Je oddaja Ena na ena morda tudi znak, da se umirjate, da imate dovolj adrenalina z oddajami v živo in več gosti?
Ne, v resnici ne. Še vedno od ponedeljka do srede vodim 24ur zvečer, tega adrenalina nikakor ne bi hotel izgubiti, tudi ne stika z dnevnimi dogodki in informacijami ter soočenja gostov na aktualne teme. Se mi pa zdi Ena na ena dobra in logična nadgradnja medijskega prostora in medijskih trendov – z internetom imamo novic, kolikor hočemo, do večera že vse vemo, tako da se mi zdi, da ljudje bolj cenijo pogovorne oddaje, v katerih dobijo stvari, ki jih drugače nikoli ne bi slišali. Ker malce drugače razmišljam kot vsi ostali, vprašam in iz gostov izvabim stvari, ki jih drugi ne, tako ostanejo stvari v družbenem življenju, kulturi Slovencev zabeležene za vedno. Na primer: decembra bo 50 let Silvestrskega poljuba in izjemno se veselim intervjuja z Alfijem Nipičem. Veste, koliko ima ta človek še za povedati? Po moje bo super pogovor!
Ste s to oddajo že malo zajadrali v razvedrilne vode?
Ne, daleč od tega! Z vsemi dozdajšnjimi gosti sem se le malo pogovarjal o njihovem delu, bolj me zanimajo aktualne stvari. Zato na primer vprašam Blaža Švaba, kako vidi aktualno politično stanje, kako gleda na proteste, kako težko je bilo kot fenomen spraviti harmoniko nazaj, da se je ne sramujemo več in podobno. Z Ano Roš sva se najmanj pogovarjala o kuhinji, več pa o družbeni vključenosti, kritičnosti … Te ljudi, ki so tako ali tako »homo politicus«, sprašujem o stvareh, ki jih še nihče ni.
Kako pripravite sogovorniku, da vam zaupa?
Ne vem. Se mi zdi, da ko se z gostom v studiu usedeva na tista stola, se oba malo spremeniva in malo bolj odpreva. Verjetno iz gosta izvabiš stvari z načinom vprašanj in obnašanjem med intervjujem. To imaš v sebi ali pa nimaš, sem vedno trdil. To je intuicija in 25 let trdega dela. Ljudje me poznajo in verjetno tudi zaradi tega dobim več od njih.
Ampak veljate za neizprosnega spraševalca – vam to ne škodi pri iskanju gostov?
Se mi zdi, da ne. Ljudje vedo, za kakšen stil oddaje gre. Pa saj sem tudi v Ena na ena zelo neposreden in provokativen z vprašanji, a tu jih lahko postaviš na drugačen način, imaš več časa, teze lahko razvijaš, gost lahko razvija svoje misli – v tem je dodana vrednost. Moraš pa se seveda dobro pripraviti na gosta, ga do obisti spoznati, da lahko potegneš najbolj zanimive detajle iz njegovega življenja. Vedno sprašujem tako, da je zanimivo za gledalce – da to ostane v spominu in arhivu.
Razmišljate torej o zanamcih, da jim pustite v arhivu nekaj bolj tehtnega?
Saj so bila tudi Trenja tehtna in so spremenila naš medijski prostor. Pomembno se mi zdi, da daš v arhiv tudi osebne izpovedi ljudi, ki nekaj pomenijo v tej družbi, da bo nekdo lahko nekoč pogledal, kaj je nekdo povedal. Govorim o osebnih stvareh, s katerimi se poklicno niso ukvarjali – tudi tako se lahko človek pozicionira.
Pravite, da ste novinarski vrhunec že dosegli pred leti s Trenji – kaj bi vam sploh še bil izziv?
Nikoli na to nisem gledal tako, kar zadeva novinarstvo, so vse stvari pri meni prišle spontano. V bistvu sem že vse dal skozi: imel sem pogovorne oddaje, vodil informativne oddaje, soočenja … Mislim, da je to kar to: 24ur zvečer je super kombinacija komentiranja, soočenja, razkrivanja in nadgradnja novic, Ena na ena pa poglobljen, drugačen intervju – ne potrebujem nič več drugega. To lahko delam do konca in mi ne bo nikoli dolgčas. No, dokler bom zmogel – če pa kot malce starejši morda ne bom več, bomo pa malo izpregli.
Kateri oddaji se boste potem odpovedali?
Uf, ne vem. To bi bila res težka odločitev. Trenutno bi rekel, da mi Ena na ena zelo ustreza, ampak večernim poročilom se tudi ne bi odrekel. Razklana duša. (smeh)
Kdaj razmišljate, da bi morda šli v kakšne čisto druge vode – gospodarstvo, PR, morda celo pravne, glede na to, da imate diplomo iz prava?
Sem sicer enkrat vmes res razmišljal o odvetništvu, a mislim, da sem ta vlak že zamudil. Tu, kjer sem, mi je super, rad to delam in me ne vleče nikamor drugam.
Lahko rečeva, da imate srečo v karieri?
Da, v življenju nasploh, da lahko delam, kar rad delam.
Pravijo, da kdor ima srečo v karieri, je nima v zasebnem življenju?
To nikakor ne drži! Jaz imam srečo tako v službi kot zasebno. Živim zelo lepo življenje in se včasih prav bojim, da je prelepo, da bi lahko trajalo brez zapletov. (smeh)
Ste pa veseli, da sin ne bo šel po vaših oziroma maminih (Petra Kerčmar) stopinjah? Menda ga zanima kmetijstvo?
Poznam veliko staršev, ki so aplicirali svoje ambicije na svoje otroke, kar je najslabše, kar lahko starš naredi. Če je nekdo dober zobar, odvetnik ali novinar, to ne pomeni, da bo tudi otrok dober zobar, odvetnik ali novinar. Nikoli nisem imel nobenih pričakovanj, kaj Aljaž bo ali ne bo. O tem nisem razmišljal. Jaz pravim, če dobro delaš, se stvari same zgodijo. Tako se je spletlo tudi pri Aljažu. Vesel sem, da se nagiba h kmetijskemu področju, da ima rad življenje na vasi in ga veseli delo z živalmi. Naredil bo srednjo kmetijsko šolo, potem pa se bo odločal naprej – kmetijstvo ima veliko smeri.
Oba s Petro Kerčmar sta večkrat povedala, da je Aljaž zelo radoveden, dober z besedami, veliko sprašuje, ima dobre argumente, se zna pogajati, lepo pogovarjati … Torej je podedoval vajina novinarska nagnjenja?
Ja, zagotovo jih je, tu ni dileme, ampak jih izkorišča v drugih smereh. Če ga novinarstvo ne veseli, zakaj bi ga silili? Naj bo tam, kjer je srečen, on bo moral s tem živeti. Otroku ne smeš ničesar vsiljevati – kar pa ne pomeni, da ga razvajaš, daleč od tega, da je vse tako, kot on hoče. A v stvareh, kaj rad dela in kam se bo v življenju obrnil, se mora izraziti sam.
Ga je morda od novinarstva odvrnilo tudi to, da vidi, s čim vse se morata ubadati njegova starša?
Ne vem, mogoče tudi. Malo sva se pogovarjala o tem, a ga nisem hotel preveč spraševati, ker se temu nočem preveč posvečati, pomembno je, da dela, kar ga veseli. A ima šele 14 let, kaj vemo, kaj bo čez pet let – morda ga začne zanimati tudi novinarstvo. Pomembno je, da otroku omogočiš pot, po kateri si sam želi, in da ima še vedno možnost izbire, če potem vidi, da to ni to.
Kako cenjeno je danes novinarstvo?
Ne vem, v resnici o tem nisem razmišljal. Bi pa rekel, da smo zdaj v fazi, ko se poskuša diskreditirati vse.
Kako se spopadate z žaljivkami, grožnjami?
Morda imam sam malce drugačno mnenje o tem kot ostali kolegi: ko si javna osebnost, kar kot novinar in voditelj si, veš, da bo po tebi tudi padalo. Jaz sem se tega zavedal od vsega začetka in si tega nikoli nisem jemal k srcu. Če veš, da delaš pošteno, ne manipuliraš, potem te nobena kritika ali diskreditacija ne more prizadeti. Morda to malo pride tudi z leti.
Kaj pa grožnje?
Pač … Če bi se ubadal še z vsemi grožnjami, ki jih dobivam, kam bi pa prišel? Bolje je, da usmerim svoja razmišljanja v to, kaj bom naprej raziskoval in delal. Grožnje pač odmislim. Tak sem, ljudje smo različni. Tudi nikoli nisem in ne bom odgovarjal na kakšne zapise na družbenih omrežjih – si ne dovolim, da bi se spustil na to raven in sprejel te igre. Če se zapleteš v takšne debate, padeš na enako raven, zato me to ne gane.
Vi niste na družbenih omrežjih?
Sem na Facebooku, Instagramu in Twitterju, spremljam vse to, a se ne mešam v nič, tudi če je namenjeno meni. Sogovornik hoče ravno to, da bi ti padel v njegovo igro in te bo »imel«. Jaz se samo nasmehnem in si rečem »super« ali »kam smo prišli«. Ne trznem.
Vas nikoli ne zasrbijo prsti?
Moram reči, da ne. Morda so me kdaj, a raje najprej vdihnem in malo razmislim. A to se zgodi res zelo redko.
Kako pa vse to dojema Aljaž, ki je generacija, ki odrašča na spletu in družbenih omrežjih?
Moram priznati, da se o tem bolj malo pogovarjava, a kolikor vidim, kaj gleda in uporablja, se mi zdi, da ima kar kritično distanco. Ima svojo »špuro«, gleda in brska po stvareh, ki ga zanimajo, predvsem povezanih z živalskim svetom. Normalno, kot vsak najstnik to gleda in spremlja, a ne pusti, da bi ga »povleklo«. Ni odvisen od moderne tehnologije, kar se mi zdi velika prednost. Več mu pomenijo narava in živali. V resnici ni veliko za računalnikom, čez teden že, med vikendi pa ne, ima druge skrbi, mora skrbeti za živali. Na Dolenjskem ima namreč svoje zajce in kokoši, ki jih je treba nakrmiti, skidati … To je njegova skrb.
Vi ne pomagate?
Ne, jaz samo gledam, on pa dela. To so njegove živali, zato je edino pravilno, da on skrbi za njih. Zakaj bi jaz, če so njegove? To je zelo preprosto. Saj pogledam že, da je narejeno, kot mora biti, kaj svetujem in pomagam, a kaj več niti ne pusti, da bi se mešal, sam hoče skrbeti zanje.
Pride kakšen dan, ko ste res na tleh?
Seveda, a ne dramatiziram, to je del življenja. So vzponi in padci, povsod. Bog ne daj, da bi bila le ravna črta.
In kaj vam pomaga, ko ste na tleh?
Jaz se res ne ukvarjam veliko s tem, s psihologijo ... To mi gre vse na živce. Si pač utrujen. Malo razmislim, grem teč in grem naprej. To je to, tu ni velike filozofije. Jaz tečem že 15 let, nisem prebral nobene knjige o tem, pa delajo takšno dramo iz teka. Osnovno pravilo je: poslušaj svoje telo in teči, kot ti telo dovoli. To je vse, ne potrebuješ strokovnega branja. Ne vem … Ta psiholog, tisti psiholog … Saj tudi nam ni vedno šlo v osnovni šoli, pa se ni nihče z nami ubadal; danes imaš pa deset pomočnikov in ne vem kaj še vse.
Danes se vsi ukvarjamo sami s sabo, v resnici pa se oddaljujemo od svojega bistva.
Tako je! Tu sem jaz zelo preprost. In zelo slab sogovornik na te teme. (smeh)
Vaše življenje zveni zelo preprosto, čeprav bi glede na vaš poklic rekla, da ni?
Zagotovo je zelo preprosto! Vse je tako, kot si narediš, in glede na to, kaj imaš v glavi. Samo opravljam svoje delo in živim lepo. Najprej živim za svojega otroka, ki sem ga spravil na svet, nato sta služba in prosti čas, če ti ga kaj ostane. Tako preprosto je. Majhne stvari me zelo zadovoljujejo. Tudi jaz sem rad v lepem hotelu in dobro jem, rad imam glamur, a ne hlepim po tem. Po drugi strani se rad usedem s prijatelji in spečem klobase v gozdu … To mi je enako zadovoljstvo. In zaradi tega je življenje lepše.
