Grška kreditojemalka Xanthi Antonopoulou je januarja leta 2007 pri eni izmed grških bank najela kredit v švicarskih frankih. Ob najemu kredita je bila njegova vrednost 150.000 evrov oziroma 243.000 švicarskih frankov, a zaradi znanega dviga vrednosti franka je njen kredit čez noč narasel na vrtoglavih 239.041 evrov. Kredit je bil zavarovan s sklenitvijo zavarovanja za primer pritožničine smrti ali popolne invalidnosti, prav tako je pritožnica pri banki sklenila večletno zavarovanje pred tveganjem spremembe deviznega tečaja, a je zavarovanje po treh letih prekinila. Kreditna pogodba je omogočala tudi konverzijo kredita v švicarskih frankih v kredit v evrih, a Antonopoulouvate možnosti ni izkoristila. Ko je vrednost kredita narasla, ji je banka sicer omogočila delni moratorij in reprogramiranje kredita, a ker je oslepela in postala nezmožna za delo, svojih preostalih obveznosti ni uspela več poravnavati. Odločila se je za tožbo, s katero je želela doseči, da bi se glavnica vrnila na izhodiščno vrednost v evrih. Sodno pot je začela v Grčiji in končala na Evropskem sodišču za človekove pravice (ESČP), ki je njeno tožbo zavrnilo.
Zakaj je sodba pomembna za Slovence
Prvi so javnost o sodbi obvestili iz Združenja bank Slovenije (ZBS), saj menijo, da sodba potrjuje njihovo prepričanje in sodno prakso vrhovnega sodišča, po kateri kreditojemalci od bank ne morejo zahtevati razveljavitve in sprememb pogodb, če so jim bila tveganja ob sklepanju kreditnih pogodb v švicarskih frankih razložena na jasen in razumljiv način. Na interpretacijo sodbe pa so se precej jezno odzvali v Združenju Frank, ki zastopa kreditojemalce, ki so se zadolžili v švicarskih frankih. Primer grške kreditojemalke so komentirali: »S tem grozljivim podatkom ZBS nehote priznava, kako hudo so banke prevarale slovenske kreditojemalce, saj so enako tvegane kredite prodajale tudi v Sloveniji. Vendar z eno pomembno razliko: v Grčiji so se kreditojemalci pred tečajnimi tveganji lahko zavarovali, bankam v Sloveniji pa za varnost potrošnikov ni bilo mar.«
Nedopustni kreditni pogoji
Grški primer se po njihovih besedah od slovenskih loči po tem, da je imela Antonopoulouvamožnost zavarovanja pred valutnim tveganjem in tudi kasnejšega učinkovitega sodnega varstva, česar sicer ni izkoristila, zato je ESČP njen primer zavrnilo. Ob tem v Združenju Frank poudarjajo, da je po njihovem mnenju pravna praksa, ki jo je vzpostavilo vrhovno sodišče, napačna, kar naj bi potrjevale tudi nekatere sodbe evropskih sodišč. Vrhovno sodišče je namreč do zdaj sledilo utemeljitvi bank, da sklenjene pogodbe v švicarskih frankih niso sporne, če je bil kreditojemalec jasno in razumljivo obveščen o možnostih tveganj. Združenje Frank pa trdi in tudi številna sodišča po Evropi potrjujejo, da pri omenjenih pogodbah ni dovolj zgolj pojasnilo, temveč pogodbe ne smejo vsebovati nedopustnih pogojev. Kot tak pogoj pa se šteje ureditev, v kateri vse tveganje nosi le kreditojemalec. V zadnjem letu je bila za Združenje Frank pomembna predvsem sodba sodišča v Mariboru, ki je šla v korist kreditojemalca in je sledila argumentaciji, da tudi če so tveganja jasno in razumljivo pojasnjena, ne smejo škoditi kreditojemalcu.
Zakonska rešitev
Več let trajajoči spor med kreditojemalci v švicarskih frankih in bankami bi moral rešiti poseben zakon, ki je že tretjič v zakonodajnem postopku. Prav ob tem zakonu je dvom o pravilnem postopanju bank in vrhovnega sodišča izrazil ustavni pravnik Ciril Ribičič, ki je zapisal, da obstaja možnost, da ESČP v svojih odločbah do Slovenije ni prizanesljivo, saj država in banke kreditojemalcem (do zdaj) niso omogočile sistemske rešitve in zavarovanja pred valutnimi tveganji.
