Noor dobro ve, kaj se danes dogaja v Afganistanu. Vse to je že doživel. Ko je bil star le dobro leto, je marca 1992 tedanja prosovjetska komunistična vlada, za katero je delal tudi njegov oče, izgubila oblast. Oče je moral pobegniti in otroci ga od tedaj niso praktično nikoli več videli. Tako kot njegove štiri sestre in brat tudi Noor ni nikoli hodil v šolo. Ko so prišli na oblast mudžahidi in pozneje med državljansko vojno talibani, so morali otroci hoditi le v džamijo, kjer so se učili moliti. Brati se je Noor naučil sam.
Že sto let v vojni
Noor je bil rojen v okrožju Qarghayi, ki ima 60 vasi in je največje okrožje v provinci Laghman, ki leži kakšnih 50 kilometrov vzhodno od Kabula. Noor je v Qarghayiu oziroma Karheju, kot ime svojega rojstnega kraja izgovarja v slovenščini, živel do leta 2013. Ves ta čas in še skoraj sto let pred tem je bila v Afganistanu vojna. Ko se je dve leti pred Noorovim rojstvom končala desetletna sovjetsko-afganistanska vojna, med katero je bilo ubitih več kot milijon Afganistancev, pet milijonov pa jih je moralo domovino zapustiti, v Afganistanu ni zavladal mir.
Večina obdelovalnih površin je bila uničenih ali posejanih z minami. Uporniške skupine so se po odhodu skupnega sovražnika hitro začele bojevati med sabo, kar je pomenilo uvod v nadaljevanje medplemenskih spopadov, začela se je državljanska vojna, v kateri je na oblast prišel talibanski režim. Tega so z oblasti leta 2001 vrgli zahodni zavezniki pod vodstvom ZDA, ki so postavili na oblast vlado islamske republike, a tudi to Afganistancem ni prineslo miru. Afganistan je v vojni ves čas vse od angleško-afganistanske vojne in razglasitve neodvisnosti leta 1919 ter velja za eno najnevarnejših držav na svetu.
Pot bi najraje pozabil
Svojo domovino je moral Noor zapustiti leta 2013, ko je najprej prečkal afganistansko-iransko mejo ter po več kot leto dni dolgi poti prek Irana, Turčije in Bolgarije prispel v Srbijo. Te poti se ne želi spominjati in jo zelo nerad omenja. »Bilo je hudo. Gledal sem prijatelje, kako so umirali, kako so še zadnjič vdihnili. Kolikokrat si nisem želel drugega kot umreti. Nisem vedel, koliko časa je to trajalo. Vedel si samo to, ali je dan ali noč. Igral si igro s svojim življenjem, igro, v kateri imaš več možnosti, da umreš, kot da preživiš. Vseeno ti je,« pove Noor in utihne. Spomini so pretežki, da bi nadaljeval. A če jih podnevi še nekako odžene, mu med spanjem ne dajo miru. »Trza, brca, ječi …« pravi Dragana Reba, s katero je Noor že tri leta in mu je veliko pomagala pri njegovem boju, da bi ostal v Sloveniji, on pa njej, ko je v tem času dvakrat doživela možgansko kap. Skupaj živita že skoraj tri leta. Z njima je tudi Draganin sin Tibor, ki je pred kratkim postal polnoleten. Na vprašanje, kako sta se ujela, Noor z nasmehom odgovori: »Med nami vlada veliko medsebojno spoštovanje. Živimo kot vsaka druga normalna družina.«
Pred tremi leti sta se srečala na Pumpnci, vzklila je ljubezen. »Takrat se mi je življenje popolnoma obrnilo. Očitno je Alah hotel, da se to zgodi. Če ne bi bilo Dragane, danes ne bi bil tu, kjer sem. Kdo ve, kaj bi se z mano zgodilo,« pravi Noor in v očeh se mu zasvetijo iskrice. Do tedaj in tudi še potem mu ni bilo lahko. V Slovenijo je prišel leta 2015 v konvoju štirih avtobusov, na katere jih je posedla neka organizacija v Beogradu. Namenjeni so bili v Nemčijo. Prek hrvaške in slovenske meje je šlo vse gladko, le prstne odtise so jim vzeli in si zapisali njihove podatke. Pred avstrijsko mejo so se ustavili in jih namestili v šotoru, da bi si pred nadaljevanjem poti odpočili.
Vabilo je bilo prevara
Tedaj so k njim prišli prevajalec in socialni delavci. Povedali so jim, da so v Sloveniji, da je to država, ki ima dva milijona prebivalcev, da v njej živijo prijazni ljudje in da tu lahko dobijo azil. Dobesedno so jih povabili, naj ostanejo v Sloveniji. Le trije so dvignili roko, da bi ostali, ostali so se odpeljali naprej proti Nemčiji.
Pa ni bilo tako, kot so jim obljubili. Prevzeli so jih policisti in jih odpeljali najprej v Maribor in potem v Postojno v center za tujce, kjer so jih zaprli za en mesec, od tam pa v azilni dom v Ljubljano, kjer so zapisali njegovo zgodbo, on pa je zaprosil za azil.
Na rešitev prošnje za azil je čakal tri mesece, potem pa je dobil papir, na katerem je pisalo, da je njegova prošnja zavrnjena. Pa se ni vdal. Napisal je novo prošnjo in odšel v Italijo, kjer je prav tako prosil za azil, a so ga od tam po petih mesecih, ker so njegovo prošnjo že obravnavali tudi v Sloveniji, z letalom čez Avstrijo poslali nazaj v Ljubljano. Slovenija je potem zavrnila tudi njegovo drugo prošnjo in moral je zapustiti azilni dom. Potem je tri mesece preživel v Rogu, od tam se je preselil na Metelkovo.
»Nisem želel več zapustiti Slovenije. Hotel sem tu živeti legalno in pošteno. Z Majo Ladić (dr. Maja Ladić, sodelavka Mirovnega inštituta, op. p.) sva šla na policijsko postajo, kjer je policist, potem ko je pogledal v moj dosje, rekel, da v tem času, odkar sem v Sloveniji, nisem naredil nobenega prekrška, tako da niso vedeli, kaj naj z mano naredijo. Rekel je, naj se vrnem čez en teden. Ko sem se vrnil, so med odpeljali v Postojno, kjer sem bil zaprt šest mesecev in 20 dni. Ko so me izpustili, so mi rekli, da ne smem delati in da imam en teden časa, da si najdem začasno prebivališče oziroma nekoga, ki bo jamčil zame, potem pa bodo videli, kaj bodo z mano. Vedel sem, da mi v Ljubljani ne bo uspelo. Hotel sem živeti pošteno, tam pa so na nas ves čas prežali neki ljudje, ki so hoteli, da bi zanje delali kaj nezakonitega. Prosil sem prijatelja, naj me odpelje iz Ljubljane. Odpeljal me je v Novo mesto k prijateljem v Sokolca in rekel, da bom tam lahko kaj pospravil in kaj drugega pomagal, pa mi bodo dali za jesti. Pomagali so mi tudi ljudje iz Goge, tako da sem pravočasno dobil jamstvo. Od tedaj pa do danes sem se moral vsak teden javljati,« pripoveduje Noor in v rokah drži izkaznico, na kateri piše Dovoljenje za prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana. Dobil jo je 3. avgusta letos, pred tremi tedni, in velja do leta 2026.
Novega mesta ne želi zapustiti
Od njegovega prvega prihoda v Slovenijo do danes se je dokumentov, ki pričajo o njegovih prizadevanjih, da bi ostal v Sloveniji in se kot človek enakovredno vključil v našo družbo, da bi lahko delal in skrbel za svojo novo družino, nabralo za več kot en meter. Zdaj lahko dela. S ponosom pove, da je bil na zavodu za zaposlovanje in da so mu tam ponudili zaposlitev pri enem izmed uglednih novomeških pleskarjev.
S pleskanjem se je nekoč v svoji domovini že preživljal. »Pri vas pleskate stene samo na belo, jaz pa znam tudi kaj več,« pravi Noor in pojasni, da zna na steno naslikati tudi različne ornamente in še marsikaj. Pred tremi leti je na Tednu kultur, ki ga vsako leto pripravi Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto, na Glavnem trgu predstavil afganistansko kuhinjo in njegova stojnica je bila prva prazna. Novomeščani so bili navdušeni nad njegovo hrano. Nekoč bi rad v Novem mestu imel odprto kuhinjo. To bi rad delal. Njegov prvi cilj pa je opraviti izpit iz slovenskega jezika A1, kar je vstopna raven. Glede na to, kako dobro mu gre, s tem ne bi smel imeti težav, in tudi še kakšen zahtevnejši izpit bo naredil.
Novega mesta, pravi, ne želi zapustiti. V njem živijo dobri ljudje, v njem ima veliko prijateljev in veliko ljudi, ki so mu pomagali. Še posebej omeni Branko Bukovec iz društva za razvijanje prostovoljnega dela in njene sodelavke ter Luko Blažiča, nekdanjega direktorja zavoda Situla.
Ko te dni na Dnevniku gleda, kaj se dogaja v njegovi domovini, Nooru ni vseeno. »Ljudje vedo, kaj se bo zgodilo. Strah jih je. Zato plezajo po letalih in tvegajo življenje, da bi prišli do letališča. Ko bo odpeljalo zadnje letalo, bodo ostali sami. Svet bo morda še gledal, kaj se dogaja v Kabulu, povsod drugje pa bodo talibani delali, kar bodo hoteli. Tam ne bo sodišč, sodnikov in odvetnikov. Sodili bodo po šeriatskem pravu. Če bodo rekli, da si kriv, te bodo postavili sredi trga in ljudje bodo vate metali kamenje, ti pa boš upal, da te že prvi zadene v sence in da boš takoj mrtev. Ne vem, od kod so se vzeli ti ljudje. Afganistan je bil nekoč ponosna in odprta dežela,« o svoji domovini in tem, kaj se zdaj tam dogaja, pravi Novomeščan Noor.
