Božo Dimnik zase pravi, da je primarno ribič in potapljač, nato šele vse ostalo. Je uspešen mednarodni podjetnik, ki je svoje bogastvo ustvaril v Švici, mnogokrat pa se ga drži sloves vplivnega lobista ali neke vrste sive eminence gospodarstva. Je ustanovni član Slovenskega svetovnega kongresa in prvi predsednik konference SSK v Švici, častni konzul Hrvaške in predsednik Društva slovensko-hrvaškega prijateljstva. Pri 89 letih ima še zelo dober spomin, zato lahko lahko v prvi osebi priča o zgodovini – od tega, kako se je kot otrok v Beogradu igral s poznejšim kraljem Petrom, do izbruha druge svetovne vojne v Ljubljani in revolucije, po kateri je njegov oče moral 12 let preživeti v zaporu, ter vse do osamosvojitvenih teženj za Slovenijo. Njegova življenjska zgodba in zgodba njegove družine sta prepleteni z navidezno naključnimi srečanji z zgodovinskimi osebnostmi. Zaradi vsega tega se je Dimnik odločil napisati biografijo. Z njim smo se pogovarjali na njegovem domu v Črnučah.
V kakšni fazi je knjiga?
Knjiga je gotova, zdaj čakam, da jo bom lahko promoviral, ker potrebujem širok avditorij, korona pa je vse to zamaknila.
Malo prej ste mi kazali črno-bele fotografije vas, vašega očeta in dedka, vsi z ribami v rokah. Biografija bo seveda o vas, ampak nedvomno omenjate tudi njiju dva. Kolikšen je njun pečat na vašem značaju?
Seveda, ta vpliv je vedno prisoten. Spominjam se, kot bi bilo danes, dedka in očeta. Oba po ribiški liniji. Zdi se, da smo mi rojeni ribiči, in jaz sem tudi rojen v ribi. Vse, kar sem pravzaprav dosegel, je bilo vezano na ribe, na ribolov. Vse ljudi sem spoznal prek ribolova, celotno moje poslovno udejstvovanje je bilo najprej vezano na ribe ...
Raje ribarite v reki ali morju?
V morju sploh ne lovim, morje je zame samo potapljanje. Trenutno sem najstarejši potapljač na Jadranu, potapljal pa sem se po vsem svetu, od Nove Zelandije do Aljaske. V morju sem živel, na rekah sem pa lovil. Na vsaki reki, kamor sem prišel na svetu, sem prav čutil ribe, vohal sem jih, vedno vidim, kje je riba. Večkrat povem zgodbo o tem, kako sem živel z ribo v Istri, tam, kjer imam vikend. Nedaleč od tam je bilo v morju neko železje, kjer je živel en ugor. Ko sem ga prvič videl, sem mu ponujal školjke in tako sva se sčasoma drug na drugega navadila, da je vedno, ko je zaslutil, da prihajam, že lezel ven, ker sem mu nosil drobovje, ki so ga ribiči metali proč. In je jedel iz moje roke. Leta in leta sem ga tako hranil, da sva postala prijatelja, potem pa ga nenadoma ni bilo več. Dve, tri leta pozneje pa sem bil v Trstu, kjer smo se dobili s prijatelji v eni oštariji in je eden začel pripovedovati, da se je potapljal tam blizu mene in da je enega blaznega ugorja ustrelil. »Baraba, zdaj te pa imam!« sem rekel. In tako sem izvedel, zakaj je ugor izginil.
Če vas vprašam, da se predstavite na kratko z eno ali dvema besedama, kaj bi rekli?
Ribič. (smeh) Ribič in potapljač. Vse ostalo je samo še stranski produkt. Prvo ribo v reki sem ujel, ko sem bil star pet let, na morju pa že prej. Ujel sem jo v Gruberjevem kanalu, ker to so bile naše vode: Ljubljanica, Sava, navzdol vse do Litije. Mi smo stanovali na Golovcu in sem samo stekel dol ter ujel prvo ribo, ki sem jo še uspel prinesti do doma ter jo odvrgel v bazen, kjer sem jo opazoval naslednji mesec. Odtlej sem bil samo ob vodi. Do 18. leta me ni zanimalo nič drugega, niti dekleta ne, nič.
Kje so za vas najlepše reke na svetu?
V Sloveniji. Leta 2012 smo imeli svetovno prvenstvo v muharjenju in en teden je bilo 32 reprezentanc z vsega sveta na obisku. Center smo imeli v Bohinjski Bistrici, jaz pa sem bil predsednik častnega komiteja. In smo se vsak dan tam srečevali in se iz Bohinja vozili po vseh rekah; od Krke, Savinje, vsepovsod. Kapetan novozelandske reprezentance mi je rekel: »Veste, vsi mi, ki smo tukaj, vseh 32 ekip, preprosto ne moremo verjeti, da je mogoče, da je na tako majhnem prostoru toliko čudovitih rek.« Nova Zelandija ima desetkrat več voda in je izredno lepa dežela, v čisto vseh tamkajšnjih rekah sem lovil. Ampak imajo samo tri vrste rib, vode s takšno biotsko pestrostjo kot pri nas pa nisem še nikjer videl. Imamo tudi vse tipe voda. Česa takega ni nikjer na svetu, kar lahko trdim, saj sem res lovil na vseh celinah. In tega ne znamo ceniti.
Zakaj (ribo)lov od vseh športov?
V krvi človeka je, da je lovec, vse ostalo pa se je potem razvilo iz nekega dolgčasa in predstavlja neke vrste luksuz. Poglejte, kaj zdaj s tem nogometom počnejo. To že vodi v dekadenco. Petdeset tisoč ljudi gleda nogomet; tisti na igrišču so športniki, gledalci pa samo čas zapravljajo. Samo dvakrat ali trikrat sem bil povabljen na kakšno tekmo. Ena od teh je bila Crvena zvezda proti Manchester Unitedu leta 1958. Bil sem potnik, prodajal sem modrce, pa sem tam enega Žida spoznal, ki je bil visok funkcionar na veleposlaništvu, in sva postala prijatelja. Ko me je peljal na tekmo, sva sedela štiri vrste za Titom, po tekmi pa sva šla na pijačo v Majestic, to je hotel v Beogradu. In kmalu zatem so prišli tja vsi tekmovalci obeh moštev. Jaz sicer nisem hodil v nočne lokale, takrat pa me je edino to zanimalo, ker je imel eden od Unitedovih igralcev na vsakem kolenu po eno dekle in sem ga gledal, kako jih je otipaval. Moj kolega je šel spat, jaz pa sem takrat edinkrat v življenju zdržal do štirih zjutraj v nočnem lokalu. Nekaj ur zatem so bili vsi ti nogometaši Manchestra mrtvi, ker je njihovo letalo imelo nesrečo. Le malo prej pa sem jih tako na blizu gledal, tako kot midva zdaj sediva.
Všeč mi je tisto, ko si sam kot plezalec, potapljač, vse to. Tudi sam nogomet je krasna igra, ampak tisti, ki to gledajo, zapravljajo čas, saj vendarle samo jedo in pijejo ter vpijejo. (smeh)
Pravite, da ne trošite časa na spremljanju športnikov, prav tako nikoli niste radi ponočevali. S čim si potemtakem Božo Dimnik krajša čas?
Jaz izraza dolgčas ne poznam. Meni nikoli v življenju ni bilo dolgčas. Vedno sem užival pomanjkanje časa, vedno sem imel v načrtu nekaj zanimivega. Če sem šel na morje, se dobesedno ne spomnim, da bi kdaj preprosto ležal na plaži. Vedno sem v akciji.
Naslednje leto boste stari 90 let. Obdobje izpred druge svetovne vojne ali tudi po njej, ki ga opisujete v svojem pripovedovanju in zapisih, se meni seveda zdi izjemno daleč. Jaz sem o tem bral v učbenikih, vi pa ste to živeli. Kako v tem kontekstu gledate na te pretekle čase? Mi, ki nas ni bilo tam, imamo ali idealizirano ali demonizirano podobo neke zgodovine, v vsakem primeru pa gre za popačeno verzijo realnosti.
Zato sem se odločil, da bom napisal knjigo, da to pojasnim, ker sem sam to res doživel. Jaz se tega spomnim, kot bi bilo včeraj, saj sem to doživljal, prav zato pa zdajšnje stanje duha sovražim. Prav umikam se od vsega, ker mi gre blazno na živce, ko vidim, da se gredo partizane in domobrance. To je največje zavajanje in največja hudobija. Upam, da ni namerna, ker jo izvajajo tisti, ki tega niso doživljali. Jaz sem leta 1941 na lastne oči videl, ko so Italijani prišli čez Karlovški most, jaz pa sem spodaj ribe lovil. Spomnim se, kako so mi šli na živce s perjanicami, in če bi bil takrat star vsaj 16 let, bi šel v partizane, ni dvoma.
Pri nas na hiši smo tudi imeli zidarja, ki pa je že delal za partizane, in sva skupaj ponarejala prepustnice za čez mejo. Mi mularija smo tudi risali po zidovih. Italijani so pisali »vinceremo«, torej »zmagali bomo«, mi pa smo spodaj napisali »videt čemo«. Skozi pisanje knjige sem podoživljal ta odpor. Kot otrok nisem imel nobene ideologije, to je bil samo tisti srčni odpor do nekoga, ki je prišel na tvoje dvorišče nepoklicano. In kdorkoli reče, da so tisti, ki so šli v partizane – govorimo o desni strani – barabe ali ne vem kaj ... Ja, to, kar se je dogajalo pozneje, to niso delali partizani, to so delali pokvarjeni ideologi, boljševiki in delomrzneži, kot jih je imenoval moj stari oče. Ko sem hodil na gimnazijo, je tri četrt sošolcev imelo očete, ki so bili domobranci. Drugi smo bili nevtralni, mene pa so vrgli iz gimnazije, ker so pri meni našli Poročevalca, zaradi česar so me celo sošolci pretepli v telovadnici. A na gimnaziji so me morali takoj nazaj vzeti, ker je moj oče kot direktor verskega zaklada vzdrževal to gimnazijo in so ga seveda vsi poznali. On je bil skupaj s škofom Rožmanom vsak dan – saj zaradi tega je bil nato tudi obsojen. Večkrat sem šel z očetom v škofijo, kjer je imel službeno mesto, in sem enkrat po tistem šel k škofu Rožmanu, pri katerem sem tudi ministriral, in me je vprašal, zakaj sem to storil. Rekel sem mu, da mi gredo Italijani pač na živce. In mi je rekel, da imam prav, a dodal, da če bodo zmagali boljševiki, bodo mojega očeta zaprli, in ravno to se je zgodilo. Nekateri od tistih, ki so me leta 1943 vrgli iz šole, so me leta 1948 ponovno vrgli ven, ko so očeta zaprli. Konvertiti, to so ljudje, ki kvarijo našo sedanjost. To so ljudje, ki se zaradi političnih koristi gredo neko ideologijo. Vedno je kriva ideologija, saj ta prinese razdor. Zato nisem bil v nobeni stranki.
Ali ni vse ideologija? Ko vas poslušam, se mi zdi, da se imate za apolitično osebo. Ali je sploh mogoče biti apolitičen?
Vse je samo stvar poštenosti. Leta 1962 sem v Švici hodil na šolo za menedžerje in so rekli nekako takole: vsak človek se rodi egoist, saj otrok, če ne bi bil egoist, bi umrl, ker se mora dreti, da dobi mleko. Iz tega sledi, da je najvažnejše v odnosih med ljudmi, da se vsak zaveda, da je sam egoist in da je njegov sogovornik prav tako egoist. In šele potem se na osnovi tega lahko dogovarjam. Vedno je treba upoštevati to, da je vsak upravičen, in ne samo upravičen, ampak prisiljen živeti v tej filozofiji. Pri nas pa bi vsak rad samo tisto, kar je všeč njemu. To ne gre in to je treba našim ljudem dopovedati. Posledica tega razmišljanja je ta, da smo mi v strašnem nazadovanju proti vsej naši okolici. Ko bi vi vedeli, kakšni reveži so bili Madžari, Čehi, Poljaki; jaz sem bil svoj čas na Madžarskem skoraj več kot doma, predvsem jeseni v lovu. Mi smo za njih bili Američani, mi smo bili gospodje, zato ne razumem, kako smo nazadovali, da nas danes ti ljudje kupujejo. To je dokaz, da nekaj ni v redu. Edino, če bi rekli, da smo umsko podhranjeni, kar pa preprosto ni res, prepričan sem namreč, da smo mi, balkanski narodi, najbolj inteligentni narodi na svetu.
Trideset let sem živel v Švici in lahko povem, da nam Švicarji po iznajdljivosti ne sežejo niti do kolen. Vedno sem jim govoril, da »ko se naveličamo tega socializma, vas bomo vse žejne prek vode peljali«. Zakaj? Ker za Švicarja mora vse biti načrtovano, natančno, in če ni, potem pač ne gre. Medtem ko bo naš, tisti, ki je priden in ki hoče nekaj doseči, ovinkaril, bo tudi dol padel, ampak to je znak inteligence, da se v vsaki situaciji adekvatno znajdeš.
Torej ste se motili, ko ste rekli, da se bomo s kapitalizmom izstrelili v vrh najuspešnejših držav.
Saj to mene najbolj boli. To mene kot Slovenca in kot domoljuba res najbolj boli. Res sem takrat mislil, da smo zdaj na konju, in sem v to vložil tudi ogromno lastnega denarja, med drugim v slovenski kongres v Švici, kjer sem bil tudi predsednik. In vse to se je izničilo samo zaradi tega, ker preprosto rečeno, vsi tisti, ki se niso hoteli bosti z ideologijo, so pač šli. Ali veste, kakšne kapacitete smo imeli leta 1991 tukaj v Ljubljani na Svetovnem slovenskem kongresu? A kaj ko nihče ni ostal, vsi so odšli. Vsak, ki je sposoben, ima dve tovarni nekje v ZDA ali Avstraliji – kaj bi bilo njemu treba to, da se bode tukaj z ideologijo. In so šli. Pri nas, na Hrvaškem pa še toliko bolj. In to se še zdaj vsakodnevno dogaja.
Ampak vi ste tukaj, vi ste v Sloveniji.
Meni je leta 1960, ko sem bil na najbolj črni listi v Jugoslaviji, bil pa sem že poznan v tujini, podpredsednik švicarske vlade ponujal švicarski potni list. Če bi ga takrat vzel, bi danes župana Zorana Jankovića vprašal, koliko stane pol Ljubljane. Še danes ne razumem povsem, zakaj nisem sprejel, ampak čustveno nisem mogel. S tem samo hočem povedati, koliko je pri nas tega domoljubja. Jaz sem odklonil ta potni list, ker sem se spraševal le, kako se bom kar pojavil na pijači s prijatelji in rekel, da sem Švicar. Torej tudi v tistem času, ko sem bil črna ovca, se mi je zdelo to bogokletno, toliko sem se smatral za domoljuba. In takih Slovencev ter Hrvatov je zelo veliko, veste, še zmeraj. Pri politikih pa tega ni. To je za njih samo dobro plačano mesto. Za to se borijo.
Ali hodite na volitve?
Da, saj to smatram kot dolžnost. Enkrat sem celo odpovedal let na Mavricij, ker se je potovanje prekrivalo z volitvami. Tudi ljudem, ko kritizirajo, govorim, naj ne govorijo, če pa ne gredo niti na volitve. Pojdite na volitve in izpolnite svojo državljansko dolžnost! Švicarji vsi hodijo volit, jih ni treba siliti. Trideset let sem imel podjetja tam, ampak niti enkrat nisem zasledil na prvih straneh časopisov nekega politika, samo kdo je naredil dobro operacijo, dober posel, pri njih je samo to važno. Če sprašujete ljudi na ulici, jih 80 odstotkov ne bo vedelo, kdo je premier, kdo minister, to jih ne zanima.
Kolikšno motivacijo za vas v poslu predstavlja denar, zaslužek?
Če ne delaš z veseljem, tudi denarja ne moreš dobro zaslužiti. Če ne delaš s prepričanjem, če pri delu nisi motiviran, denar ne pomeni nič.
Kako v tem kontekstu gledate na vedno nove zgodbe o spremembah davčne zakonodaje, kjer vladna stran zdaj ponovno razbremenjuje bogate, uvaja socialno kapico, češ da bo to tisto, s čimer bomo privlekli tuje in zadržali naše kadre z visoko dodano vrednostjo?
Pri nas je to tako zavozlano, da sploh ne razumem. Bom povedal iz svojega primera. V Švici vsak ve, da mora plačati davek zaradi tega, ker mu država nudi servis, in ministri so samo zato tam, da izvajajo ta servis; bolnišnice, ceste, ekologija, skratka to, kar je skupno dobro. Vsak Švicar ve, da davek mora plačati in da je to v njegovo korist. Ampak vi greste tam lahko do davkarije, kot sem šel tudi jaz večkrat in sem vprašal, kaj storiti, da bi plačal čim manj davka. Tisti davkar ti vse razloži in pove, tako da sta v istem čolnu, s čimer postaneta prijatelja, moral pa bi biti nesramen, da bi ga zatem poskusil okoli prenesti. Če kdo to proba, je pri njih zapečaten.
Kaj si menite o oznaki lobist, ki vam jo redno dajemo mediji?
To je pa največja oslarija. To pomeni nepoznavanje termina lobista. Lobisti so bili ljudje v ameriškem parlamentu, ki so v lobiju stavbe razlagali materijo za določene zakone. Zdaj pa je to sinonim za marketing ali še to ne. Bolj sinonim za neko mešetarjenje, to je pri nas lobist. Zato jaz pravim, da nisem lobist na Slovenskem. Če mi pa v Ameriki to rečejo, sem počaščen. Jaz sem lobiral za priznanje Slovenije z lastnim denarjem in lastnimi zvezami. To je lobiranje, takrat sem bil lobist in uspešen v tem, česar mi sicer nihče pri nas noče priznati, samo Hrvati mi. To imenujem jaz lobiranje, da ti delaš za eno skupno stvar in od tega ne pričakuješ nobenega povračila ali pa celo sam prispevaš sredstva. Takšnih je bilo kar veliko. Tisti, ki pa so se samo prislinili, ki niso nič dali, tisti so potem največji ukradli. Saj tudi to opisujem v svoji knjigi.
Vedno se sprašujem, ko berem o osemdesetih, ali so si ljudje, ki so aktivno zagovarjali osamosvojitev in s tem razpad Jugoslavije, predstavljali, kakšna gospodarska katastrofa in vojaško uničenje bosta sledila iz tega? Ali je bilo to v mislih ljudi takrat?
Jaz ne vem, da bi kakšen od takratnih priznanih evropskih politikov podpiral razpad Jugoslavije. Večina teh, ki so bili najbližje nam, torej predvsem Nemčija, Francija, Anglija, so bili vsi proti. To naši politiki pa vse – ne bom rekel, da lažejo, bom raje rekel, da sami sebi verjamejo, ko govorijo o zunanji podpori za osamosvojitev. Ampak v bistvu to ni bilo res. Jaz sem bil med prvimi, ki se je z nemškim zunanjim ministrom Hansom-Dietrichom Genscherjem in z njegovim najboljšim prijateljem 7. julija 1991 v Berchtesgadnu pogovarjal v ekskluzivni zasebni zasedbi. Sedeli smo štiri ure in mi je dokazoval, zakaj ni dobro, da Jugoslavija razpade. »Dajte se nekaj drugega dogovoriti, za neko konfederacijo, karkoli, samo ne razpad,« je govoril. Še bolj kot Genscher je kancler Helmut Kohl to meni rekel tako na štiri oči: »Mi vas razumemo, ampak tehnično je to velik problem, če razpade Jugoslavija, saj imamo nenadoma sedem držav v Evropi, in to ni dobro.« Dokaz, da je to res, je zdajšnjo stanje. Za razpad Jugoslavije ni bil nihče, vsaj ne tisti, ki kaj štejejo.
Največji krivec za razpad je bil Slobodan Milošević. To je resnica. Slovenci smo dejansko imeli materialno pravico, da razmišljamo o osamosvojitvi že od cestne afere naprej. Dejansko so obstajala nesorazmerja z ozirom na Beograd, kam je šel denar ..., ampak kot je nedavno rekel neki politik, idealno bi bilo, da bi se Jugoslavija dejansko liberalizirala v kakršnikoli obliki v smeri večpartijskega sistema. Mi demokracije nismo imeli, drugače pa je bila to država par excellence. Leta 2004 smo se šli potapljat na Galapagos in v Quitu, ekvadorski prestolnici, nas na letališču niso spustili naprej, saj niso vedeli, od kod smo. »Katera država je to, mi vas nimamo na seznamu?« so nas spraševali. Potem sem jim na vsak način hotel razložiti, kje je, nato pa sem mu samo rekel »nekdanja Jugoslavija« in je takoj vedel, za kaj gre, in nas je spustil dalje. Jaz jugoslovanskega režima nisem podpiral, bil sem vedno proti in sem bil tudi zaničevan ter sem šel v egzil. Ampak takšno ime, kot je Jugoslavija imela ... Z jugoslovanskim potnim listom sem lahko prečkal več držav kot kdorkoli drug na svetu.
Zdi se, da imate o vsem veliko povedati. A ste se kdaj resno sporekli s kakšnim politikom glede česa?
Ne zares. Pameten se umakne, kajne. Edino enkrat z Igorjem Bavčarjem, čeprav sva prijatelja in ga zelo cenim. Kot ribič je perfekten. Bavčar je izredno sposoben in pošten politik ter je tudi tak kot ribolovec. Takrat, ko je Istrabenz prevzel – to je bila njegova največja napaka, ko ga je Janko Kosmina notri povlekel – sem ga vprašal, zakaj on to prodaja, da je to vsakdanji kruh. Je rekel: »Ja, prihodnost je turizem.« »Ja, imaš prav,« sem mu odgovoril, »ampak ne s tabo, ker ti se ne spoznaš na to.« In to je bistvo, to je absolutno naš problem. Ne more politik postati direktor podjetja, ne da bi rastel z njim.
