Ministrstvo ne razkriva, komu so prisluhnili, ko ohranitvenega kmetijstva niso vključili v kmetijsko strategijo. Večja gospodarstva bi že prej opustila konvencionalno kmetovanje, če bi jih k temu spodbujali. Tudi kmetje kažejo povečan interes za to inovacijo.
Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) v zadnjih mesecih piše strategijo Skupne kmetijske politike za obdobje 2023–2027 (SKP 2023–2027). Kot smo že poročali, je več deležnikov želelo, naj se vanjo vključi tudi koncept ohranitvenega kmetijstva, inovativnega pristopa plitve kompostirne obdelave zemlje, ki so ga razvili slovenski kmetje v sodelovanju z Biotehniško fakulteto UL in Fakulteto za kmetijstvo in biosistemske vede UM. Pristop omogoča prihranke do takšne mere, da si je z njim mogoče zamisliti kmetijstvo po obdobju, ko ne bo več financirano s subvencijami.
Ministrstvo, ki ga vodi minister Jože Podgoršek, je ob naših poizvedbah odgovorilo, da so uvedbi inovacije nasprotovali ostali deležniki, kljub večkratnim pozivom pa nam ni posredovalo seznama teh deležnikov. »Velika večina deležnikov je nasprotovala vključitvi ohranitvenega kmetijstva v strateški načrt, mnenja pa so bila deljena tudi na strani strokovne javnosti,« so odgovorili. Stvari, ki jim nismo uspeli priti do dna z novinarskim vprašanjem, smo zato zahtevali z zahtevkom za informacijo javnega značaja. Roki tečejo.
Medtem smo se obrnili na več velikih kmetijskih gospodarstev z vprašanjem, ali so s konceptom ohranitvenega kmetijstva seznanjeni in ali so ga poskusili uvesti na lastnih njivah.
Dve večji gospodarstvi že opuščata plug
Perutnina Ptuj, natančneje hčerinsko podjetje PP Agro, je načela ohranitvenega kmetijstva začela uvajati že leta 2006. »Takrat se je pričela učna doba in ob postopnem nabiranju izkušenj smo leta 2010 na celotni obdelovalni površini opustili oranje in za obdelavo uporabljamo združena orodja, ki zemljo obdelajo plitveje, manj invazivno in tako spodbudijo biološke procese nad in pod površino, kar pripomore k večji učinkovitosti rabe vode in hranil,« nam je odgovoril Dejan Pernat, direktor PP Agro.
»Zagovarjamo obdelavo zemlje brez pluga. Okoli samih obdelovalnih tehnik brez pluga je težko govoriti, katera je bolj ohranitvena, kompostirna ali podobno. Obdelavo je treba prilagoditi predvsem tipu tal njivskih površin. Na lažjih prodnatih tipih tal so pristopi nekoliko drugačni kot na težkih ilovnatih tleh,« odgovarja Mitja Krajnc, tehnični direktor Žipo Lenart.
Isti donosi ob manjši porabi energije
»Mi dosegamo enake, v večini pa boljše donose v primerjavi s konvencionalno obdelavo,« nadaljuje Krajnc. Prihranke štejejo pri manjši porabi energije po hektarju, obdelava zemljišč poteka hitreje in učinkoviteje, potrebujejo manj strojev, njive postajajo bolj ravne, naštevajo v podjetju Žipo Lenart. Konvencionalni pristop h kmetovanju bi opustili, če bi država ohranitveno kmetijstvo spodbujala na ravni strategije, pravijo.
»Danes kot posledico spremembe tehnologije beležimo nižje stroške (nižja poraba delovnih ur, 35 % nižja poraba goriva, 18 % nižja poraba mineralnih gnojil ), višje pridelke (30 % pri koruzi, 18 % pri pšenici) in boljšo odpornost posevkov na negativne klimatske spremembe (pomanjkanje ali presežek padavin, vročinski šok) v najobčutljivejših obdobjih vegetacije,« dodajajo v PP Agro.
»Neposredno je bilo v preteklih desetih letih v poskuse vključenih 20 kmetij in tri podjetja. Natančne številke o številu podjetij in kmetov, ki preizkušajo koncept ohranitvenega kmetijstva, niso znane, saj nobena dosedanja evidenca MGKP ne vodi statistike o ohranitvenem kmetijstvu,« pojasnjuje Denis Stajnko, profesor Fakultete za kmetijstvo in biosistemske vede na Univerzi v Mariboru.
Stajnko, ki je tudi član upravnega odbora Slovenskega združenja ohranitvenega kmetijstva (SZOK), ocenjuje, »da je v Sloveniji 1,5 odstotka njiv (2500 hektarjev) v tem sistemu. Na terenu še več kmetov začasno ali trajno opušča oranje in ga nadomešča s plitvo obdelavo (prvi steber) in zagotavljajo trajno pokritost tal (drugi steber). Največ težav verjetno predstavlja uvajanje širšega kolobarja, saj kmetje sejejo tiste rastline, ki so bodisi dobro plačane na trgu bodisi jih potrebujejo za krmo na domači kmetiji.«
Primerljivi donosi ob nižjih stroških
Stajnko pri tem poudarja, da inovacija kmetom ni zanimiva le zaradi okoljske vzdržnosti, ampak predvsem zaradi dobre ekonomike. »Pri večini gre za ekonomski interes (zmanjšanje stroškov pridelave), nekatere pa zanimajo tudi dolgoročni učinki, povezani z zatiranjem bolezni, škodljivcev in plevelov.«
Stajnko je pri pisanju ukrepa aktivno sodeloval. »Spomladi je skupina treh članov UO SZOK predstavila naš program na MKGP, ki je pokazal resne namene, da ukrep vključi v SKP 2023–2027. Žal je bil v osnutku dokumenta SKP 2023–2027 naš predlog izpuščen. Kasneje se je tudi ob pomoči poslanca Jožeta Horvata začelo ponovno govoriti o predlaganem ukrepu, a ga MKGP nikakor ne bo v celoti vnesel v SKP, ampak zgolj kot posamezne ukrepe znotraj KO-POP (Kmetijsko-okoljska podnebna plačila, op. p.), kar pa nikakor ni ohranitveno kmetijstvo,« se spominja.
KGZS: Javna razprava je bila prekratka
Do ministrstva so kritični tudi v Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije (KGZS), ki pravi, da je bil »čas javne razprave prekratek, predlog strateškega načrta je bil premalo izdelan za pripravo kakovostnih pripomb. V predlogu strateškega načrta intervencija ohranitveno kmetijstvo ni bila vključena, zato se do nje nismo opredeljevali.«
KGZS opozarja, da je prehod od konvencionalne obdelave k ohranitveni obdelavi večleten proces, ki ga moramo prilagoditi usmeritvi kmetije in tipu tal ter poljščini, ki na njih raste. »Uvajanje ohranitvene obdelave in ohranitvenega kmetijstva mora biti postopno in premišljeno, saj se pri spremembah tehnologije lahko pokažejo tudi težave. Pri takem načinu obdelave je več ovir na težjih tleh, lahko se izrazi tudi večji pritisk škodljivih organizmov (pleveli, določene bolezni, škodljivci). Za uvedbo so potrebni nekateri specialni stroji, za določene kulture tehnološke rešitve pri nas še niso preverjene (na primer zelenjadnice).«
Pri tem v KGZS pozdravljajo korake ministrstva v smeri podpore posameznim vsebinam ohranitvenega kmetijstva, a menijo, da je smiseln razmislek »o uvedbi enotne intervencije, ki bo določenim kmetijam omogočala celostno uvedbo teh praks. Obenem je treba poskrbeti, da bodo kmetom v vseh kulturah na voljo tudi ustrezne tehnološke rešitve za uvedbo takega načina kmetovanja.«
