Novice Svet24

Zakaj bi sicer na urgenci imeli takšno gnečo, ko jih veliko čaka po ure in ure? In zakaj letno sprejmejo okoli 70 tisoč pacientov, čeprav je bilo ob ustanovitvi urgentnega centra predvidenih okoli 44 tisoč? Ker na urgenci nimajo urgentnih zdravnikov, jih pretežno nadomeščajo zdravniki internisti, ki so zato najbolj obremenjeni in tudi nezadovoljni. V zadnjih tednih jih je dalo odpoved kar pet, zadnji prav prejšnji teden. To pa je za regijsko bolnišnico že velik problem. Vodstvo novomeške bolnišnice je zato na nevzdržne razmere javno opozorilo, a ker razlogov za nastalo situacijo ne vidi le v sistemskih anomalijah, temveč tudi v preslabo delujočem primarnem zdravstvu, so se hitro odzvali v dolenjskih in belokranjskih zdravstvenih domovih, v katerih očitke zavračajo. Obe strani pravita, da se nočeta obtoževati in da gre za sistemsko anomalijo v zdravstvu, ki jo bo morala rešiti država, ter da imata skupen cilj – kakovostno obravnavo pacientov.

KAJ POVEDO PACIENTI

V Splošni bolnišnici Novo mesto, v kateri je še vedno tudi covidna bolnišnica, je zlasti v zadnjem času vse večji problem pritisk na UC. Na urgenci sicer beležijo manj poškodb, saj so bili ljudje med epidemijo več doma, veliko pa je poslabšanj kroničnih bolezni in akutnih stanj, ki bi jih morali reševati drugje, pravijo v bolnišnici.

Lidija Markelj

»Zaradi navala bolnikov smo na robu zmogljivosti. K nam v 70 odstotkih prihajajo pacienti, ki še zdaleč niso urgentno ogroženi, ampak prihajajo, ker nimajo kam. Seveda jih vprašamo, ali so bili pri osebnem zdravniku, pa dobimo odgovore: ne morem priti do njega kljub veliko klicem; naročili so mi, naj pokličem čez nekaj dni, če ne morem čakati, naj grem na urgenco ... Celo z odzivnikom jih napotijo tja. Tako povedo nezadovoljni ljudje – tega si ne izmišljujemo,« pravi direktorica SBNM doc. dr. Milena Kramar Zupan, strokovni direktor prim. Milivoj Piletič, dr. med., spec. interne medicine, pa doda, da gre za veliko skupino bolnikov v akutnih stanjih, ki pa niso nujni. To so na primer ljudje z visoko vročino, vnetim mehurjem in kronični bolniki, ki se jim je stanje poslabšalo, ker niso bili pod zdravniškim nadzorom. Nedostopnost do zdravnika je pri veliko ljudeh namreč povzročila poslabšanje kroničnih bolezni, srčnih in trebušnih, pojasni.

ODŠLO PET INTERNISTOV

Direktorica novomeške bolnišnice poudari, da so dolgo časa trpeli, a zgodila se je epidemija, v kateri je novomeška bolnišnica v vseh treh valih igrala kar preveč aktivno vlogo, delovala pa je v nenormalnih pogojih. »Neodgovorno bi bilo, da bi bili tiho,« meni.

V drugem valu so bili ena najbolj obremenjenih covidnih bolnišnic v Sloveniji – celo 120 covidnih bolnikov so imeli ob vrhuncu epidemije in stoodstotno zasedenost intenzivne nege s temi bolniki. Vzpostavili so še 50 postelj intenzivne nege za necovidne paciente, veliko težav so jim povzročali tudi vdori okužbe, ko so v bolnišnici zapirali celotne oddelke.

»Zdaj v tretjem valu, ko imamo bistveno manj covidnih pacientov, pa imamo še vedno 80 odstotkov zasedenih kapacitet intenzivne nege s covidom. Ta potrebuje ogromno kadra, še enkrat več kot na navadnem oddelku, in glavni zdravniki so tu internisti in anestezisti. Zadnjih zato zmanjka za operacije in veliko ljudi čaka na poseg, na katerega so že tako dolgo čakali. Najbolj pa so obremenjeni internisti, ki so bili vpeti v reševanje covidnih razmer in delovanje urgentnega centra ter v nočno dežuranje. Tako jih zdaj prestavljamo, obremenjujemo, in ne gre se čuditi odhodu petih,« pripoveduje direktorica.

NIMAJO PERSPEKTIVE

Večina internistov, ki je dala odpoved, je odšla k zasebnikom, eden pa v ljubljanski zdravstveni dom. Javni zavodi jih ne zanimajo preveč, saj je stanje povsod podobno. Novomeška bolnišnica, ki ima skupaj okoli 200 zdravnikov – 130 zdravnikov in 65 specializantov – je tako ostala podhranjena zlasti pri internistih, ki jih je zdaj ostalo le 35. To je premalo. A še vsi ti zaradi različnih razlogov ne morejo dežurati in delati na urgenci, kar pomeni, da bodo preostali še bolj obremenjeni. Res, da imajo zdaj v bolnišnici kar nekaj, 20, specializantov internistov, a ne vedo, koliko jih bo ostalo pri njih, saj so razmere nezavidljive, in bojijo se, da jih bodo z vsemi temi težavami še odgnali.

»Poleg preobremenjenosti je treba tudi vedeti, da internisti tu ne vidijo prave perspektive za strokovni razvoj, saj na urgenci pokrivajo vsa področja, kar je tudi zelo stresno. Raje bi delali v svojih ambulantah, v katerih jih ljudje potrebujejo, raje bi se posvetili svoji stroki in tam napredovali,« pove Piletič.

Lidija Markelj

KDAJ URGENTNI ZDRAVNIKI?

In kje se skriva rešitev problematike v novomeški bolnišnici? Direktorica Kramar Zupanova pove, da so urgentni centri – v Sloveniji jih je devet – sicer dobra rešitev, a le če bi imeli urgentne zdravnike. No, nekaj jih je v Sloveniji že specializiranih, a v novomeškem UC nimajo niti enega in še dolgo jih ne bo dovolj.

»Dokler jih ni, naj se urgenca organizacijsko izvaja tako kot pred vzpostavitvijo urgentnih centrov. Za akutna stanja za otroke in odrasle naj bo organizirana dežurna služba na primarni ravni, seveda z vključitvijo koncesionarjev. Na sekundarni urgenci pa naj bodo hospitalne, sekundarne urgence – kirurška in internistična, torej ko gre res za nujna urgentna stanja,« pove direktorica SB Novo mesto in doda, da so tudi v Avstriji naredili tako spremembo, ko so ugotovili, da za UC še nimajo pravih pogojev.

O težavah so seveda obvestili tudi ministrstvo za zdravje, na katerem imajo pomisleke o pravilnosti uveljavitve UC, katerih organizacija pred leti ni bila do konca izvedena, zato razmišljajo o mogočih spremembah sistema. Po napovedih ministra Janeza Poklukarja bodo opravili širok dialog, v katerega nameravajo vključiti tudi primarno raven – enote za hitre preglede namreč še vedno pokriva primarno zdravstveno varstvo. »Imamo že čez sto urgentnih zdravnikov, v naslednjih letih jih bo že 170. Sistem je treba oceniti, pogledati, kje smo, in se odločiti, kako naprej, da zagotovimo dostopno zdravstvo za vse prebivalce,« pravi minister.

NAREDITI RED

V novomeški bolnišnici vidijo rešitev za primarno zdravstvo v tem, da so družinski zdravniki, s koncesionarji vred, res filter za bolnišnico. »Osemdeset odstotkov stanj se mora rešiti tam, preostalo pride k nam. A dejstvo je, da morajo tudi poklic družinskega zdravnika, za katerega se odloča malo zdravnikov, narediti bolj privlačnega. Treba mu je vrniti spoštovanje in izjemno pomembno vlogo nekakšnega vratarja bolnišnice, kar pomeni, da ti zdravniki ne pišejo le receptov in napotnic, ampak zdravijo akutna in tudi urgentna stanja – ne seveda življenjsko ogrožajočih, ter da delajo osnovno diagnostiko (ultrazvok, rentgen). Sekundarno zdravstvo bi tako razbremenili, da ostane za težke bolezni, ki jih je s starajočim prebivalstvom tudi vse več. Sicer bomo le govorili, da je potrebnih več zdravnikov, več denarja. Ne, treba je narediti red in razmejiti, kaj bo kdo počel,« je odločna Kramar Zupanova.