodo bolezni, ki se prenašajo z žuželkami, vodo in hrano.
Na našem območju se že spreminjajo tudi obdobja cvetenja rastlin z alergenimi pelodi, ki so zadnja leta v zraku kar čez vse leto, vse več je novih alergenih rastlin, onesnaženje spreminja kemijsko sestavo plodov.
V Sloveniji že opažamo, da so se klopi razširili na območja z večjo nadmorsko višino, kjer jih včasih ni bilo. Seveda ni pomembna le njihova razširjenost, so tudi vse pogosteje prenašalci limske borelioze in klopnega meningoencefalitisa. Rastna doba se je podaljšala, s tem pa tudi sezona sproščanja alergenega cvetnega prahu v zrak. Onesnažen zrak vpliva na alergenost cvetnega prahu. Poleg avtohtonih se širijo tudi tujerodne rastline, kot je ambrozija. Komarji so prav tako lahko prenašalci bolezni in toplejše okolje vpliva na njihov potencial, da nas okužijo.
Kje pri podnebnih spremembah je pravzaprav točka brez vrnitve? In kaj bi lahko bili prvi ukrepi, s katerimi bi konkretneje začeli reševati podnebne spremembe?
Točk brez vrnitve je več. Nekatere smo verjetno že prešli, saj se bo ozračje segrevalo še nekaj časa celo, če od danes ne bi bilo več izpustov toplogrednih plinov. Krčenje tropskih pragozdov je eno takih območij, kjer se ne spremni le lokalno podnebje, temveč vpliva na širše vremenske vzorce. Ledeni pokrov na Arktiki prav tako, pa Zalivski tok, ki vzdržuje razmeroma milo podnebje v zahodni Evropi. Narašča tudi morska gladina, deloma zaradi taljenja kopenskega ledu, deloma zaradi segrevanja morja.
Povečale se bodo politične napetosti ne le med državami, lahko tudi znotraj njih.
In kaj lahko že danes naredi vsak od nas, da bi zmanjšal svoj vpliv na spreminjanje podnebja?
Varčno ravnanje z energijo, če je mogoče, izberemo obnovljive vire energije. Tudi ponovna raba pripomore k zmanjšanju ogljičnega odtisa. Krajše poti opravimo peš ali s kolesom, v čim večji meri potujemo z javnim prevozom. Izbiramo izdelke z malo ali brez embalaže, dajemo prednost lokalnim pridelkom in izdelkom. Izdelke, ki jih imamo, uporabljajmo čim dlje in jih ne zamenjajmo zgolj zaradi videza ali mode. In če se nam nekaj pokvari, poskrbimo za popravilo.
Je zaradi podnebnih in globalnih drastičnih sprememb v delovanju družbe vreme bolj kaotično, vse manj predvidljivo in težje napovedljivo? Kako zanesljive so zelo dolgoročne napovedi in kako jih določite?
S sodobnimi orodji za spremljanje stanja v ozračju in matematično-fizikalnimi modeli ter zmogljivimi računalniki so še bolj zanesljive. A čeprav so večinoma pravilno napovedani, vse pogostejši intenzivni vremenski dogodki povzročajo težave, škodo in včasih tudi človeške žrtve.
Ste vendarle optimistka in verjamete, da se bodo vrednote po tej virusni krizi kako spremenile? Da se bomo v teh mesecih zamislili nad svojim življenjskim slogom in odnosom tako do sebe in drugih kot do narave, spremenili?
Večina da. Seveda pa moramo ponuditi sprejemljive možnosti. Ene rešitve za vse ni, vsako okolje bo moralo poiskati najprimernejše. Recimo mobilnost v mestih: nekateri omenjajo, da morajo biti mesta prihodnosti zelo zgoščena, ker bo to energetsko učinkovitejše, kjer bo vse na dosegu kolesa ali peš. A treba je misliti tudi na gibalno ovirane. Zagotoviti učinkovit in do uporabnika prijazen javni prevoz, v Sloveniji imamo zelo razpršeno poseljenost. Kakorkoli že – sodobna družba ne more živeti odrezana od globalnih trendov, še vedno bomo odvisni od tega, kako se bo razvijal svet v celoti. Lahko pa smo zadovoljni, da imamo toliko zelenih površin in vode, kar naj nam bo tudi motivacija, da ohranimo zeleno in zdravo okolje. Sicer tudi mi ne bomo zdravi.
