Tudi pri nas je v čakalnicah plastičnih kirurgov videti vse več moških, čeprav je razmerje še vedno krepko v korist žensk, pravi mag. Miran Križančič, dr. med., specialist plastične, rekonstruktivne in estetske kirurgije: »Vsaj kakšnih 80 odstotkov pacientov je žensk. A vedno več je tudi moških, ki pa imajo rahlo drugačne zahteve, zanje so primerne drugačne terapije, imajo pa tudi probleme, ki so bolj značilni za moške.«
Kakšen je profil moških, ki hodijo k vam?
Nekaj je tistih, ki skrbijo za zdravje in videz, temu posvetijo veliko časa. Ne bi mogel reči, da zelo zelo pretiravajo, saj so problemi, s katerimi pridejo – razen ekstremov, ki pa so redki – čisto realne stvari, ki jih motijo. Zadnja leta je zelo prisoten trend pomlajevanja in ohranjanja mladosti. Vzdrževanje je potrebno povsod, pri avtu, pri hiši. Moški hodijo tudi na razvajanje, masaže, botoks in polnila, da se korigira tisto, kar se lahko. Je pa veliko manj manevrskega prostora kot pri ženskah. Kot moški vidim, da je pri ženskah bistveno večji pritisk okolice, medijev, družbenih omrežij, vplivnežev.
Nekatere moške pripeljejo njihove žene. Zanimivo, a resnično. Žena je že pacientka, pa pripelje še moža. In potem kar žene povejo, kaj je treba narediti pri moškem. To je posebna kategorija, ampak povsem legitimna. Zakaj pa ne? Konec koncev, koliko moških oblači ženske, jim izbira oblačila in modne dodatke?! Moram reči, tisti moški, ki jih ženske oblačijo, so praviloma lepo urejeni. Pridejo pa seveda tudi moški z zdravstvenimi težavami, kot so na primer povečane prsi ali pa nalaganje maščobe na takih mestih, kjer človek sploh ne bi pričakoval.
Najpogostejši posegi pri moških?
Operacija ginekomastije – to je ena pogostejših in hkrati popolnoma specifičnih za moške. Povečane prsi so pri moškem seveda nezaželene. Lahko se pojavijo zaradi zdravil ali bolezni, najpogosteje pa zaradi hormonskih sprememb. V puberteti lahko namreč nihanje hormonov povzroči izrazito povečanje prsi, a se pri večini same zmanjšajo, pri nekaterih pa ostanejo. Seveda je za moškega neprijetno, da hodi po plaži s praktično ženskimi prsmi. Je to estetski ali rekonstruktivni poseg? To je pravzaprav rekonstrukcija moškega prsnega koša.
Še kakšna pogosta operacija?
Druge so manj specifične. Nekatere, kar se tiče penisa, seveda so, ampak tega je pri nas relativno malo. To je še bistveno večji tabu kot karkoli drugega. Povečanje ali zmanjšanje prsi, botoks, polnila, operacije vek, nosov – to pravzaprav ni noben tabu več, pa čeprav je še pred nekaj leti bil. Operacije genitalij so raznovrstne, tu so potem še tisti, ki si želijo spremembo spola.
Tisti se gredo verjetno operirat z napotnico, saj mora biti to strašansko drago?
Večina gre zasebno v tujino. To so zelo zahtevni, več ur trajajoči rekonstrukcijski posegi. Če hočemo na primer iz ženskega spolovila narediti penis, je treba odvzeti tkivo na drugem mestu (običajno se to naredi iz kože roke), nato mikrovaskularno zašiti žile, da prekrvijo novi penis. To zahteva kar precej rutine.
In pri nas je takih operacij premalo?
Da. Če bi k meni prišel nekdo in hotel tak poseg – ne glede na to, koliko bi bil pripravljen plačati –, bi mu rekel, pojdite nekam, kjer to opravljajo vsak dan. Že kar nekaj let je zelo priljubljen Beograd, tam so se specializirali in ljudje hodijo tja, pa tudi drugam po Evropi.
Korekcija brade – to delate?
Pogosto. Ampak korekcije brade so na dveh ravneh. Ene so operacije čeljusti, kjer je treba kost zmanjšati ali povečati. Če je čeljust prevelika, jo je treba kirurško zmanjšati, če je premajhna, prestaviti naprej ali vstaviti implantat. V tujini vse to sodi k plastični kirurgiji, pri nas pa spada pod čeljustno kirurgijo. Drugi način je korekcija brade s polnili. V obdobju polnil s hialuronsko kislino lahko z injekcijami dosežemo učinek, ki lahko mnogokrat nadomesti kirurški poseg.
Ampak po polnilo se moraš vedno znova vračati, če imaš vsadek, je pa to to in imaš mir.
To sicer je to, ni pa nujno, da je mir. Zato, ker je to tujek v telesu. In se lahko premakne, lahko se okrog naredi vnetje in ga je treba odstraniti. Tisti vijak, s katerim je pričvrščen, se lahko razmaje ...
Vijak?!!!
Seveda, nekako ga je treba pritrditi.
Čakajte malo, vsadki v ženskih prsih niso nič pritrjeni.
Pri bradi govorimo o kosti, pri ženskih prsih pa o mehkem tkivu. Pri bradi, če je bistveno premajhna, gre za to, da je treba kost dodelati, nadomestiti ali to nekako simulirati. Vsadek pri bradi mora biti trši, pri ženskih prsih pa je vsebina mehka, saj jo sestavljajo maščoba in žleze. Tudi polnilo za brado je dosti bolj čvrsto kot recimo polnilo za podočnjake ali za ustnice. Če bi bila enaka konsistenca polnila za brado in za ustnice, bi bile ustnice silno trde. Ali pa brada silno mehka.
Kaj pa če ga kirurg polomi, nekje vbrizga preveč, recimo, in je potem asimetrično, se da to popraviti ali moraš počakati, da se polnilo razgradi?
Prav to je super pri hialuronskih polnilih, da so popolnoma reverzibilna. Imamo encim – vsak, ki se s tem ukvarja, ga mora imeti v hladilniku –. in če se polnilo razporedi na neželen način ali če pride do alergične reakcije organizma, vbrizgamo encim in razgradi polnilo, kot da ga nikoli ni bilo. Na prvi pogled ni dobro, da je polnilo razgradljivo, a po drugi strani je to zelo velik blagoslov. Naše telo se venomer spreminja in tudi material, ki se vstavi pod kožo, se na neki način mora. Ni tako, da nekaj enkrat narediš in si potem lep do smrti. Ne gre tako.
Lahko polnila nadomestijo operacijo, recimo lifting?
To pa ne. So tri ravni korekcij oziroma vzdrževanja stanja. Prva je vsakodnevna nega kože, vnašanje dovolj hranil, vitaminov, mineralov, tudi kolagena, ki je sestavni del vseh podpornih elementov. Ti postopki izredno vplivajo na trajnost in morajo biti vsakodnevna rutina, ni dovolj, če se zanemarjate deset let in potem rečete, zdaj bomo pa trikrat namazali s kremico in se bo zgodil čudež. Ne bo se, jasno. Smiselne so tudi tehnike, kot je na primer HIFU (usmerjen ultrazvok, ki spodbuja spodnje plasti kože), pelleve (podobno, le da deluje na principu radiofrekvence) ali microneedling, kjer z iglicami naredimo mikropoškodbe, s tem pa se spodbuja obnova. Te metode spodbujajo nastanek kolagena.
Druga raven so injekcijske tehnike – botulinum in polnila. Te niso več tako nedolžne, marsikaj gre lahko narobe – po polnilih so ljudje tudi oslepeli. Če je polnilo vbrizgano na nepravo mesto in se slučajno znajde v žili, lahko povzroči odmrtje kože pa tudi slepoto. Saj ne rečem, da je vbrizgati polnilo posebna umetnost, ampak tako preprosto pa tega spet ne gre jemati. Vsaka stvar potrebuje strokovno znanje, natančno poznavanje anatomije in dolgoletne izkušnje. Dobro je, da se ljudje, ki se za to odločajo, pozanimajo, h komu gredo, in ne nasedajo propagandi v spletnih medijih.
Tretja raven je nož. Že pri drugi stopnji je potrebna razsodnost – kje odnehati, kajti določene stvari se s polnili ali z botoksom da narediti, za druge pa nista učinkovita. Pretirana uporaba doseže kvečjemu nasproten učinek. Posledica so preveč napihnjeni obrazi, ustnice pa take, da lahko med zgornjo ustnico in nos daš svinčnik, pa bo sam stal, med brado in spodnjo ustnico pa tudi. Skratka, pridemo do točke, ko te metode niso dovolj učinkovite in stanje kvečjemu poslabšajo. Takrat je edina smiselna rešitev estetska kirurgija. Nož je zadnja stopnja, ko nič drugega ni več učinkovito.
Korekcije ušes?
Pogoste. Ampak če se vrneva k moškim operacijam – pogoste so tudi korekcije nosu. Moški nos mora biti sicer drugačen kot ženski – drugi koti so, drugačna pravila estetike. Grški nos na moškem je lahko zelo možat, grški nos na ženski pa večinoma ne deluje lepo. In ženski nos – majhen, rahlo ukrivljen navzgor – je na moškem obrazu, ki ima močnejšo brado in bolj izražene ličnice, lahko videti groteskno. Vsaj toliko čudno kot prevelik nos na ženskem obrazu. Operacije nosu so pri moških zelo pogoste. Naslednja zadeva so štrleča ušesa, koga pa to ne moti?
Kaj naredite pri štrlečih ušesih?
To je zelo zanimiva operacija, za katero je ZZZS sklenil, da je ne plača nikomur ne glede na starost, kar je po mojem neumnost, to mirno napišite. Otrokom v šoli rečejo »slonček Dumbo«, če imajo štrleča ušesa, vedno bodo ostali slonček Dumbo, imeli bodo slabo samopodobo, pa je ta psihični pritisk popolnoma nepotreben. Marsikdo se zaradi tega ne razvije v tako osebo, kot bi se sicer, pristane na antidepresivih, na takih ali drugačnih zdravilih ... Je to bolj smiselno kot dati nekaj sto evrov za operacijo, ki je rutinska, se naredi le enkrat v življenju in je problem rešen? Seveda ne more biti vse na napotnico, to bi bilo preobremenjevanje sistema, ampak če je deformacija prirojena – zakaj ne bi tega popravili?
Obstajajo različne tehnike korekcij ušes, običajno pa za ušesom naredimo rez, kožo pridvignemo, da pridemo do hrustanca, nato hrustanec s posebno tehniko upognemo, da nastane guba. Hrustanec ima zanimivo lastnost, da se upogiba v nasprotno smer od tam, kjer ga režeš. Tako uho preoblikujemo in trajno stoji v novem položaju. Na sprednji strani se nič ne vidi, brazgotinica je skrita za ušesom.
Se da narediti »radiatorčke« tistim, ki jih nimajo?
Da se. Za radiatorčke je več možnosti, tudi vsadki so možnost, a ne vem, ali so najbolj smiselni ... Radiatorčki nastanejo zato, ker imata premi trebušni mišici, ki potekata od reber do pubičnega področja, prečne fibrozne tračke, in prav ti naredijo »sixpack«, radiatorčke po naše. To je mehko tkivo. Pri natreniranih je mišica izbočena, na predelu, kjer je traček, pa ne more biti, in tako gre traček, mišica, pa spet traček ... Kako kirurško narediti dobro natrenirano mišico? Nikakor. Te se pač delajo v fitnesu in doma za mizo s prehrano. Mogoče pa je kirurško »ponarediti« videz tako, da se tam, kjer bi morala biti mišica, pusti maščoba. Tam, kjer je fibrozni traček, se jo pa posesa.
Torej liposukcija?
Da, ali pa raztapljanje, obstajajo kirurški aparati, ki še učinkoviteje topijo maščobo z ultrazvokom, in tako lahko ustvariš videz radiatorčka, ne da bi bilo človeku treba kaj veliko trenirati. Seveda pa je to samo simulacija tega, kar bi moralo biti.
Se slovenski moški zatekajo k tem metodam?
Vedno se najde kakšen. Konec koncev liposukcija postaja vedno bolj sprejemljiva tudi pri moških. Pridejo, moti jih trebušček, to je klasično področje – za moške so stegna bistveno manj problematična kot za ženske. Pri trebuhu moramo pred liposukcijo vedno pogledati, ali je to maščoba, ki je pod kožo in nad mišico, ali pa je to maščoba, ki je med organi. Tisti veliki pivski trebuhi – ti so običajno posledica maščobe, ki je na notranji strani trebušne stene med organi, in tam je ne moremo posesati.
Tam se ne da nič narediti?
Se da.
Z zdravim življenjem?
Tako je.
Ampak ne kirurško?
Kirurško pa ne. Tista maščoba je na žalost kar precej trdovratna.
Še en postopek za moške – presajanje las. Se ukvarjate s tem?
Jaz ne. Je pa res, da postaja vedno bolj priljubljeno. Tudi pri nas so se že pojavili nekateri, ki to izvajajo, problem pa je, da je to zelo zelo zamudna metoda. Zdaj ni treba več saditi lasek za laskom kot nekoč, temveč se zasaja po dva ali tri laske skupaj – tako imenovane folikularne enote. Dva, tri tisoč enot. To je dejansko transplantacija tkiva, tako kot pri koži ali ledvicah. Iz Slovenije veliko hodijo v tujino, na primer v Turčijo. Dobiš lahko celoten aranžma, z letalsko vozovnico, s hotelom, pa je še vedno precej ceneje kot pri nas, ker imajo pač toliko cenejšo delovno silo. Celo industrijo so razvili. Pri nas je to relativno drago, ker je zelo zamudno, in malo je takih, ki bi se jim dalo s tem ukvarjati. Raje narediš tri druge zanimivejše operacije kot pa eno tako rutinsko nasajanje.
Oblikovanje zadnjice pri moških?
Pri nas ni tako iskano kot pri ženskah. Čeprav bi bilo pri moških precej bolj utemeljeno, kolikor vidim. A ni veliko povpraševanja. Po drugi strani pa – kakšno rešitev pa sploh lahko ponudimo? Načelno sem proti povečevanju zadnjic.
Zakaj?
Dve metodi povečevanja sta, ena je vstavitev vsadkov kot pri povečavi prsi, druga je pa povečanje z lastno maščobo. A področje zadnjice je večinoma mišica, torej visoko funkcionalno – v nasprotju z ženskimi prsmi, ki so funkcionalne zgolj pri dojenju. Tudi če damo pri povečavi prsi vsadek pod mišico, mišica ostane. Pri povečavi zadnjice pa žrtvuješ funkcionalno področje zaradi estetike.
Zakaj, ali je prizadeto?
Seveda je. Pri metodi z vsadki se povečava naredi tako, da se razcepi mišico in vanjo vstavi vsadek. In je tako tujek v mišici, ki se pri vsakem koraku napne, pri sedenju pa praktično sediš na njem – no, ne čisto, ampak zelo blizu. Ravno zaradi intenzivnosti gibanja je lahko tudi precejšnja možnost premikanja vsadka. Posledica so bolečine, ni več simetrije ... Metoda z lastno maščobo pa je problematična zato, ker je mišica močno prekrvljena in ima velike žile, ki ji dovajajo kri in hranilne snovi, da lahko deluje. Maščoba se je vbrizgavala v to tkivo, in če je zašla v velike žile, je lahko to povzročilo tudi zastoj srca. Zaradi povečevanja zadnjice z lastno maščobo je bilo precej smrti. Stvari so šle tako daleč, da je svetovna organizacija plastičnih kirurgov izdala priporočilo, da odsvetuje to metodo. Če pa se jo že uporablja, je treba maščobo aplicirati res zgolj v podkožje in nikoli globlje v mišico. A to potem omejuje količino maščobe, ki jo lahko dodaš, in torej velikost povečave. Tistega, kar bi moral narediti, da bi bilo povečanje izrazito, ne smeš, ker je prenevarno. Obe metodi lahko torej povzročita velike težave in celo življenje ogrožajoče stanje. To je osnovni razlog, da takih posegov ne izvajam. Je pa še nekaj: to je po mojem mnenju trik modne industrije oziroma nekaterih znanih oseb, ki imajo velike zadnjice zaradi genetike in so to spropagirale, da je postalo modni hit.
Govorite o Kardashianovih.
Na primer. Kavkaški tip ženske pač nima tako izrazite zadnjice. In zdaj naj bi bil estetski ideal velika zadnjica, ker jo je nekdo videl na televiziji? Za noben denar. Na srečo lahko izbiram, kaj bom naredil in česa ne, in poskušam delati po lastni vesti. Tudi kar se tiče drugih posegov.
Kaj je bil najbolj eksotičen poseg, ki ga je moški zahteval od vas?
Razcepljenje jezika, da bo kot kača, »snake tongue«. Razcepiš jezik in potem se vsaka polovica neodvisno giblje, ker so mišice parne.
Zakaj je hotel to imeti?
Zato, ker je videl na Discoveryju. Verjetno. Tehnično je to zelo preprosta zadeva, prerežeš in zašiješ.
In ste rekli ne?
Seveda sem. Iz ljudi nočem delati spak.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Jana.
