Novice Svet24

Slovenska policija trenutno beleži 237 pogrešanih oseb, najstarejši primer sega v leto 1957, ko je moški iz okolice Celja odšel na velesejem v Zagreb, s katerega pa se še vedno ni vrnil. Kot opozarja Miklič, policisti želijo, da se čim prej prijavi pogrešano osebo, saj lahko tako začnejo delati oziroma iskati pogrešanega.

STA

Pogrešana oseba sicer ostane pogrešana, dokler ni najdena živa ali mrtva. »Za nas ostane vsak pogrešan, dokler ga ne najdemo,« je poudaril Miklič in dodal, da ves čas prilagajajo preiskovalne ukrepe. Tako so imeli primere pogrešanih, ki so jih razrešili tudi po osmih ali desetih letih. 

Pri reševanju ugank se policisti namreč pogosto spopadajo z mitom, da se lahko pogrešanega prijavi po 24 ali 48 urah. V družbi je prisotna tudi »bajka«, da se pogrešani sčasoma sam vrne domov in da se zato s tem ne splača ukvarjati. »To ne drži. Po raziskavah se tretjina pogrešanih vrne domov, tretjino najdejo drugi, približno tretjino pa najde policija. Več kot odstotek primerov se konča tragično, z naravno smrtjo, nesrečo, samomorom ali v najhujših primerih s prikritim umorom,« je pojasnil Miklič ob robu mednarodne konference policijskih in drugih strokovnjakov o pogrešanih, ki je ta teden potekala v Ljubljani.

Pogrešani ena od prioritet predsedovanja EU

Tudi notranji minister Aleš Hojs je na konferenci poudaril, da bo iskanje pogrešanih ena od prioritet predsedovanja Slovenije Svetu EU. Čeprav se večino na koncu vendarle najde, pa je po Hojsovih besedah velika množica tistih, ki so leta pogrešani, kar je travma tako za bližnje kot tudi za policijo. »Vsak neraziskan primer je temna lisa v delu policije,« je poudaril. Po podatkih organizacije Amber Alert Europe, ki se ukvarja z ozaveščanjem glede pogrešanih otrok, je vsako leto v evropskem prostoru pogrešanih okoli 600 tisoč ljudi, polovica od teh je otrok.

policija.si

policija.si

Pred svojci se je skril v Nemčiji

V Sloveniji sicer najstarejši zapis pogrešane osebe, ki še ni bila najdena, sega v leto 1957, ko je v neznano izginil moški iz okolice Celja, ki je odšel na velesejem v Zagreb, s katerega pa se nikoli ni vrnil. Smešen je primer lika iz 90. let, ki so ga svojci šele po nekaj letih prijavili kot pogrešanega. Izkazalo pa se je, da je živel in na črno delal v Nemčiji. Ko so Nemci to ugotovili, so ga poslali nazaj v Slovenijo, kjer pa je možakar znorel nad svojci, ki so ga prijavili kot pogrešanega. Iz nekih osebnih razlogov se jim pač ni javljal.

Razbiti miti in legende o belih kombijih

Javnost je še posebej prizadeta ob izginotju otrok. Prvi primer, ki ga policija še vedno ni razrešila, sega v leto 1979. Tri leta in pol starega fantka so takrat nazadnje videli, ko je skupaj z mamo hodil iz vasi v okolici Ljubljane proti avtobusni postaji, nato se je za obema izgubila vsaka sled. Drugi nerešen primer je iz leta 1986, ko je 6. maja med igro na dvorišču bloka za Bežigradom v Ljubljani izginila takrat 11-letna Maja Vojvoda. Zadnji primer izginulega otroka v samostojni Sloveniji pa sega v leto 1996. Izginotja imajo le redko kriminalna ozadja in prilike o belih kombijih, ki kradejo otroke, so zgolj pravljice z družbenih omrežij, je lani za naš časnik v intervjuju poudaril Miklič.

Prepovedane ljubezni ...

»Če govorimo o otrocih in mladoletnikih, je treba poudariti, da je Slovenija zelo varna država. Zadnji primer ugrabitve, ki se je spomnim v svojih 30 letih službovanja, smo imeli leta 2007, ko so zaradi koristoljubja ugrabili leto dni starega otroka. V 24 urah smo ga našli in nepoškodovanega vrnili svojcem. Pogosto so, tudi v medijih, kakšni komentarji o belih kombijih. Tega pri nas ni,« je še dejal. Posebno poglavje so tudi starševski odvzemi otrok, a policija vseh ne beleži kot pogrešanih, pravzaprav niti ne more posredovati, dokler sodišče ne določi skrbništva. Mladostniki izginevajo tudi zaradi prepovedanih ljubezni, predvsem dekleta, ko se njihovi starši ne strinjajo z njihovimi zvezami.