Veliko čustev se razlije v tistih sobah. »Jočemo,« pravi dr. Robert Oravecz, »jočemo. Eno škatlo robčkov porabimo v dveh, treh tednih. Običajno začnemo z manj pomembnimi izkušnjami v otroštvu in potem se vrata odpirajo. In potem pridejo tudi demoni, tiste hude stvari.«
Doc. dr. Robert Oravecz, dr. med., psihiater in psihoterapevt, je zaposlen v psihiatrični bolnišnici v Ormožu, tri dni na teden ima psihiatrično ambulanto na Ptuju. Poučuje na štirih fakultetah in je prostovoljec na svojem Inštitutu za socialno psihiatrijo in psihotravmatologijov občini Destrnik. »Okrog deset aktivnih terapevtov nas je, delamo po nekaj ur na teden, trenutno ni še nihče zaposlen,« pravi. »Jaz večino svojih terapij naredim zastonj. Ker ne živim od tega, si to lahko privoščim. Imam filozofijo, da se to potem nekako vrne. Coelho je nekoč napisal, da imamo vsi račun v virtualni banki, od naših dobrih del, uslug, empatije itd. Dokler imamo na tem računu plus, se nam ne zgodi nič slabega, če pa se prekucnemo v minus, se nam pa začnejo dogajati slabe stvari – v zakonu, pri delu, pri zdravju ... in dejansko vidimo, da se to res dogaja. To je tudi nekakšno vlaganje v prihodnost.
Ko smo imeli prvi sestanek po tistem, ko sem kupil to stavbo, sem rekel, da je hiša formalno moja, sicer pa je naša, od vseh, ki smo tukaj, vsi jo lahko enakopravno uporabljajo, a neki odstotek od tega mora priti na Inštitut, da lahko plačamo kurjavo. Nimam namenov, da bi tu služil velike denarje.«
Ljudje, ki se ne znajdejo
»Kakšnih deset, dvanajst let nazaj sem poskušal doseči, da bi Slovenija ustanovila javni zavod Inštitut za psihotravmatologijo, a takrat ni bilo politične volje in mislim, da je tudi danes ni. To je bil razlog, da smo ustanovili ta inštitut. Prva leta smo obstajali le formalno, od 2016 pa vedno bolj aktivno delujemo na področju psihoterapije in izobraževanja na področju psihotravmatologije.«
Pacienti, ki jih obravnava v službi, imajo večinoma drugačne težave kot tisti na Inštitutu. »Psihiatri med rednim delovnim časom nimamo časa, da bi delali psihoterapijo, ker smo zelo obremenjeni – imam po dvajset, trideset pacientov na dan. Še kakšno leto, dve nazaj sem bil edini psihiater na Ptuju in je bil velik naval.
Opažamo pa, da psihiatrija težko rešuje problem oseb, ki se v življenju nekako ne znajdejo. Recimo, nekdo je lahko zlati maturant, ima same desetke na fakulteti, potem pa ni iz njega nič. Zamenja petdeset služb, trideset partneric, kadi travo, je neuspešen in pristane na družbenem robu. Ni nujno, da je ravno tako radikalno, a človek recimo v neki starosti pride do spoznanja, da ne funkcionira tako dobro, kot bi lahko – v zakonu, spolnosti, pri vzgoji otrok. In to je tisti segment, ki zanima nas psihoterapevte.
Še deset, petnajst let tega v Sloveniji ni bilo, odkar pa obstaja Fakulteta za psihoterapijo, pa študij na Teološki in na Fakulteti za uporabne študije, se aspekt svetovalnih terapevtskih dejavnosti zelo širi. Zelo slovenska specifika je, da imajo na CSD socialni delavci in psihologi kompetence delati s tako ali drugače poškodovanimi ljudmi, ne da bi kdorkoli od njih zahteval kakšno terapevtsko znanje. Naši študenti imajo pa kdovekoliko samospoznavnih skupin, individualnih obravnav, supervizij, da lahko nazadnje kompetentno pristopijo k pacientu. Problem je, da država te stroke ne prepozna in ne verificira. Nimamo zakona o psihoterapiji, to pa pomeni, da se lahko s tem ukvarja kdorkoli. In potem imamo kup čudnih ljudi, ki za velike denarje obljubljajo gradove.«
V Ljubljani in Mariboru postaja modno hoditi k psihoterapevtu, opaža, na podeželju pa si jih ljudje težko privoščijo. In seveda se obiska pri psihoterapevtu še vedno drži tudi stigma. »Veliko laže pridejo k psihiatru in čakajo v polni čakalnici, kot da bi prišli na psihoterapijo. To je še vedno nekakšen bavbav, nekaj čudnega, pomeni, da je nekaj narobe s tabo. Ne prepoznajo, da gre za korektivno izkušnjo, za samospoznavanje.«
Dediščina korone
Ne, zaradi korone ni večjega priliva pacientov – pa saj ga tudi ne more biti, ljudi naročajo za pol leta vnaprej. »Danes sem bil presenečen, od 25 ljudi, ki so bili danes v ambulanti, jih je najmanj deset govorilo o izgubah – očeta, brata, sestre, partnerja ... Imam občutek, da so bile te izgube drugače doživete kot siceršnje, tudi zato, ker ni pristnega stika z bolnikom, z umirajočim. Pri nas v bolnišnici smo dali ljudem možnost, da se pridejo poslovit od umirajočega svojca, dve uri časa smo jim dali. Večinoma niso prišli. To pomeni, da tega človeka ne bodo nikoli videli mrtvega. Čez teden, dva – tudi pogrebi so se zelo zamaknili, ker so bili krematoriji prezasedeni – vidiš tisto žaro, zraven pa nasmejana fotografija iz mladosti. Ni izkušnje smrti, samo tisti 'odšel je, ni ga, poslovil se je'. Odnos do smrti se zelo spreminja. Zdi se mi, da tudi žalovanje poteka nekako drugače kot prej. Nimam občutka, da bi bilo to dobro. Odtujili smo se od smrti, na primer po domovih je problem – petinšestdesetletna hčerka tolče po mizi, da njena stoletna mamica ne sme umreti. Ta iluzija, da bomo večno živeli, da se nam ne bo nikoli nič zgodilo ... Korona je zelo obremenjena s teorijami zarote in tudi to je velik problem.
V ambulanti starejši ljudje tožijo o osamljenosti, da otroci niso mogli k njim, da oni niso mogli nikogar sprejeti. Najtežje je seveda tistim, ki živijo sami. Grozno težko jim je. Niti na to ne moreš računati, da bi prišli otroci enkrat na teden na obisk.«
Postanemo boljši ljudje
Kaj pa travme zaradi negotovosti, izgube dela ...? »Vedel sem, da moram to razložiti. To ni travma. Temu rečemo 'prilagoditvena kriza'. To so situacije, ki presegajo naše zmožnosti za obvladovanje situacij z običajnimi strategijami. Ko se zgodijo, nimamo dobrega načina, kako to predelati, kaj narediti s tem. In ker znani načini odpovejo, začutimo stisko – ampak to ni primerljivo s travmo. Travma nastane takrat, ko je človek izpostavljen nečemu hudemu, kar absolutno presega njegove predstave o stvarnosti, da na primer sediš na neki terasi in poleg tebe eksplodira bomba. Vidiš raztreščena človeška telesa ... To je travma. Ni nujno, da se tebi kaj zgodi, čisto dovolj je, da si priča. Tudi kot terapevt se lahko sekundarno travmatiziraš ob zgodbah svojih pacientov. Pa ne zaradi zgodbe. Če bi pacient zgodbo napisal, to ne bi bilo travmatično, a ko sediš poleg njega, ko vidiš trpljenje, ko vidiš, kako golta slino, da ne bi bruhal ... to nas travmatizira. Potem ali izgoriš in se nehaš s tem ukvarjati in morda celo razviješ sovražnost do žrtev ali pa negativen odnos do njih, ali pa pride do postravmatske rasti, da torej postanemo boljši ljudje, ker se soočamo s trpljenjem drugih.«
In je potem seveda neizbežno vprašanje, kako se on spopada s hudimi zgodbami, ki jih sliši. Jih nosi domov? »Kar se tiče posameznih zgodb, tu se profesionaliziraš. Zato, da je nekdo lahko dober psihotravmatolog, mora imeti psihoterapevtsko izobrazbo, mora vedeti, kaj je travma, izobražen mora biti o tem pojavu in imeti mora primeren osebnostni pristop. To pomeni, da mora imeti travmasenzitivnost, da ko pride pacient v psihiatrično ordinacijo, lahko potem v nekem trenutku postavi vprašanje, 'se vam je v preteklosti kaj hudega zgodilo?' In imeti mora toleranco do travme. Če ne bi imel pri sebi vse razrešeno in bi zgodbe pacientov rezonirale na mojo nepredelano travmo, zagotovo ne bi znal biti učinkovit. In pacienti to zavohajo. Ženske se teže odločajo, da se bodo ukvarjale s psihotravmatologijo, ker so že same bolj obremenjene s svojim psihološkim bitjem in se težje spopadajo s tem, da je bil nekdo zlorabljen, posiljen, pretepen. Imamo profesionalno znanje, čustveno in moralno nevpleteno lahko postavljamo vprašanja in smo s pacienti solidarni, empatični.
Popolnoma, brezkompromisno moraš sprejeti pacienta ne glede na to, ali je prostitut, narkoman, počne nemoralne stvari. Razumemo, da je vse to, kar počne, posledica travmatske izpostavljenosti in posledičnih osebnostnih sprememb. Sprejeti ga moraš takšnega, kot je, in sprejeti moraš njegovo resnico. Na začetku so te resnice seveda drugačne kot na koncu terapije, spreminjajo se v odnosu, torej da si človek upa nekaj priznati, sprejeti, spremeniti v svojem življenju. In zato to ni tako zelo obremenjujoče, kot si kdo predstavlja. Po drugi strani pa to gotovo vpliva na našo človeško držo. Vidim pri mojih kolegih psihoterapevtih, vsi imamo dozo empatije, da se znamo poistovetiti z žrtvami. Jaz se včasih tudi izpostavim na račun tega, tudi kar se tiče mojega odnosa do povojnih pobojev. Do tega imam zagotovo povsem drugačen odnos kot nekdo, ki se nikoli ne spopada s tako grozno travmo drugih človeških bitij. Ena mojih prvih izkušenj s tem je bila neka gospa iz Bosne. Mož je delal v Sloveniji, ona pa je na začetku vojne ostala v bosanski vasi s petimi otroki. Nekega dne so jih nagnali na trg in jih postrelili z brzostrelkami. Otroci so popadali čeznjo, preživeli sta le ona in ena hčerka. Pogovarjala sva se in potem sem prišel domov in je bila v dnevniku neka neosebna informacija, da so spet poklali prebivalce neke bosanske vasi. Takrat je to začelo kričati v meni. To ni neko medijsko sporočilo, hudiča, to so človeška bitja! Njihovi kriki so se nekam izgubili, ne da bi za seboj pustili kakšno sled.
Bral sem poslovilna pisma talcev v 2. svetovni vojni, v Celjskem muzeju so me nekoč prosili za tekst, naslov je bil Pisma in puške. In sem opisal, kako sem leta 1980, tisto leto, ko je umrl Tito, večkrat sanjal, da so me pripeljali pred strelski vod. Vedno sem se zbudil takrat, ko so ustrelili. Opisal sem, kako sem se potem poistovetil z ljudmi, ki so bili ustreljeni kot talci. Njim je bila vsaj dana možnost, da za seboj pustijo zapis, da tako ostanejo povezani z družino. A kakšna groza je to, ko ti niti to ni omogočeno, da te naženejo nekam kot žival in ustrelijo, 120 tisoč ljudi, 150 tisoč ljudi ... Nepredstavljivo!«
Vem, kaj počnem
Se kdaj zgodi, da se komu ne da pomagati, vprašam na koncu. »V zadnjih petih letih nihče ni odšel med terapijo, terapije se niso prekinile, vse smo pripeljali do konca. To mi daje velik občutek kompetence. Da lahko rečem, glejte, to počnem dvajset let, vem, kaj delam, vem, kakšni so rezultati.«
Imamo pri nas dovolj psihiatrov?
»Mislim, da se ta slika počasi spreminja, po eni strani zato, ker so ustanovljeni centri za duševno zdravje, ki imajo multidisciplinarne ekipe, od psihiatrov, psihologov, kliničnih psihologov, socialnih delavcev ..., drugo je pa to, da se zelo spreminja tudi populacija. V Angliji je na primer psihiater izgubil svoj primat pri oskrbi duševnega zdravja, zato ker smo psihiatri relativno dragi, v Angliji pa hudičevo dragi, in potem nekatere kompetence prevzamejo diplomirane sestre, socialne delavke, psihologinje, psihoterapevtke ... ta spekter se širi in smo pri zdravljenju vedno bolj učinkoviti. Zadnjih 15, 20 let, odkar imamo nova zdravila, se opazno spreminja podoba psihiatrije – vedno manj nasilja je, vedno manj prisile in vedno več sodelovanja. Večino klasičnih psihiatričnih bolnikov, torej tistih s psihozami, uspešno obravnavamo ambulantno. Če je pacient pripravljen sodelovati, jemlje zdravila, prihaja na kontrole, je bolj ali manj v redu. Se pa rojeva druga populacija, ki je bila doslej precej skrita in se psihiatrija z njo ni ukvarjala – to so ljudje z osebnostnimi težavami. Mi jih poslušamo, postavimo diagnozo, predpišemo zdravila in s tem zelo dobro obvladujemo tudi depresivno populacijo. Pred leti so prihajale samo ženske, zdaj pridejo tudi moški, vedno manj težav je z alkoholom ... populacija se radikalno spreminja, postaja bolj funkcionalna.«
Ključni trenutek
»Na začetku devetdesetih sem začel delati s travmatiziranimi begunci. Z delovno skupino smo hodili po begunskih centrih, tako sem se usmeril v to. Delal sem doktorat iz suicidologije (analiza poslovilnih pisem) in potem sta se nekako ti dve področji povezali med seboj. Delal sem z odvisniki od alkohola, nato pa so začeli hoditi k meni še njihovi družinski člani. Imel sem predavanja o tem, kaj naredi nasilje v družini, potem so pa te ženičke potrkale na moja vrata in tako sem začel delati s travmami iz otroštva, izobrazil sem se v tehniki EMDR (Eye Movement Desensitization and Reprocessing, psihoterapevtska tehnika za zmanjševanje psihološkega stresa, zelo učinkovita pri travmi in posttravmatskem stresu) in to je bil ključni trenutek. To znam zelo dobro in sem pri tem zelo uspešen.
Terapije večinoma delujejo tako, da pacientu pomagamo, da podoživi svoje otroštvo, da pride do spoznanja, kako so delovali njegovi starši, kakšne so bile razmere v otroštvu, da ustvarijo realno podobo o svoji preteklosti in se sprejmejo takšni, kot so. To je potem korektivna izkušnja, izginejo občutki tesnobe, krivde, sramu, odgovornosti za travmatična dejanja in človek v odraslosti laže funkcionira, se odloča itd.
Psihotravmatologija je vseobsegajoč odnos. Terapevt mora seveda spoštovati meje, to pomeni, da gre za terapevtski odnos, ki se bo enkrat končal – takrat, ko bo pacient čutil, da je čas za to. Kako daleč iti na tej poti? Koliko pa si terapevt lahko dovoli, da se vplete v ta odnos, to je odvisno od posameznika. To so take travme, take čustvene obremenitve, da je zelo težko reči, 'mi boste naprej povedali naslednji teden'. Terapevtskih ur se sicer držimo, gre pa za to, koliko so odprta vrata za komunikacijo – ali me lahko pacient pokliče tudi med terapijami ali ne, ali če gre za krizni dogodek, ali lahko ponovno vstopi, to je odvisno od posameznika.
Ameriški psihiater Yalom trdi, da psihoterapija pravzaprav ni nič drugega kot strokovno utemeljen, vendar pristen, ljubeč človeški odnos. Pri psihotravmatoloških terapijah je najbolj pomembno, da terapevt pacientu ponuja pristno oporo. Zgodilo se je že, da smo bili na počitnicah in je pacientka poklicala ob enajstih zvečer v grozni stiski, ker nisem bil dosegljiv, nisem bil fizično blizu. A je bilo dovolj, da sva se deset minut pogovarjala, pomirila se je. Po dveh, treh letih terapije pa se to ne dogaja več.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
