Slovenija je pred 30 leti sprejela odločitev o osamosvojitvi od takratne skupne države. Kateri dogodki so botrovali tej odločitvi?
V zgodovini ni letnice »0«. Ta obstaja pri verah, v mitologiji in političnih konstruktih, ki se želijo utemeljevati na – v našem primeru – osamosvojitvi in iz tega vleči oblast, politično in premoženjsko korist. Zgodovina je vzročno-posledična, zato je tudi slovenska državnost utemeljena na narodnoosvobodilnem boju in posledično konstituiranju Ljudske (kasneje socialistične) republike Slovenije znotraj jugoslovanske federacije. Vse socialistične generacije politikov so kljub medsebojnim razlikam in rivalstvom vztrajno, iz desetletja v desetletje, od ustave do ustave, javno in tajno, politično in ekonomsko gradile slovensko državnost. Slovenija je kljub svojemu nenehnemu nezadovoljstvu verjela v jugoslovansko državo, v njen obstoj in ureditev je vložila ogromno energije, njene politične in gospodarske elite so že v prvi, še bolj pa v drugi Jugoslaviji imele velik vpliv v državnem vrhu, in zato jim do konca osemdesetih let 20. stoletja ni prišlo na misel, da bi iskale rešitev zunaj Jugoslavije. Glavni cilj je bil doseči čim boljši položaj Slovenije znotraj (kon)federativno urejene Jugoslavije, kar je bilo tudi v skladu z realnimi razmerami v svetu po drugi svetovni vojni, še posebej z delitvijo na dva bloka, med katerima je Jugoslavija dosegla specifičen vmesni položaj.
Na razvezo z Jugoslavijo je odločilno vplivala različnost pogledov na:
– Jugoslavijo (ali zveza samostojnih držav ali unificirana država, ki naj bi sčasoma z oblikovanjem jugoslovanskega naroda postala enonacionalna);
– družbeno ureditev (ali demokratični večstrankarski parlamentarni sistem ali ohranjanje dominacije ene partije z ustavno zagotovljenimi privilegiji);
– ekonomsko ureditev (ali uvedba tržnih zakonitosti in pluralizma lastnin ali ohranjanje neučinkovitega formalno samoupravnega, v resnici pa državno dirigiranega gospodarstva z nedefinirano družbeno lastnino);
– občutek, da evropske integracije potekajo brez Jugoslavije, ker se ta vanje noče vključiti, izginjanje strahu pred zgodovinskimi sovražniki Nemci in Italijani, pred katerimi je bila Jugoslavija zaščita in hkratni naraščajoči strah pred srbsko politiko.
Izvedba samostojnosti je bila možna zaradi mednarodnih okoliščin: padca berlinskega zidu, konca bipolarnosti in prerazporejanja geostrateških pozicij, v Evropi pa političnega združevanja v unijo, ki se je dogajalo sočasno z razpadom Jugoslavije. In še posebej vloge združene Nemčije, ki je prav pri priznanju Slovenije in Hrvaške želela dokazati, da je postala tudi vodilna evropska politična, in ne le ekonomska sila.
Kako so se Slovenci sprva odzvali na napoved plebiscita? Je že pred plebiscitom med ljudmi vladalo stališče, da bi se morala Slovenija osamosvojiti?
Plebiscit je bil politična igra, ki se je izjemoma končala srečno. Raznorodni Demos, ki je zmagal na večstrankarskih volitvah, je imel osamosvojitev za strankarski projekt. Pravno naj bi jo dosegli s sprejetjem nove ustave, ki bi bila potem potrjena na plebiscitu. Ker pa so glede ustave prevladali ideološki spori (pravica do razpolaganja z lastnim telesom, ki je bila razumljena predvsem kot pravica do splava, pa vprašanja lastnine in podobno), soglasja za ustavo, za katero je potrebna dvotretjinska večina, ni bilo. Zato so poskušali z nekakšnimi skupščinskimi deklaracijami, najbolj znana je Deklaracija o suverenosti države RS, ki je bila sprejeta 2. julija 1990. Razglašala je suverenost Slovenije, zahtevala od zveznih organov, da bodo v Sloveniji poslovali po njenih zakonih, Slovenija pa bo z ustavnim aktom določila, kateri zvezni zakoni v Sloveniji ne veljajo. Šlo je torej za nekakšno »papirnato »osamosvojitev«, ki jo je v tedanji nacionalni evforiji podprla tudi opozicija in v praksi ni pomenila ničesar. Potem je majhna socialistična stranka predlagala plebiscit, a je bila ideja zavrnjena. Nazadnje jo je posvojil Demos, njegov predsednik Jože Pučnik je kar na svojo roko razglasil datum plebiscita. To je naletelo na zavračanje opozicije, začel se je mukotrpen proces usklajevanja, v katerem sta imela glavno vlogo tedanji predsednik predsedstva Milan Kučan in v skupščini Spomenka Hribar, ki sta dosegla dogovor strank. Danes je pozabljeno tudi, da je skupščina pred plebiscitom sprejela Izjavo o dobrih namenih, s katero se je zavezala k spoštovanju pravic prebivalcev iz drugih jugoslovanskih republik, pa tudi sicer demokraciji in spoštovanju človekovih pravic. Slovenska država naj bi temeljila na državljanskih pravicah, ne pa na rodu, na ideologiji »Blut und Boden«, kot pravijo Nemci. Že takrat se nekateri vplivni politiki, vključno s Pučnikom, s tem niso strinjali. Zato je tudi prišlo do »izbrisanih« in številnih drugih kršitev človekovih pravic. Ljudje so v dogovor strank verjeli, samostojnost pa so pojmovali različno, bodisi kot odcepitev bodisi kot konfederacijo. Vprašanje je bilo oblikovano tako, da je zadovoljilo obe opciji, politiki pa prepustilo, da to glede na okoliščine izpelje.
Kakšne razmere so v tistem času vladale v Jugoslaviji?
Jugoslavija je po večstrankarskih volitvah v republikah v letu 1990 začela pospešeno razpadati, saj jugoslovanske integrativne sile ni bilo več. Na silo jo je poskušala skupaj obdržati JLA, ki je večkrat grozila z uvedbo izrednih razmer, a na koncu odnehala. Premier Ante Marković ni imel politične moči, čeprav je poskušal vzpostaviti vsejugoslovansko stranko. Propadle so tudi njegove v začetku uspešne gospodarske reforme, ki jih je finančno podpiral zahod, ta je hotel obdržati enotno Jugoslavijo. Zvezno predsedstvo je bilo blokirano, ker so Srbi v njem imeli štiri glasove (svojega, obeh pokrajin in črnogorskega). Milošević je nihal med centralizirano Jugoslavijo (»Srboslavijo«) in veliko Srbijo, na koncu se je odločil za slednjo. Vojna se je sistematično pripravljala, k temu so prispevali tudi Hrvati, oboji so si želeli razdeliti Bosno in Hercegovino, ki je kot nacionalno mešana tudi plačala najvišjo ceno. Slovenci v teh razmerah niso imeli nobene možnosti, da bi prodrli s svojimi idejami o demokratični, konfederativni ureditvi Jugoslavije.
Kakšno vlogo je pri osamosvojitvi odigrala civilna družba?
Civilna družba je osamosvojitev naredila. To je bil dolg proces mirne družbene revolucije v osemdesetih letih, ki je zajemal vse, od glasbe, turizma (akcija Slovenija, moja dežela), športa, mirovniških gibanj in kulture do političnih programov. Postopoma sta se oblikovali dve struji. Prva je temeljila na nacionalni državi in jo je dojemala kot končni cilj, to je tako imenovana meščanska opozicija, zbrana okrog Nove revije in kulturniških gibanj. Druga se je oblikovala okrog nekdanje zveze socialistične mladine in raznih civilnodružbenih gibanj, ta je v ospredje postavljala demokracijo in državljanske pravice. Vladajoča reformistična zveza komunistov, ki je vso drugo polovico osemdesetih let branila Slovenijo in preprečevala poskuse državnih udarov, je bila nekje vmes. Na koncu je za kratek trenutek pri vseh prišlo do spoznanja, da cilje lahko uresničijo le v samostojni Sloveniji, ne pa v razpadajoči Jugoslaviji. Ta kratkotrajna enotnost iz različnih perspektiv je osamosvojitev sploh omogočila. Takoj za tem se je kulturni boj obnovil.
Na plebiscitu so Slovenci skoraj soglasno izglasovali izstop iz Jugoslavije. Kakšni pa so bili argumenti tistih, ki so glasovali proti?
Predvsem vojna. Starejše generacije se spomnijo solz Sonje Lokar, ko so Slovenci zapuščali 14. kongres ZKJ januarja 1991, ki je v bistvu pomenil konec Jugoslavije. Ljudje z izkušnjami druge svetovne vojne ali poznavanjem zgodovine so vedeli, kaj bo sledilo. Seveda je bilo marsikje tudi precej nostalgije, generacije so bile vzgojene v jugoslovanskem socialističnem patriotizmu, bratstvu in enotnosti, vojna generacija se je zanjo borila in žrtvovala, prav tako za njeno povojno izgradnjo, Jugoslavija je bila kljub vsem razlikam nekakšen enoten kulturni prostor. Predvsem pa je bila bojazen pred negotovostjo. Nekateri iz drugih republik so se bali tudi slovenskega nacionalizma. To je bil pač korak z veliko tveganji in negotovostjo, lahko bi se obrnilo povsem drugače.
Kaj so Slovenci pričakovali od osamosvojitve? So se njihova pričakovanja po vaše uresničila?
Slovencem so stranke obljubljale »balkansko Švico«, kapitalistično izložbo. Samostojnost je bila glavni cilj, »konec zgodovine« in v naslednjem koraku morda še precej oddaljena EU, za katero smo potem potrebovali 13 let. V resnici Slovenija glede na razmere ni imela kaj dosti izbire. Životariti v nekakšni na silo skrpani Jugoslaviji, s položajem, kakršnega imajo danes Katalonci ali kakšne zakarpatske odcepljene republike, pač ni bila prihodnost. Problem je bil, in je še danes, da nihče ni hotel dogovora, kaj z državo sploh želimo, kaj naj bo njena vsebina. Če Slovenke in Slovence, tudi mlade, vprašate, na kaj so ponosni, bodo odgovorili: na gore, naravo, lepoto, kulinariko, šport in športnike, morda še jezik. A to je koncept slovenske »dežele« iz nacionalno-romantičnih gibanj 19. stoletja. To ni koncept države. Slovenskim političnim elitam je misliti državo povsem odveč, nadležno. Razmišljajo izključno, kako preživeti do naslednjih volitev in čim več potegniti iz tega.
Veliko imam opraviti s tujimi študenti, v Sloveniji in po drugih univerzah. Če vprašate mladega Skandinavca ali Nemca ali koga drugega iz razvitih držav, bo rekel, da je ponosen na demokracijo, na to, da je njegova država med prvimi po spoštovanju človekovih pravic in multikulturna; da lahko pri devetnajstih letih dobi stanovanje od države ali ga brez težav najame; na to, da mu ni treba skrbeti za ostarele stare starše, ker to dobro dela država. Ali pa vam bo naštel veličastne zgradbe, ki simbolizirajo njegovo državo. Kaj pa boste po tridesetih letih pokazali vi? Neasfaltirano parkirišče, kjer bi morala biti moderna Narodna in univerzitetna knjižnica, simbol slovenskega jezika in kulture? Klinični center iz časa Socialistične republike Slovenije? Ali Cankarjev dom iz tega obdobja? To je ta bistvena razlika. Do osamosvojitve je vsaki generaciji šlo bolje, prihodnost je bila predvidljiva, danes gre generaciji mladih večinoma slabše kot njihovim staršem. Seveda pa je pri vseh tranzicijah tako, da nekateri dobijo, večina pa izgubi ali so veseli, če ostanejo na istem.
Ob plebiscitu je svoj glas oddalo kar 93,2 odstotka volilnih upravičencev. Čemu bi pripisali takšno udeležbo in kaj se je s tega vidika spremenilo do danes, ko je volilna udeležba tudi ob pomembnejših volitvah zelo nizka?
To je bila združena energija, ki se zgodi vsake toliko v zgodovini, pri Slovencih sicer redko. Nizka udeležba je posledica tega, da so stranke ugrabile državo in si jo delijo kot plen, tja do zadnjega upravnega odbora podjetij, ki jih še lahko dosežejo, direktorjev institucij, šolskih odborov ... Volilno zakonodajo so prikrojile tako, da so volitve zgolj na videz demokratične. Pozitivnega programa ni, je vedno glasovanje »proti«, v zadnjih letih običajno za kakšnega novega »mesijo«, ki se pojavi. Mislim, da je pri mladih vzrok precej kompleksnejši. Eno je prevladujoči vpliv družbenih omrežij, ki jih zasipajo z množico informacij in dezinformacij, in v tem nimajo orientacije. Prevladuje tudi miselnost, da se ne da nič spremeniti in da so vsi enaki. Niso vsi enaki, tudi majhne spremembe so zelo pomembne. Teh trideset let je iz njih naredilo potrošnike, potrošništvo je na prvem mestu. Državljanske pravice zamenjujejo z navidezno svobodo zasebnosti, izbire med telefoni in televizijskimi programi. Upam, da bo to, kar se je dogajalo med pandemijo, vsaj malo vplivalo na razmislek, kako pomembna je demokracija, kako pomembne so državljanske pravice in da tisti, ki zlorabljajo politično oblast in omejujejo naše ustavne pravice, nimajo kaj iskati v politiki. To pa lahko spremeni samo dovoljšen seštevek glasov na volitvah.
Kako na osamosvojitev gledate danes, 30 let kasneje?
Sam osamosvojitev vidim kot zgodovinsko priložnost, ki smo jo izkoristili, predvsem po zaslugi državnosti, ki je bila izgrajena že prej, in srečnih mednarodnih okoliščin, znotraj Slovenije pa tudi z dovolj sposobnosti, da izpeljemo tisto, kar je bilo odvisno zgolj od nas. Potem so politične elite državo zavozile, vse je bilo usmerjeno v grabljenje tistega, kar so ustvarjale prejšnje generacije, zdaj se soočamo s plenjenjem zadnjih nekaj milijard, ki so ostale. Nimamo nadzora nad finančnimi tokovi, nimamo bank, nimamo samopreskrbe (samo predstavljajte si, kako bi bilo, če zaradi dobička med pandemijo ne bi delovali tuji trgovski centri, bili bi pri starih zalogah moke in olja na karte), nimamo letališča, prav tako ne letalske družbe, nismo imeli letal, s katerimi bi prevažali medicinsko oskrbo, tako hvaljeni Nato nam ni dostavil ničesar, so pa ameriška letala preletavala Slovenijo za »konec« pandemije; zdravstveni sistem vegetira na oskubljenem socialističnem, ki ga nažira tiha privatizacija; stanovanjska politika je katastrofalna – koliko mladih sploh lahko pride do stanovanja? Nimamo niti kakšne reprezentativne zgradbe, ki bi jo lahko pokazali kot ponos mlade republike. Za Avstrijo in severom Italije smo po BDP zaostali bolj, kot smo zaostali v času socializma (z izjemo kritnih osemdesetih let), vzhodnoevropske države, ki so bile daleč za nami, pa so nas dohitele in prehitele. Dolžni smo štirikrat več, kot smo bili ob koncu Jugoslavije, vsak od nas kakšnih 18.000 evrov, pravijo ekonomisti. Smo obrobna, nepomembna državica, ki v evropske in svetovne medije danes prihaja zaradi avtokracije in povezovanja s tako imenovanimi višegrajskimi državami in seveda tvitov predsednika vlade. Na našem geografskem območju je možno preživeti, tako je, odkar je Marija Terezija uvedla krompir in ni bilo več množičnih lakot. Slovenci smo tudi prilagodljivi in učljivi, o tem je pesnil že Vodnik. Ampak smisel države, ki naj bi urejala naša življenja, je v tem, da lahko soodločamo, da imamo zagotovljene državljanske pravice, socialno in zdravstveno oskrbo, možnost šolanja, skratka, da je večina ljudi vsaj za silo zadovoljna, ker živijo v urejeni in predvidljivi družbi. Družbi, ki želi zanamcem nekaj zapustiti, ki je usmerjena v ekološko in inovacijsko prihodnost in del najbolj razvitih držav. Dva milijona ljudi! To je eno predmestje kakšne evropske metropole, pa nismo zmožni organizirati niti cepljenja, kaj šele kaj drugega. Danes 90 odstotkov slovenskega gospodarstva sloni na malih in srednjih podjetjih, v veliki meri družinskih, ta trend se je v veliki meri razvil že v zadnjem obdobju socializma. Vsa večja uspešna, tudi svetovno uveljavljena podjetja smo po osamosvojitvi uničili ali prodali. Seveda je modernizirani koncept obrtništva uspešen način preživetja, še posebej če je kombiniran z malo zemlje in traktorji, ampak to še ni država. Mi imamo lupino od države. Morda jo še najbolje ilustrirajo velikanske zastave na tako imenovani predsedniški palači, za katerimi ni ničesar. Seveda pa politična propaganda ob tridesetletnici ustvarja povsem drugačno sliko. Znova vam kaže izložbo »Švice«, tokrat srednjeevropske, v kateri menda živimo.
