V preteklem letu še najbolj zaradi primera teniške igralke Peng Shuai. Primer Shuaijeve ni edini, v katerega so se v preteklem letu vtaknili kitajski državni cenzorji. Po poročanju specializirane spletne strani SupChina naj bi ti v zadnjih dvanajstih mesecih izvedli vsaj deset večjih spletnih racij. Med prepovedanimi besedami so bile tenis, naziv filma Dežela nomadov, esej nekdanjega premiera Wena Jiabaoa z naslovom Moja mama, izraz #metoo in celo emotikon teniške žogice.
Vse to je predstavljalo grožnjo kitajskemu režimu pri zagotavljanju nadzora nad podobo družbe, države in njenih vodilnih. Če se je Peng Shuai oktobra zaletela v veliki kitajski spletni zid zaradi obtožb, da jo je visoki komunistični funkcionar spolno napadel, se je Wen najverjetneje znašel na njegovi napačni strani, ker je aprila v svojem eseju pozival k "pravičnosti in pravici" v kitajski družbi, poroča SupChina.
Izven dometa dovoljenega se je znašel tudi z oskarjem nagrajen film Dežela nomadov in njegova v Pekingu rojena režiserka Chloe Zhao. Zdaj v Kaliforniji živeča ustvarjalka je namreč Kitajsko leta 2013 ocenila za državo "polno laži". Njeno ime in omembe Dežele nomadov, ki ni bil prikazan na Kitajskem, so hitro izginile iz družbenega omrežja Weibo.
Zanimivosti
Leta 2005 je Rotary klub Ljubljana svojemu mestu podaril ikonično uro
Na njem v preteklem letu niso bile zaželeni profili študentskih gibanj za pravice skupnosti LGBT, niti uporaba ključnika #metoo. Slednji je postal nezaželen potem, ko je igralka Zhou Xiaoxuan sodno preganjala znanega televizijskega voditelja Zhu Juna zaradi spolnega napada. Iz kitajskega spleta je izginilo tudi več kot milijon sodb, uradno sicer zaradi selitve strežnika, a selitev se je očitno močno zavlekla, saj SupChina poroča, da so sodbe še vedno pogrešane.
Pri blokadi uradno nezaželenih vsebin gre za nov pristop do urejanja spleta, pri čemer kitajska uporablja tako imenovani veliki požarni zid. Ta močno omejuje vsebine iz tujine in daje državi možnost omejevanja domačih vsebin ter prednost domači tehnologiji. Tako na kitajskem niso dostopne tuje različice brezplačne spletne enciklopedije Wikipedia, niti Googleov iskalnik, namesto Facebooka je v uporabi Weibo, namesto aplikacije za pogovore Whatsapp pa WeChat.
Vse skupaj je po poročanju zahodnih medijev nadzorovano. "Kitajska si želi tehnološke infrastrukture, ki ji politično daje popolni nadzor, rešiteqv, ki odseva totalitarna nagnjenja njenega režima," je v članku za Financial Times marca 2020 ocenila znanstvenica na univerzi Harvard Shoshana Zuboff, sicer avtorica knjige Doba nadzornega kapitalizma. "To je zastrašujoče in bi moralo strašiti vsakega."
Opozorila so po poročanju Financial Times še toliko bolj na mestu, ker želi Kitajska prek tehnoloških podjetij svojo vizijo interneta izvoziti na tuje. V času, ko se številni strinjajo, da je tehnologija svetovnega spleta, kot ga poznamo od njegovega nastanka, presegla svoje zmogljivosti, verzija samonadzora (predvsem ameriških) spletnih gigantov pa je za mnoge postala neokusna, to predstavlja veliko zagato za demokratične in svobodne družbe, je še opozoril časni
