V Strategiji razvoja lokalne samouprave do leta 2020, ki jo je leta 2016 sprejela vlada Mira Cerarja, stoji zapisano, da je “veljavni okvir enajstih mestnih občin preširok, saj so med sedanjimi mestnimi občinami nekatere, ki vloge širšega gravitacijskega središča ne upravičujejo. Zato je treba preveriti izpolnjevanje pogojev za status sedanjih mestnih občin.” Zakaj torej se pet let pozneje spet pogovarjamo o ustanovitvi novih mestnih občin?
Nezavezujoči dokument, ki je nastal pod okriljem Ministrstva za javno upravo v času, ko je tega vodil Boris Koprivnikar, je bil slabo sprejet s strani predstavnikov interestnih združenj lokalne uprave, ki so ga praviloma označevali za dokument brez teže in brez resnih predlogov za izboljšave. Na neodobravanje je naletelo tudi namigovanje v smeri spreminjanja statusa mestnih občin, spečifično štirih, in sicer Ptuja, Nove Gorice, Murske Sobote in Slovenj Gradca, katerih zadovoljevanje zakonskih pogojev je bilo postavljeno pod vprašaj. Pogoje sicer določa Zakon o lokalni samoupravi, kjer stoji zapisano sledeče: “Mesto lahko dobi status mestne občine, če ima najmanj 20.000 prebivalcev in najmanj 15.000 delovnih mest, od tega najmanj polovico v terciarnih in kvartarnih dejavnostih in je geografsko, gospodarsko in kulturno središče svojega gravitacijskega območja.” Kot je jasno iz citiranega zakonodaja določa objektivne merilnike, a hkrati odločevalcem daje relativno proste roke pri presoji pomembnosti mesta. V teh zakonodajnih sivinah Jeseničani, Brežičani in Krčani vidijo svojo možnost.
Za novo gorenjsko mestno občino so se v obliki dopolnila k predlogu novele zakona o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij zavzeli v poslanski skupini SAB. Še pred Jeseničani, so podobna predloga vložili Posavci, kjer pa ni konsenza o tem katero mesto si bolj zasluži status mestne občine. V imenu Brežic je to storil Igor Zorčič, ki ob funkciji predsednika DZ opravlja še funkcijo občinskega svetnika, v imenu Krškega pa je dopolnilo vložil občinski svetnik in poslanec SNS Dušan Šiško. Če Jesenice zadovoljujejo vsaj kvantitativne zahteve, pa za kandidatke iz Posavja tega ne moremo reči. Slednje se namesto tega raje zanašajo na lastno percepcijo pomembnosti iz kulturnega, gospodarskega, ali pa kar zgodovinskega aspekta, pri čemer izpostavljajo lastno obmejno lego.
Da so slovenski odločevalci zmožni fleksibilnosti, je pri vprašanjih lokalne uprave še kako jasno. Kljub načelni zahtevi, da občine štejejo vsaj 5.000 prebivalcev, marsikatera ne zadovoljuje tega kriterija (Osilnica, kot najmanj številčna občina, šteje komaj 327 ljudi), tako da Slovenija šteje že 212 občin, v kratkem pa se bržkone obeta še referendum o ustanovitve občine Golnik. Navkljub takšni razbitosti pa Slovenija še vedno ne premore vmesne ravni samouprave; pokrajine ostajajo mrtva črka na papirju oz. mrtva črka v Ustavi Republike Slovenije.
