To so tisti vidiki, pri katerih nas aktualna oblast razvojno pravzaprav vrača v državo, kakršna je bila tista, iz katere smo odšli,« je v pogovoru za Novice Svet24 ocenil prvi predsednik Republike Slovenije Milan Kučan.
Ob osamosvojitvi ste izrekli danes že ponarodele besede: Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan. Sanje so povezane s pričakovanji. Kako gledate na ta pričakovanja tri desetletja kasneje?
Pričakovanj je bilo veliko in bila so različna, odvisna od tega, kako so posamezniki videli življenje takrat, nezadovoljni predvsem s poglabljanjem krize, ki je razjedala Jugoslavijo. Imela pa so skupni imenovalec: želeli smo državo, ki bo po bistvenih parametrih drugačna od države, ki smo jo zapuščali. Tako je v prvih letih in desetletjih življenja države tudi bilo. Dosegli smo velike cilje – ustanovitev države, mednarodno priznanje, nova ustava, sprejem v Evropsko unijo in s tem priznanje, da je Slovenija demokratična država, sposobna živeti po vrednotah, ki so v temeljih evropske integracije.
Kasneje pa, kot da se je val navdušenja in povezanosti z usodo države nekako izpel. Država ni opredelila novih razvojnih ciljev, še danes Slovenija nima razvojne strategije. Ne mislim zgolj na gospodarsko strategijo, ampak celovito, državno. Ima pa jo vlada. To je strategija druge republike, katere konture izrisuje sedanja koalicija, čeprav zanjo na volitvah ni dobila mandata državljanov niti je ljudem ne predstavi.
Res se zdi, da je namesto prizadevanj za razvojne strateške usmeritve zdaj nastopil čas pragmatične politike. Pa vendar. Covid, neznan virus, ki se ga ljudje upravičeno bojimo, je sedanja vlada zlorabila. Ni sprejemala le ukrepov, ki naj bi omogočili uspešen spopad z epidemijo, in še ti so bili dostikrat neutemeljeni v strokovnih odločitvah, pač pa so bili sporni tudi iz vidika časovne omejitve, sorazmernosti, ustavnosti in zakonitosti, z njimi pa je v zakulisju svojega prizadevanja posegala tudi v samo bistvo ustavne ureditve države. Ustvarja tisto, kar je najbrž življenjska ambicija predsednika vlade, drugo republiko.
Govorimo o tem, da ima Slovenija ustavo, ki jo je treba spoštovati. Brez spoštovanja ustave in uveljavljanja načel ustavnosti in zakonitosti ni mogoče govoriti o demokraciji, tudi ne o vladavini prava in tudi ne o človekovih pravicah. To so tisti vidiki, pri katerih nas aktualna oblast razvojno pravzaprav vrača v državo, kakršna je bila tista, iz katere smo odšli.
Ste si leta 1991 predstavljali, da se bo tudi v novi državi treba boriti za človekove pravice?
Življenje človeka ni premočrtno, še manj je premočrtno življenje naroda oziroma države. Zato se je treba vedno znova boriti za nekatere vrednote, jih revitalizirati in dograjevati glede na spremenjene razmere in okoliščine, v katerih živimo. Zdaj pa je prišlo do drastičnega posega v temeljne vrednote. Zato tudi toliko kritik in upor civilne družbe, ki se krepi. Ta v bistvu zahteva vrnitev v ustavno demokracijo. To govori o tem, da nas tako vladno ravnanje odmika od družbenega dogovora iz časa rojstva države.
Ali ni prav razdrobljenost na levem političnem polu omogočila takšno smer, saj se tem strankam ne uspe uskladiti za delovanje v prid države in državljanov?
Politični prostor Slovenije je pluralen. Res, desni pol obvladuje ena stranka s svojimi večjimi ali manjšimi satelitskimi podporniki, z nekaterimi, ki za svoje ravnanje nimajo niti mandata. Mislim pa, da ima, kot pravite, razdrobljenost vendarle velik potencial, ki ga izraža civilna družba s svojimi zahtevami po spremembah.
Če bodo politične stranke razumele, kaj je njihova ključna naloga – to je utiriti Slovenijo nazaj v demokracijo, pravno državo, v spoštovanje človekovih pravic in dostojanstva, mednarodno v prostor jedrne Evropske unije, potem bo prišlo tudi do njihovega tesnega povezovanja. Navsezadnje bodo merilo, koliko prostora naj imajo te vrednote v slovenskem javnem življenju, postavile volitve.
Predsednik SDS Janez Janša vodi tretjo vlado. Kaj je bilo za vas največje presenečenje glede delovanja aktualne vlade?
Usmeritve vlade so bile pričakovane, saj delovanje SDS pod vodstvom aktualnega predsednika vlade ni bila neznanka. Kar je presenetilo, je vedno nižja kultura komuniciranja, vključno z neresnicami, manipulacijami in podtikanji. Torej sovražni jezik, pa tudi odsotnost prizadevanja za zaupanje državljanov.
Zakaj se mi zdi zaupanje pomembno? Ta nesrečni covid, ki vzbuja strah in negotovost, vendarle prinaša tudi pripravljenost ljudi zaupati vladi. Ljudje spoštujejo ukrepe, ker so prepričani, da so v njihovo korist in v korist skupnosti, in razumejo, da so nujna tudi poseganja v človekove pravice. Vendar si takšne posege veliko lažje privošči vlada, jih lažje tudi utemelji, ker ji državljani verjamejo v večji meri, če ima visoko stopnjo zaupanja. Ob svojem načinu komuniciranja z javnostjo pa vlada ne ustvarja občutka, da se ji zdi vredno boriti se za zaupanje. Namesto komuniciranja na način, glejte, vsi smo v istem čolnu, nevarnosti lahko premagamo skupaj, vabimo vas, da nas podprete, uporablja grožnje, prepovedi, policijsko nasilje, razbija demonstracije in prepoveduje združevanja, tudi kadar državljani upoštevajo napotke zdravstvene stroke. Pri prepovedi združevanja gre pri njenem ravnanju v bistvu za preprečevanje protestov. Skratka, hoče ustvariti videz, da gre za preprečevanje okužb. Če pogledate bolj natančno, pa vidite, da gre v bistvu za politično ukrepanje.
Kdo nosi večjo odgovornost? Največja stranka ali druge koalicijske stranke, ki to podpirajo?
Zagotovo je ključni akter največja stranka, ki vlado obvladuje. Satelitske stranke, zlasti SMC, svoje ravnanje opravičujejo, češ delamo za državo in za zdravje ljudi, in dodajajo, da so učinkoviti. Jaz pa se sprašujem, za kakšno ceno. Kakšno ceno plačujemo predvsem v družbenem in duhovnem tkivu skupnosti – razbijanje skupnosti, atomizacija družbe, pa tudi kolikšen dolg bodo plačevali prihodnji rodovi. Vlada zadolžuje mnoge generacije za vnaprej in dela veliko luknjo v državnem proračunu. V predstavah ljudi pa je učinkovita, poskrbi zanje z boni, malo višjimi plačami, pokojninami, pri županih z investicijami … Za te predvolilne bonbončke, kot jim pravim, bo poskrbela tudi pri uporabi razvojnih sredstev EU za okrevanje po epidemiji, po načelu, kot to vidim zdaj, gradili bomo »pločnike in ceste«, namesto da bi ta sredstva uporabili za ključne strukturne spremembe in razvojne cilje, ki jih je postavila EU: zeleni razvoj, digitalizacija, zdravstvo, skrb za starejše. Bruselj je imel o tem več posvetov s slovenskimi politiki, pa kljub temu še zmeraj očitno nismo prišli višje od povprečkov. Glede na razvojni zaostanek Slovenije na teh področjih, bi si morali postaviti cilje, ki vodijo visoko nad povprečje. Torej ne le do povprečja, kaj šele podpovprečja, ampak do nadpovprečja.
Slovenija je prva država na svetu, ki je pravico do čiste pitne vode zapisala v ustavo. Pet let kasneje pa gre država z novelo o vodi v popolnoma nasprotno smer.
Slovenija nima veliko naravnih virov, eden izmed njih je voda. Razprava o pravici do pitne vode kot ustavne kategorije je trajala dolgo časa. Vsi ti napori so bili povsem odveč, če se z eno »malo« spremembo zakona mimo javne razprave to lahko izniči. Zato mislim, da je prav, da je prišlo do referenduma. Pri tem vidim neko taktično politično izmikanje koalicije, da je datum prenesla v julij, ko so ljudje na dopustih. Pričakuje torej, da bo zato udeležba na referendumu majhna. Toliko večja je zato odgovornost ne le okoljskih organizacij, ampak tudi tistega dela družbe, ki si želi Slovenijo videti kot zeleno oazo v svetu in ni naklonjen samoumevnemu podrejanju družbe koristim korporacijam, rasti družbenega proizvoda in konkurenčnosti, ne glede na ceno, ki jo bodo plačali človeštvo in prihodnje generacije.
Če se za trenutek dotakneva še tako imenovanega non paperja o spreminjanju mej na Balkanu. Vas je umik tajnosti iz vašega poročila o Bosni in Hercegovini iz leta 2011 presenetil?
Ni me presenetilo, saj je bilo poročilo javno že prej, Božo Repe ga je objavil v knjigi Prvi predsednik. Bolj je zanimivo oziroma šokantno, zakaj je vlada oznako zaupnosti umaknila prav zdaj. Tega ne morem razumeti drugače kot poskus preusmeriti pozornost od razprave o odgovornosti predsednika vlade, ki naj bi domnevno razširjal ta non paper in ga izročil predsedniku evropskega sveta Charlesu Michelu.
Neposredno po tem, ko je predsednik vlade zanikal svojo povezanost z non-papirjem, sem bil v intervju za sarajevsko televizijo vprašan, ali glede tega verjamem predsedniku vlade. Kot državljan Slovenije moram verjeti javnim izjavam predsednika vlade, sem odgovoril takrat. Čeprav imam dovolj razlogov za dvom po umiku oznake zaupnosti iz svojega poročila, si nočem predstavljati posledic za državo, če bi se izkazalo, da trditev ni resnična.
Zakaj je bilo moje poročilo objavljeno zdaj, ko so Američani napovedali, da bodo sankcionirali vse ukrepe, ki razbijajo Bosno in Hercegovino, je drugo vprašanje. Moje poročilo, če ga preberete, je eno samo zavzemanje za to, da bi Bosna in Hercegovina postala funkcionalna država, in kaj je treba narediti, da bi bila sposobna voditi pogajanja za sprejem v Evropsko unijo. V njem ni besede o spreminjanju meja. Dobro vem, da govoriti o spreminjanju meja na Balkanu pomeni govoriti o vojni.
Predsednik republike Borut Pahor je deležen kritik večine opozicijskih strank in tudi civilne družbe, da se ne opredeljuje do spornih potez aktualne vlade. Kakšno je vaše stališče?
Pristojnosti predsednika republike so v ustavi razmeroma skromno opredeljene. To pomeni, da je uresničevanje funkcije v veliki meri odvisno od značaja tistega, ki funkcijo opravlja, in od njegovega razumevanja politike. Moje stališče je, da predsedniku države moralno legitimacijo daje dejstvo, da je izvoljen neposredno, zaradi česar pa ima tudi obvezo do državljanov, da se opredeli do najbolj aktualnih vprašanj v državi. Državljani imajo pravico vedeti, kaj o konkretnih temah misli njihov predsednik. Sam sem ravnal tako. Zakaj ravna predsednik države drugače, je, kot sem rekel, stvar njegovega razumevanja funkcije. Druge teže kot politično-moralne pa njegove besede seveda nimajo.
Del civilne družbe zahteva predčasne volitve, za kar se zavzema tudi večina opozicije. Bomo po vaši oceni državljani na volišča ponovno odšli predčasno?
Ključna stvar je povezana z vprašanjem, kako ljudi spraviti na volitve, da svoje nezadovoljstvo, ki ga dostikrat izražajo na tih način, v zasebnih pogovorih, izrazijo z udeležbo na volitvah in glasujejo za tiste, za katere so prepričani, da bodo pripravljeni narediti konec temu večnemu vrtenju v krogu. Čas je za premik naprej. Zdaj pa gredo spremembe v slabo smer, celo obratno od smeri, ki smo jo začrtali ob rojstvu države.
Lahko to vzamemo kot poziv državljanom, naj se udeležijo volitev?
Seveda. Z udeležbo na volitvah lahko vplivamo na spremembe!
