»Spomnim se, da so zatulile sirene. Malce smo se prestrašili in na hitro vzeli nekaj stvari ter odšli v zaklonišče. Tam smo počakali nekaj uric, nato pa odšli nazaj.« - Maja
»Junija 1991 je bilo vroče. Imel sem 16 let in spominjam se, kako je del Slovencev novice spremljal iz medijev. V zraku je vladalo pričakovanje, vznemirjenje, upanje ... Za očeta in njegove soborce v teritorialni obrambi (TO), ki so bili v polni bojni pripravljenosti od plebiscita decembra 1990 naprej, pa je bil to čas žrtvovanja, dolžnosti, tovarištva in poguma …, pa zaradi slabe oborožitve tudi nejevolje. Nihče od njih (in imeli so več informacij kot ostali državljani) ni vedel točno, kaj se bo zgodilo. Štiriindvajsetega junija zvečer sem se kot mnogi udeležil slavnostne prireditve pred parlamentom in mnogi so bili šokirani naslednji dan zaradi agresije vojaških aktivnosti. Nekateri pa so bili za nas in za samostojno Slovenijo takrat pripravljeni dati svoja življenja. To sem doživljal vse čas vojne v očetovi hiši, ki je stala v neposredni bližini vojašnice na Letališki cesti v Ljubljani, kjer so bili fantje pripravljeni vsak čas na napad. Slava veteranom in borcem TO in pripadnikom policije! Mnogi od Slovencev še danes ne vedo, kako nevarni časi so bili. Hvala, ker ste nas branili! Lepo bi bilo, da bi bili še kdaj tako enotni kot takrat.« - Aleš
»Takrat sva bila z bratom še v vrtcu, vendar se v živo spominjam, kako smo s starši na poti v Ljubljano naleteli na cestno zaporo, zato smo morali z avtom prečkati več pločnikov, da smo prišli nazaj na glavno cesto. Doma smo se skrili pod stopnice, kjer je mama že prej naredila zalogo vložene zelenjave, konzerv in piškotov. Nad sabo smo slišali zvoke letal, ki so preletavala Slovenijo. Spominjam se tudi babice, ki je jokala, ker jo je bilo strah, da bi bil njen sin, moj stric, vpoklican v vojsko.« - Neja
»Petindvajsetega junija 1991 ob osamosvojitvi sem bil študent FDV, z avtobusom sem se vozil v Ljubljano. Spominjam se siren, bežanja v klet doma v rodni Škofji Loki. Siren in preletavanja migov se spominjam tudi na ljubljanski avtobusni postaji. Dve leti pred tem, leta 1989, sem zaključil vojaško obveznost v JLA v Sarajevu, zato sem vedel, da z jugo vojsko ni šale. Hvala bogu, da je slovenski narod stopil skupaj in tudi samostojno Slovenijo izbojeval skupaj. Ko so bombardirali Brnik, smo bili v študentskem domu za Bežigradom, in z balkona smo gledali dim, treskanje in bombardiranje. Tako nas je pogrelo, da smo s kolegi študenti klicali štab civilne zaščite v Ljubljani, ali nas lahko vzamejo v teritorialno obrambo ..., vendar jim je na žalost zmanjkalo orožja in novih niso več jemali. Sem pa med vojno za Slovenijo spoznal Tjašo Matejo, ki je zdaj moja žena. Zato ob 30-letnici osamosvojitve praznujeva tudi 30 let skupnega življenja. Res lepi spomini.« - Domen
»Bila sem študentka ekonomske fakultete, drugi letnik. Pripravljala sem se na še dva izpita. Zvečer smo študentje šli na proslavo, ki je potekala na Trgu republike v Ljubljani. Bili smo vzhičeni od samega dogajanja. Ponosni! Veselili smo se svetle prihodnosti pred sabo. Naslednji dan pa ... kot najhujša nočna mora – vojna!« - Anita
»Bilo je čudovito sončno jutro, ko nas je zbudil prodoren zvok siren za napad. Z družino smo poskakali iz postelj in bežali v blokovsko zaklonišče. Čutil sem tesnobo pri mami, ki pa je nisem razumel. Seveda star sem bil šest let in naiven, kot otrok je, sem se veselil vojaških lovcev, ki jih nisem dojemal kot nevarnost. K sreči niti nisem spoznal te izkušnje. Živeli smo v eni izmed večjih stolpnic v Ljubljani in prav nepojmljiv se je zdel prizor zaklonišča v polni pripravljenosti in napolnjenega s stanovalci do zadnjega kotička. Takrat mi je bilo to zanimivo, zdaj si tega več ne želim videti ob zavedanju, kako hitro preskoči iskra napetosti.« - Dejan
»Leta 1991 se spominjam. Sirene so začele s tuljenjem in s fotrom sva se spogledala. Bil je trenutek, ko se nama je odvilo življenje pred očmi. Napolnila sva vedra z vodo in začela se je dirka proti zaklonišču. Tam se je že gnetlo ljudi iz soseske in s sosedi smo se spraševali, ali sanjamo … K sreči je vse kmalu minilo.« - Sebastian
»Prav dobro se spomnim teh časov. Moram priznati, da nisem točno vedela, za kaj gre, očitno premlada, a čutila sem neko noro energijo, enotnost, srečo, praznično vzdušje, slavje, dogajati se je moralo nekaj 'velikega'. Tako sem dojemala. Ker smo živeli na Fužinah, dokaj blizu mesta, smo se odpravili na praznovanje na Kongresni trg. Bilo je veliko ljudi, ponovno se je čutilo v zraku 'nekaj'. Odšli smo domov, potem pa drugo jutro – šok. Vojna! Letala nad Slovenijo, alarm, odhod v zaklonišče, strah. Kje, kdaj, kako bo spet zazvonilo. Nenehno pričakovanje, da bomo morali v zaklonišča. Vsega se medlo spomnim. Strah, grožnje, nevednost … In to čez noč, iz veselja v grozo. Spremljali smo poročila, novinarska središča, molili, pričakovali konec.« - Simona
