Sedemnajstletni Sašo Jandreski prihaja iz majhnega mesta Prilep v Severni Makedoniji. Na prvi pogled običajen mladostnik v okviru projekta mednarodne mature že leto dni obiskuje II. gimnazijo Maribor. A od vrstnikov se razlikuje po tem, da ima v lasti enega od obetavnih patentov s področja medicine, da je zanj prejel številna mednarodna priznanja in se trenutno ukvarja z raziskavami na področju hormonsko odvisnih rakov. Kljub vrtoglavemu uspehu pa pravi, da so njegovi življenjski cilji skromni: želi študirati medicino, si ustvariti družino in biti čez 15 let specialist urgentne medicine. »Kot vsi želim biti srečen in živeti polno življenje,« je skromno pripomnil na začetku našega pogovora, ki smo ga opravili v biološkem laboratoriju njegove srednje šole.
Sašo, od kod izvira navdušenje nad medicino?
To me pogosto sprašujejo, a če sem iskren, pravega odgovora nimam. Vse se je začelo pri osmih, mogoče devetih letih. Spomnim se, da so v četrtem razredu osnovne šole vsi risali superheroje, jaz pa sem risal operacijske sobe in zdravnike. Da bo moje življenje posvečeno medicini, sem se odločil, ko sem začel opravljati prostovoljno delo na oddelku nujne medicinske pomoči v bolnišnici v rodnem Prilepu.
Tako mlademu so ti dovolili delati v bolnišnici? Kako to?
Pet ali šest let zapored sem zmagoval na tekmovanjih, ki jih je organiziral Rdeči križ Severne Makedonije in si s tem priboril možnost udeležbe na posebnem usposabljanju. Moral bi sicer imeti vsaj 16 let, jaz pa sem jih imel komaj 14, ampak po zaslugi dobrih rezultatov ter s svojo zavzetostjo sem si izboril, da so me sprejeli. Ko sem usposabljanje zaključil, sem odšel v bolnišnico in vprašal, ali bi lahko zgolj opazoval posamezne medicinske postopke. Star sem bil 15 let, torej še vedno premlad, da bi lahko sodeloval pri delu. Vendar so me nadzorniki takrat spustili zraven, saj so videli, da sem dovolj usposobljen. Tako sem lahko sodeloval pri delu ekip v urgentnem centru, pomagal, sledil proceduram, se učil različnih načrtov prve pomoči ... Dve leti sem tako na urgenci pomagal po svojih močeh, kolikor mi je dopuščal čas: včasih tri ure, včasih šest ur, občasno tudi deset ur dnevno. Torej odvisno od časa, ki sem ga imel, saj sem vzporedno obiskoval šolo. Tako sem želel pridobiti prakso, ki je ne moreš dobiti nikjer drugje. V medicini je tako, da se prakse in izkušenj ne da kupiti z denarjem, in za to bom vsem tistim, ki so mi to omogočili, večno hvaležen.
Delo v bolnišnici pa je pripeljalo tudi do tega, da si prišel do zelo obetavnega in večkrat nagrajenega patenta. Za kaj gre?
Pri delu na urgentnem centru v Prilepu sem opazil problem, s katerim se soočajo zdravstveni delavci po celem svetu. Pogosto se namreč pri nujnih postopkih, in ko delajo pod pritiskom, zgodi, da se zdravstveni delavec rani z že uporabljeno injekcijsko iglo. Odločil sem se, da moram v zvezi s tem nekaj narediti in da zdravstvenemu osebju lahko pomagam. Porodila se mi je ideja, da bi zasnoval nov model injekcijske brizgalke. Od ideje pa do tega, da smo izdelali prvi model nove brizge, je trajalo 11 mesecev. Dvajsetega septembra leta 2019 smo mojo inovacijo predstavili na velikem dogodku v mojem rojstnem mestu. Prisotnih je bilo kar 1200 zdravstvenih delavcev, deležen pa sem bil tudi velike pozornosti medijev. Po uradni predstavitvi so sledile predstavitve po sejmih in ostalih dogodkih, prejeli smo tudi več nagrad.
Kaj pričakuješ od tega patenta?
Veste, kaj – star sem 17, skoraj 18 let, in moja življenjska pričakovanja niso tako velika. Želim si doseči zastavljene cilje, torej biti uspešen v karieri, ki sem si jo izbral: v medicini. Sem pa že zdaj dobil več, kot sem pričakoval. Ko se lotite patentov, je tveganje veliko. Lahko se vam 11 mesecev vloženega dela in truda povrne tako kot meni ali pa vse skupaj pade v vodo. Pridobitev patenta terja veliko več kot zgolj skico na papirju. Idejo je treba pripeljati do realizacije, potrebno je testiranje, modeliranje, 3D-animacija, čemur sledi še zakonska zaščita tako izdelka kot sebe. Ob tem pa ne smeš nikomur nič povedati. Ko sem se podal na to pot, sem bil star 16 let. Da bi svojo idejo pripeljal do realizacije, pa sem se moral ubadati tudi z enačbami in analizami, ki so na univerzitetnem nivoju. Tako sem moral ob tem pridobiti veliko znanja, da sem vse sploh lahko izpeljal. Zdaj se lahko pohvalim, da sem po letu dni dobil tudi uradno licenco za patent, ki bo trajala 45 let.
Si imel pri tem podvigu kakšno pomoč?
Če bi rekel, da sem vse naredil sam, seveda ne bi bilo res, pa tudi nemogoče je. Pri tem moram biti zelo natančen: ideja patenta je popolnoma moja in tudi izdelava je samo moja. So mi pa ob tem z nasveti in pri reševanju določenih enačb pomagali profesorji in drugi ljudje. Nikoli pa nisem dopustil, da bi še kdo pristopil k samemu projektu. Nekaj pomoči s strani nekdanjih profesorjev sem dobili tudi pri pripravi dogodka, na katerem smo patent predstavili.
Zakaj si prišel v Slovenijo?
V Slovenijo sem prišel čisto nepričakovano. Vse skupaj se je zgodilo v tednu dni. Pojavila se je priložnost, da postanem del projekta mednarodne mature, ki velja za enega najuspešnejših srednješolskih programov v Evropi. Taka priložnosti se ne izpusti. To je mojih pet minut, ki sem jih moral izkoristiti. Gre sicer za odločitev, ki ti spremeni življenje. Tu sem sam, brez družine in brez prijateljev. Moje življenje je stoodstotno drugačno, kot je bilo v Makedoniji.
Kako tvoja družina gleda na tvoje življenjske odločitve?
Staršem je seveda težko izpustiti 16-letnega otroka, da gre v svet. To seveda razumem. Starši so to sprejeli, čeprav vedo, da je to na neki način velika žrtev. A jasno jim je, koliko je možnosti za napredek v Severni Makedoniji, kakšni pogoji so mi na voljo in kakšen napredek lahko dosežem tu. Dejstvo je, da je vaš izobraževalni sistem boljši.
Katere razlike si opazil?
Lahko vam navedem zelo enostaven primer: v Prilepu sem obiskoval najboljšo gimnazijo, vendar nismo imeli pogojev, kot jih imam tu. Nismo imeli laboratorija, nismo imeli možnosti eksperimentov in raziskovanja. Seveda je pouk potekal kot na vsaki srednji šoli, vendar ne na tem nivoju kot tu. Ob tem lahko rečem, da se tukaj tiste, ki se trudijo in napredujejo, spoštuje in tudi nagrajuje, v Makedoniji pa je sistem drugačen. Tukaj imate sistem, ki ti ob trdem delu omogoča uspeh, v Makedoniji pa temu ni čisto tako.
Že razmišljaš, kje boš nadaljeval izobraževanje?
Seveda. Zanima me nekaj fakultet, za katere menim, da bi mi omogočile izobrazbo, ki si jo želim. Na mojem seznamu želja je medicinska fakulteta iz Padove, pa fakulteta iz Milana. Razmišljam tudi o šolah v Španiji, na seznamu sta tudi slovenski medicinski fakulteti v Ljubljani in Mariboru.
Si že bil v stiku s profesorji katere od slovenskih fakultet?
V Severni Makedoniji sem bil zaradi dela, in ker sem bil predsednik vseh severnomakedonskih srednješolcev, večkrat gost v medijih. Tu časa za medijske nastope zaradi obilice dela nimam in moji dosežki v vaši državi še niso tako poznani. Upam, da bodo mene in moje delo v naslednjih mesecih spoznali tudi Slovenci. Dejstvo je, da bo moj napredek hitrejši, če mi uspe navezati čim več stikov z ljudmi, ki mi lahko pomagajo pri pridobivanju potrebnega znanja in sprejemanju odločitev, tudi glede tega, kje in na kakšen način naj nadaljujem svoje izobraževanje. Zavedam se, da bi mi pri tem lahko pomagala večja medijska prepoznavnost, a program tu na drugi gimnaziji v Mariboru je izjemno intenziven in težko je najti čas še za to.
Kako poteka tvoj običajen dan?
Živim v dijaškem domu Drava. Čez dan si želim biti kar najbolj produktiven. Zavedam se, da ni vse v knjigah in da ni vse v znanosti. Vem, da sem v tistih, kot pravijo, najlepših letih in da moram tudi živeti. Zato si čas organiziram tako, da imam čas tako za učenje kot raziskovanje in druženje s prijatelji. Maribor je krasno mesto. S sošolci se veliko družimo in delujemo kot velika družina.
Kaj pa denar? Registracija patenta in življenje v tujini predstavljata tudi znaten finančen zalogaj.
To je zelo zanimivo vprašanje. Seveda ni lahko. Prihajam iz popolnoma običajne družine in moji starši imajo povsem povprečne dohodke. Zato sem moral, ko se je začel proces pridobivanja patenta, poiskati pokrovitelje za svoje delo. Šel sem od vrat do vrat in različnim podjetjem ponudil sodelovanje ter jih poskušal prepričati v korist tega, kar delam. Na začetku se je vse skupaj zdelo nemogoče, a zdaj se lahko tisti, ki so mi stali ob strani, pohvalijo, da so sodelovali pri tem velikem dosežku, in se lahko pohvalijo z našim sodelovanjem. Ob tem lahko izpostavim svojo občino (Prilep), ki mi je stala ob strani, in pa slovensko podjetje Medis, ki mi je stopilo nasproti in mi pomaga pri sedanjem raziskovalnem delu.
Omenil si že, da si se lotil novih raziskav. Kaj trenutno proučuješ?
Imam lastnost, da ko si nekaj zadam in želim to uresničiti, bom naredil vse, kar je potrebno, da se to tudi zgodi. Pred petimi meseci se mi je porodila ideja, da bi lahko izvedel raziskave o hormonsko pogojenih rakih. Zdaj smo v fazi, ko sem postal vodja znanstvene ekipe, v kateri so univerzitetni profesorji, študenti in asistenti, ki skupaj z menoj delajo na projektu. Izbral sem si ljudi, ki so strokovnjaki na svojih področjih. Zbrati ekipo ni enostavno, saj ljudi, ki bi bili strokovnjaki na področju onkologije, ni veliko. Testiranja bodo potekala v treh fazah. Na začetku moramo izvesti testiranja »in vitro«, torej v epruvetah. Sledi faza »in vivo«, ko bomo testirali živali z diagnozo, ki jo želimo odpraviti. Če bomo uspešni, sledi faza »ex vivo«, klinična raziskava, ki jo mora najprej odobriti etična komisija, saj že vključuje teste na ljudeh. Predvidevam, da bo raziskava potekala dve do tri leta. Verjamem, da bo z uspešno organizacijo in sodelovanjem vrhunske ekipe na koncu rezultat pozitiven. Mnogi sicer trdijo, da je nemogoče, da bi 17-letniku uspelo kaj takega, toda tako so govorili tudi, ko sem se lotil patenta, pa sem ga kljub temu izdelal in za to v Moskvi prejel Arhimedovo medaljo, nagrado, ki jo ima na svetu le 14 ljudi.
Se na svoji poti pogosto srečuješ s težavami zaradi mladosti?
Vedno spoštujem starejše ljudi, ki so strokovnjaki na svojem področju, in nikoli nisem imel težav zaradi starosti. Nikoli tudi nisem imel težav pri sestavi ekipe. Vsi se spoštujemo, cenimo in smo kot majhna družina, ki ima svoj cilj. So pa seveda na tem svetu tudi ljudje, tudi kakšen profesor, ki pač ne verjame vame in ne verjame v to, da mi bo uspelo, ampak tudi iz tega se da povleči kaj pozitivnega. Na primer motivacijo.
