Čeprav ob besedi zasvojenost pomislimo na droge, pa ima ta večjo razsežnost. Poznamo namreč tudi nekemične ali vedenjske zasvojenosti, na primer s spletom. O njej nam je več povedal Rok Gumzej, socialni pedagog in svetovalec Centra pomoči pri prekomerni rabi interneta Logout. Družinam in posameznikom pomaga do uravnotežene uporabe interneta, vodi skupine, v katerih se povezujejo mladi, ki imajo ta problem, in predava o nevarnostih, ki na nas prežijo na spletu, ter o varni rabi virtualnega okolja.
Kaj se v koronačasu dogaja z digitalno zasvojenostjo? Jo je več? Je več mladih imelo težave zaradi prekomerne uporabe interneta in tega, kar ta medij ponuja?
Da, te vrste zasvojenosti je več. Lani se je število obiskovalcev našega centra povečala za 20 odstotkov. Toliko več je bilo oseb, ki so bile prekomerni uporabniki ali zasvojene s spletom oziroma s specifično spletno vsebino, kot so igrice, različne aplikacije, nakupovanje prek interneta, trgovanje s kriptovalutami, uporaba družbenih omrežji ..., kot leto poprej, torej leta 2019. Lanski porast sovpada z epidemijo covida-19, ko se je vsem, ne samo mladim, močno povečal čas, ki so ga preživeli za zasloni sodobnih tehnoloških naprav. Če govoriva o številkah, smo lani obravnavali 526 posameznikov, ki so imeli težave s prekomerno rabo spleta. V 70 odstotkih smo jim uspeli pomagati, taka je uspešnost naših programov. Treba pa je razumeti, da uspeh lahko pomeni zelo različno stvar za različne posameznike. Za nekatere mladostnike je uspeh že to, da pri sebi sploh priznajo, da je uporaba naprav pretirana. Ko je Logout pred desetimi leti začel, je sicer predvsem obravnaval zasvojenost z videoigrami, danes niso več samo igrice, ampak še vse drugo, kar nam omogoča splet.
Pri kom se je ta vrsta zasvojenosti najpogosteje razvila?
V našem centru smo najpogosteje obravnavali najstnike, stare od 13 let dalje, nekoliko manj študente oziroma populacijo med 20. in 30. letom starosti, a največ prav starejših osnovnošolcev. Srečujemo se tudi z otroki od petega leta starosti dalje, a z njimi delo poteka nekoliko drugačno. Da razvijejo digitalno zasvojenost, so najranljivejši najstniki iz neurejenih, ne najbolj varnih družinskih okolij, ali otroci iz družin, ki so ogrožene drugače. Tukaj mislim na njihov ekonomsko-socialni status. Moram pa povedati, da se je med epidemijo pojavil tudi nov profil zasvojenih mladih, ki v nasprotju s temi, ki sem jih ravnokar omenil, prihajajo iz urejenih družin. Gre za mladince, ki so uspešni v šoli, aktivni v prostem času. To se pred epidemijo ni tako pogosto pojavljalo. Zgodilo pa se je zato, ker so jim v resničnem življenju umanjkale sprostitvene aktivnosti in so te iskali na spletu.
Zakaj so potem tudi ti mladi razvili zasvojenost?
Zgodilo se je, da so na spletu začeli iskali zabavo oziroma sprostitev, ki jim je med epidemijo umanjkala. Tu mislim na tiste aktivnosti, ki jih mora vsak, ne samo mlad človek, ko opravi »resen« del dneva, v njihovem primeru šolo in druge obveznosti, imeti v svojem življenju, da se odklopi. Mladinec potrebuje čas s prijatelji, treninge in svoje dejavnosti, hobije. Ker jim je bilo to odvzeto, so si ventil za sprostitev našli drugje. Seveda na spletu, ki ima neomejeno možnosti.
Če sva še bolj natančna, kakšen je profil mladih, s katerimi se srečujete v vašem centru?
Zelo pogosto gre za introvertirane, osamljene mlade, ki nimajo najboljšega učnega uspeha. Pogosto so to tudi otroci iz družin, kjer je prišlo do ločitve staršev. Bolj dovzetne za zasvojenost so tudi osebe, ki imajo motnje, kot sta ADHD in aspergerjev sindrom, ali so v preteklosti doživeli travmatsko izkušnjo. Da bi kompenzirali lastne težave, našli uteho, so se zatekli v digitalni svet, torej moramo prekomerno rabo digitalnih vsebin razumeti kot njihov pobeg od neke druge stiske. Naj omenim tipičen primer najstnika, ki ga obravnavamo v našem centru: njegova starša se ločujeta, v šoli ali zunaj nje nima svojega kroga prijateljev, njegov učni uspeh je slab. A nekje mu gre zelo dobro: v videoigrici, kjer zmaguje in plete stike s soigralci. Tu prejema potrditev, da v nečem pa je uspešen, dober. Njegovega pobega in prekomerne uporabe igrice ni težko razumeti.
Kakšno vlogo igra vaš center Logout? Kako pomagate mladim, ki razvijejo tovrstno zasvojenost?
Pri nas mladim in njihovim družinam, ki se srečujejo s prekomerno rabo interneta in s tem povezanimi težavami, nudimo svetovanje. Najpogosteje rešujemo primere zasvojenosti z videoigrami, družbenimi omrežji, trgovanjem s kriptovalutami, spletno pornografijo in spletnimi igrami na srečo. Bistvo je, da poskušamo nadomeščati aktivnost, da čas, ki ga mladinec porabi za splet, usmeri v nekaj drugega. Družini pomagamo vzpostaviti pravila in dogovore, da se to lahko zgodi. Program je primeren tudi za posameznike, ki zaznavajo, da so s tehnologijami preobremenjeni in morda že izkazujejo znake digitalne izčrpanosti. Program je za svetovance brezplačen.
Kako družine, ki se srečujejo s prekomerno rabo interneta, pristopijo do vas? To storijo starši ali mladi kar sami?
Prvi stik z nami vzpostavijo starši, in to ko so njihovi otroci v različnih fazah zasvojenosti. Nekatere mame in očetje se oglasijo, preden pride do problema prekomerne rabe, ker bi radi to preprečili – ravnali preventivno. Tako se pri nas pozanimajo o varni rabi interneta, sprašujejo za nasvete, z nami preverijo, ali imajo doma smiselna pravila glede interneta in podobno. Najpogosteje pa pridejo starši, ki so se zaradi otrokove prekomerne rabe spleta znašli že v zelo hudi stiski. Običajno kontakt vzpostavijo takrat, ko so sami že marsikaj poskusili, tudi kaj na silo, pa jim ni uspelo, k večjemu je med njimi in najstnikom prišlo do sporov, prepirov, in zdaj iščejo načine, kaj storiti.
Kako potekajo svetovanja? Vsaj na prvem svetovanju, ki ga izpeljete, kot pravite, so prisotni tako otroci kot starši.
Tako je. Najprej pogledamo, kaj se sploh dogaja, potem pa poskrbimo, da se družina sliši med sabo. To pomeni, da damo glas tako staršem kot mladostnikom – in že s tem je veliko narejenega. Na ta način svetovalci dobimo boljši vpogled v dogajanje, pa tudi družina se sploh bolje seznani, s čim se spoprijema. Ena najpomembnejših stvari, ki jih želimo doseči, je, da družina sklene dogovor glede uporabe naprav. To bo v njihovo življenje vneslo potrebno strukturo, na katero se bodo naslonili, in če jo bodo upoštevali, se bodo lahko začele spremembe. Če to ne zadostuje, se lahko predlaga vključitev v kakšnega od naših programov. Ti so prilagojeni potrebam posameznika in trajajo do enega leta. Cilj programov ni popolna abstinenca, temveč spodbujanje posameznika k odgovorni in uravnoteženi rabi spletnih vsebin in krepitev ostalih življenjskih področij. Pogosto se individualna obravnava dopolnjuje s skupinskimi srečanji. Spodbujamo tudi, da se v program občasno vključijo tudi bližnji – na način, da se priključijo srečanjem, namenjenim staršem in skrbnikom.
Kako sploh prepoznamo, da ima otrok težave z zasvojenostjo?
Običajno se to kaže z izgubo občutka za čas in pomanjkanjem interesa za druge aktivnosti, kot so hobiji in druženje s prijatelji, najstniku niha razpoloženja, ne upošteva dogovorov s starši o rabi interneta, zanemarja šolske ali delovne obveznosti, prikriva ali laže o težavah, lahko pride do izpada iz šolskega sistema ali delovnega okolja, izgublja pomembne odnose (družina, partnerstvo, prijatelji), lahko ima tudi agresivne izpade ob poskusih omejevanja ali odvzema vsebine/tehnologije. Pogosto ima spremenjen spalni vzorec in se prehranjuje za računalnikom, tablico, telefonom.
Če starši kaj od tega zaznajo, kako naj se odzovejo?
Starše bi najprej rad opozoril, da če se njihovemu otroku dogaja prekomerna raba spleta, naj ga ob tej ugotovitvi ne napadejo, v stilu, kaj se pa greš, kaj je zdaj to, in gredo takoj v odvzem ali nekaj nenadnega, radikalnega. Naj bo prvi korak raje vprašanje v stilu, kaj se ti dogaja, kaj je narobe. S tem bodo vzpostavili odnos, ker če tega ne bo, bodo med njimi in otrokom ustvarili samo bojno polje in ne bodo z mladincem dosegli nič. Ko imamo odnos, pa je mogoče vzpostaviti sodelovanje in znotraj tega dogovore. Drugače pa je ključno, da se ugotovi, kaj je mladostnika sploh spravilo v to, da se prekomerna zateka v digitalne vsebine, da svoje potrebe zadovoljuje na neustrezen način. Na spletni strani našega centra Logout imamo v zavihku Za starše zanje uporabno vsebino, neke vrste navodila, priporočila za oblikovanje družinskih načrtov glede uporabe zaslonov. Svetujem, da to uporabijo. Pa še en nasvet imam zanje: naj starši z najstniki obiščejo ta njihov digitalni svet, naj se jim v njem priključijo. Naj pokažejo zanimanje za to, kar otrok počne na telefonu, računalniku, tablici. Če je to igrica, jo lahko z njim odigrajo. Pa tudi ko poskušajo skleniti dogovor o rabi interneta, naj da starš otroku točno vedeti, kakšna so pravila, mu vse prej napove: koliko časa lahko preživi na spletu in kakšne bodo posledice, če tega ne bo spoštoval. Pomagajmo mu. Pri tem mislim, da mu stopimo naproti, če vidimo, da ob času, ko mora zaključiti uporabo interneta, to dela s težavo. Povejmo mu, da mu lahko pri tem pomagamo, in sicer na način, da ga spodbujamo, da mu ponudimo, da bomo, ko odloži telefon, preživeli čas z njim in bomo skupaj počeli nekaj, kar ima rad, ga zanima in podobno. Mi na Logoutu vsekakor nimamo čudežne paličice, da bi v hipu rešili težavo. To namreč starši pogosto mislijo. Morajo razumeti, da je prekomerna raba samo vrh. Vrh, pod katerim se »skriva« odgovor, zakaj je otrok toliko na spletu.
Nam lahko naštejete nekaj primerov? Kako se zasvojenost odraža pri posameznikih?
V obravnavi smo imeli osebo, ki se z internetno odvisnostjo srečuje že približno 12 let. Ko je v službi, vsak dan od pet do sedem ur preživi na internetu, večinoma na Facebooku in YouTubu. Redko mu ta čas uspe zmanjšati. Med prazniki je to lahko tudi 12 ur na dan. Pomagali smo 12-letniku, ki ga v resnici ni zanimalo veliko drugega, kot igrici Minecraft in Fortnight, in gledanje YouTuba. Pri nas je pomoč iskala družina z najstnikom, ki je večino dneva preživel pred računalnikom ali tablico, če so mu svetovali drugače, je postal agresiven. Tak je, odkar so mu kupili pametni telefon. Sprememba sicer izhaja iz lanskega leta, ko se je pojavila pandemija. Oglasila se je tudi družina 22-letnika, ki ima težave s spanjem. Ves dan preživi za računalnikom, zaspi šele, ko je že popolnoma izčrpan. Včasih tudi šele ob sedmih zjutraj. Fant staršem pove, da ko gre spat in zapre oči, vidi sto žogic, kako poskakujejo. Kar ni čudno, saj cele dneve in noči igra igrice, v katerih so v glavni vlogi žogice.
Kakšne bi bile vaše zaključne misli o digitalni zasvojenosti in tem, kako se spoprijeti z njimi?
Kot družba preživimo vse več časa za zasloni. Zabava, komunikacija, delo. Vse več aktivnosti se premika v digitalno okolje. Tudi meja med delom in domom vse bolj bledi, saj smo dosegljivi praktično 24 ur na teden. Pri tem moramo ostati torej kritični do svojega časa rabe naprav in vsebine, ki ji na spletu sledimo. Če govorimo konkretno, lahko na svoji napravi nastavimo sledilec časa ali še bolje tudi kakšen program za blokado. Na ta način si lahko zagotovimo, da ne ponočujemo predlogo v noč na telefonu, ali pa poskrbimo za del dneva, v katerem dostop do naprave ni mogoč, in tako dobimo majhen digitalni oddih. Že majhne spremembe, kot je ta, da zaslonov ne gledamo med prehranjevanjem ali da telefona ne nosimo s sabo na stranišče, nam lahko opazno znižajo čas na napravi. Tudi analogna budilka lahko pri tem pomaga. Naprave so namreč izjemno dobre v tem, da nas držijo pri uporabi, in zaključevanje je včasih lahko res težko. Če je težko že nam odraslim, potem moramo razumeti, da je za mlade to včasih nemogoče. Potrebujejo našo pomoč. Če pri sebi opazite, da tega časa ne zmorete sami zmanjšati, lahko obiščete tudi enega izmed naših centrov v Sloveniji. Lahko pa nas podprete z donacijo LOGOUT5 na 1919.
