Peter Svetina je svoj šestletni mandat kot varuh človekovih pravic nastopil februarja 2019 in kmalu po prvi obletnici na novem delovnem mestu je bil zasut s pobudami prebivalstva, ki je opozarjalo in še opozarja na kopico nepravilnosti in krivic, ki se dogajajo v času pandemije. Ali Slovenija postaja represivna država, ali znamo skrbeti za najranljivejše in kako zajeziti sovražni govor? O vsem tem in še čem smo se z varuhom pogovarjali v njegovem uradu na Dunajski cesti v Ljubljani, v torek 23. marca.
Ali je v zadnjem letu v Sloveniji (bila) kršena ustavno zagotovljena pravica do protesta?
Pred desetimi dnevi smo na vlado naslovili splošno kritiko, da gre v delu, ki je dovoljeval zbiranja do desetih posameznikov, pri čemer to ni veljalo za politične shode, za poseganje v to pravico. Vlada je to očitno tudi sprejela in odlok ustrezno spremenila, tako da je zdaj ta nov odlok v veljavi.
Ali lahko upamo na retroaktivno ukrepanje, denimo v primeru mariborskih dijakov, ki so jim bile podeljene kazni zaradi protesta?
Tega se ne da. Ocenjujemo pa, da je bil ta ukrep prestrog. Tudi z direktorjem policije Antonom Olajem sem govoril o tem. Policija ima možnost opozarjanja in opominjanja, kar bi bil v tem primeru sorazmeren ukrep. Retroaktivnosti tukaj ne more biti, bomo pa videli, kako bo s predlogom zakona SMC, ki bi lahko prinesel, če bo sprejet, tako imenovano amnestijo. Moram reči, da upam, da bo to popravljeno, kajti če je dovoljeno zbiranje do deset za druge, zakaj ne bi bilo tudi za izražanje političnih mnenj?
Kakšne so sicer bile teme pogovora z Olajem in kakšni so bili sklepi tega sestanka z novim direktorjem policije?
To je bil prvi delovni sestanek z direktorjem. Naslovili smo denimo pobudo, ki je že nekaj let na policiji, v zvezi z identifikacijskimi številkami policistov na zaščitni opremi. Policisti imajo namreč na uniformah identifikacijske številke, na zaščitni opremi pa so zgolj na zadnji strani čelade. In vesel sem zaveze policije, da bodo to popravili v najkrajšem mogočem času. V pogovoru sem izrazil zadovoljstvo, da od policije dobimo korektne odgovore in da je, poleg MNZ, policija tudi eden redkih organov, ki naša priporočila ne jemlje zgolj resno, ampak deluje v skladu z njimi. V javnosti se morda to sliši čudno, da dobro sodelujemo s policijo, a je dejstvo, da aktivno odpravljajo ugotovljene kršitve, dogovorili pa smo se tudi za sodelovanje med varuhom in policijsko akademijo v Tacnu, kjer bomo pri nekaterih predmetih imeli možnost predstavitve našega dela.
Ali se vi osebno strinjate z nekim splošnim občutkom v javnosti, da je bila policija v zadnjem letu pretirano represivna do državljanov? Policija z Antonom Olajem na čelu seveda zavrača takšne navedbe.
Če policija na terenu ugotovi kršitev nekega zakona, se mora odzvati. Kar pa zadeva represijo, se v nekaterih delih gotovo strinjam s tem občutkom v javnosti. Javno sem že govoril o ukrepih, ki smo jih bili deležni na primer ob dnevu državnosti na Kongresnem trgu; zagotovo so bili popolnoma nesorazmerni. Res je, da smo se z epidemijo znašli v popolnoma novi realnosti. Verjamem, da policija ravna v skladu z zakonodajo in sprejetimi ukrepi, a menim, da bi lahko večkrat uporabila opozarjanje. Denimo v primeru brezdomnih oseb. Ali pa v primeru taksistov in splošnega izražanja političnih stališč, od petkovih protestov dalje.
S čim si razlagate to zaostrovanje dela policije? Ne nazadnje so bili lani sploh prvič uporabljeni gumijasti naboji, še isti dan se je minister Hojs v središču prestolnice pojavil v spremstvu specialne enote z dolgimi cevmi, ki jih nikoli prej nismo videli na ulicah. Seveda gre za opravljanje nekih nalog, ki jim jih naloga zakonodajalec, ampak očitno je, da se policija sama odloča, na kakšen način bo izvajala svoja pooblastila. Direktor policije Olaj sicer govori, da to ni nič nenavadnega, češ poglejte v tujino. Vendar trendi iz ZDA, Francije in drugod verjetno niso nekaj, kar želimo videti pri nas, kajne? S čim si vi razlagate to militarizacijo policijskega dela?
Kot so nam pojasnili na policiji, odločitve, kako bodo delovali, sprejmejo na podlagi zbranih informacij. Zagotovo si pa ne želim amerikanizacije Slovenije. Če rečemo, da se v tujini uveljavljajo neke slabe prakse, to še ne pomeni, da bi jih bilo treba prevzeti. Menim, da smo urejena družba, a prepogosto v Sloveniji tega ne znamo ceniti. Ni treba, da se oziramo po drugih, še posebej ko gre za slabe prakse.
Ali priznavate, da je policija v določeni meri političen organ?
Ne, ne verjamem v to. Verjamem, da je policija strokoven organ, ki svoje delo opravlja v skladu z veljavnimi standardi, je pa tudi organ, ki je v političnem tekmovanju oziroma boju med strankami pogosto žal zlorabljen. Drugače sam nimam izkušnje, ki bi me napeljevala na misel, da je policija politično vodena, pa imam kot varuh človekovih pravic ogromno stikov s policijo.
Vas je kot državljana strah, da bi se trend povečanja represije lahko nadaljeval, tudi ko bo te zdravstvene krize enkrat konec?
Moram reči, da ne verjamem v to. Govorim iz dosedanjih izkušenj iz mojega dela. Še enkrat pa moram poudariti, da je policija represivni organ, zato je tudi naloga naše institucije, da jo v tem kontekstu ves čas nadziramo. Torej preverjamo njeno delo in ji dajemo priporočila za odpravo vsega, kar ugotovimo, da ne počne ustrezno. Vse s ciljem, da ne bi prešli tiste meje, česar je državljane pogosto strah, torej da ne bi postali represivna država.
Omenili ste brezdomce kot primer ranljive skupine. Med epidemijo ste se ukvarjali tudi s primerom Centra za tujce v Postojni, kjer očitno ni bilo vse v skladu s potrebami prebivalcev, sploh v kontekstu splošne zdravstvene in humanitarne krize. Katere so še kakšne druge ranljive skupine, s katerimi ste se intenzivneje ukvarjali v tem času, in ali mislite, da je država naredila dovolj za njihovo zaščito?
Skozi celotno koronakrizo opažam, da so tiste ranljive ciljne skupine, ki so bile že pred epidemijo zelo prizadete, zdaj še bolj. Sami ste omenili Center za tujce v Postojni, ki smo ga večkrat obiskali. Iz našega poročila je razvidno, da za daljše nastanitve kontejnersko naselje, ki je bilo postavljeno, ni primerno. Moram reči, da so bili na tem področju že storjeni nekateri pozitivni koraki. Mi smo tudi izpostavili, da uporaba psa nikakor ni primerna, in so naše priporočilo upoštevali. Tudi ko sem bil osebno tam, so pokazali, kaj vse so izboljšali. Se moramo pa zavedati, da velja v tem centru poseben režim, ki je represiven, in da so tamkajšnja pravila igre drugačna, zaradi česar je tudi potreben naš stalni nadzor.
Ostale ranljive skupine so nedvomno starejša populacija v domovih za starejše, ki je doživela hud udarec s to krizo. Po eni strani zaradi tega, ker so izgubili socialne stike, po drugi pa zato, ker so bili največje žrtve okužb. Tudi prepovedi zbiranj v teh zavodih smo kritizirali, tako da je vlada naknadno uredila pravno podlago za to. Z vidika človekovih pravic mora vedno obstajati pravna podlaga za posege v naše pravice, hkrati pa ta ne sme biti v neskladju z ustavo in mednarodnimi konvencijami.
Naslednja skupina so otroci. V prvem valu smo se srečali s težavami prehodov občinskih meja za starše in otroke, ki ne živijo več skupaj, in to je bilo po našem posredovanju potem kot izjema dovoljeno. Otroci so se skozi šolanje na daljavo srečali s čisto novo realnostjo. Slišal sem predstavnika ravnateljev, ki je povedal, da je pretirano ocenjevati, da je prišlo do izgubljene generacije, zagotovo pa je ta čas otrokom prinesel nek primanjkljaj. Trdno upam in verjamem, da se bo letošnje leto drugače izšlo. Kar zadeva brezdomce, smo se srečali s predstavniki nevladnih organizacij, ki delajo na tem področju in ki so izpostavili več dolgotrajnih težav. Od Kraljev ulice pa smo tudi pridobili štiri pobude glede dela policije. Tako lahko na podlagi podrobnih informacij preverjamo delo pristojnih organov.
Tudi invalidi so imeli velike težave, ker niso imeli dostopa do različnih terapij, ki jim olajšujejo življenje ali pa jih nujno potrebujejo. Starši in sorodniki teh ljudi so bili še bolj obremenjeni. Mnogi so zelo težko shajali. Na nas so se obrnili tudi gluhi in naglušni, ki imajo težavo zaradi komunikacije z maskami. Mi smo takrat vladi priporočili, in to je tudi sprejela, tako da zdaj lahko v komunikaciji z gluhimi in naglušnimi masko snamemo in uporabimo vizir ali pa ohranjamo distanco. Pri avtističnih otrocih in otrocih, ki imajo več motenj in ne morejo nositi maske, so jih tudi na našo pobudo izvzeli iz ukrepa obvezne nošnje maske. To so skupine, ki so bile najbolj na udaru. Družinsko nasilje se je povečalo, ženske kot ranljiva skupina so bile dodatno obremenjene … Tega je ogromno. Moram reči, da smo od marca lani do konca februarja letos obravnavali skoraj 1600 pobud zgolj s področja, povezanega z epidemijo, pri čemer smo ugotovili več kot 100 primerov kršitev. Glede samih ukrepov zaupamo strokam, a tisti, ki odločajo, morajo paziti, da ti ukrepi niso diskriminatorni, da so sorazmerni, časovno omejeni in zakoniti.
Letos je veliko govora o sorazmernosti, pri čemer se seveda poraja vprašanje, kdo naj odloča o tem. Kot ste rekli, se zanašamo na stroko. A kaj storiti, ko vidimo vlado, ki očitno ignorira stroko glede prepovedi gibanja v nočnem času. Ali lahko v tem primeru jasno in glasno povemo, da gre za nesorazmeren ukrep?
Mi smo se glede tega obrnili na vlado in še čakamo odgovor. Želimo pa strokovno, ne politično utemeljitev, zakaj je ta ukrep zares potreben.
Dotaknil bi se še teme, ki ni nujno vezana na koronavirus, pa vendar se zdi, da je sovražni govor na spletu vse resnejša težava. Zanima me, kakšen je vaš pogled na ta problem, kako mislite, da se ta odraža »v resničnem življenju«, in kako lahko zajezimo ta fenomen, sploh ko dobivamo takšna sovražna sporočila celo iz najvišjih družbenih instanc.
To je zelo … (premor) Če rečem skrb vzbujajoče, je to prešibka beseda. Bom delil svojo osebno izkušnjo. Jaz sem bil zelo navdušen tviteraš. Ko sem postal varuh človekovih pravic, sem še nekaj časa bil na twitterju, potem pa sem se umaknil. Ne zaradi napadov, ampak ker je to začelo vplivati na moje delo. Ker v bistvu te grobe besede, ne nazadnje žaljenje, gredo v podzavest in potem o tem razmišljaš. Zaradi tega sem to družbeno omrežje zapustil. Tudi komentarjev ne berem več, ker to vpliva na moje delo. Pa ne gre za to, da bi si želel biti v nekem mehurčku, ampak verjamem, da je pomembno, da s sodelavci obdržimo neko distanco do tega. Širjenje spletne verbalne sovražnosti in nestrpnosti ni zgolj slovenski fenomen, dogaja se v mnogih državah, zato že od začetka mandata poudarjam, da moramo biti pozorni na etiko javne besede. Predvsem ljudje, ki smo javno izpostavljeni, se moramo zavedati tega, da ima to, kar rečemo, neko težo. Mogoče gre za floskulo, ampak besede so lahko hujše od orožja. Ne smemo dopustiti, da bi se to dogajanje na družbenih omrežjih preselijo v realnost. Vsak mora najprej počistiti pred svojim pragom in dostojno komunicirati s sočlovekom.
In kaj v tem primeru sporočiti premierju države, ki efektivno sam širi sovraštvo, čeprav večkrat pod slabo krinko »retweets are not endorsements« ali v prevodu, da če nekaj poobjavi, še ne pomeni, da podpira zapisano sporočilo.
Ne zgolj premier, vse javno izpostavljene osebnosti pozivam, da naj bodo vendarle kulturne in korektne, pri čemer ne govorim o tako imenovani politični korektnosti. Ne, bodimo odkriti, povejmo, kar imamo povedati, ampak pri tem, prosim, izbirajmo besede in način, kako nekaj povemo. V mojem zasebnem življenju mi ne pade na pamet, da bi uporabil takšne besede, kot jih preberem na spletu. To pa je spet stvar kulture. Poslanci, politiki, ministri in vsi ostali naj se raje posvečajo svojemu delu in morda kakšen nekultiviran zapis, ki ga mislijo objaviti, raje prihranijo zase.
Omenili ste res veliko pobud v predhodnem letu. Ali v tem kontekstu mislite, da ima institucija
varuha človekovih pravic dovolj pooblastil. Bi morebiti potrebovali več kadrov, več financ? Je varuh uspešen v svojem poslanstvu?
Zelo pogost očitek na družbenih omrežjih je, da varuha ne potrebujemo, ampak še enkrat bi rad poudaril, da je institucija varuha človekovih pravic velika demokratična pridobitev. Naše delo ocenjujem kot uspešno. Kršitve, ki smo jih ugotovili, oziroma predloge, ki smo jih dali v času tako imenovane koronakrize, je vlada večinoma upoštevala. Se pravi, da je institucija varuha dokazala, da je strokovna in da ima argumente, ki prepričajo. Navsezadnje se več zakonskih predlogov tudi sklicuje na naša mnenja. Menim, da je institucija močna, s sodelavkami in sodelavci aktivno delamo in se trudimo pomagati vsem, ki se obrnejo na nas. Pri obravnavi pobud ugotavljamo, da bi bilo smiselno zakon, ki opredeljuje naše delo, dopolniti s pooblastili do izvajalcev javnih gospodarskih služb, tudi koncesionarjev. Kadrovska zasedba in zadnji proračun za zdaj omogočata, da smo lahko prevzeli tudi obveznosti iz naslova nacionalne institucije za človekove pravice s statusom A. Ta status po pariških načelih smo končno dosegli konec lanskega leta in pomeni, da tudi na mednarodni ravni dosegamo najvišje standarde delovanja neodvisne nacionalne institucije za varstvo in promocijo človekovih pravic. Priznanje omenjenega statusa je signal slovenski državi, da sta spoštovanje varuha kot nacionalne institucije za človekove pravice in njegova krepitev prava pot.
Kaj pa porečete na očitek, ki ga je slišati, češ da varuh nikoli ne bo zares politično angažiran, saj mora že v osnovi iti za nevtralno osebo, saj si samo takšen posameznik lahko zagotovi dvotretjinsko podporo državnega zbora, ki je potrebna za njegovo imenovanje?
Jaz ne mislim, da je varuh tisti, ki mora krmariti v političnih vodah med tako imenovano levico in desnico, nikakor ne. Na mizi imam časopise in revije z obeh političnih polov, ki me večkrat spomnijo na to, da me v istem tednu oboji »tolčejo«, kar mi kaže, da delamo v redu. Politična nevtralnost je pogoj, da lahko to sploh počneš in da nisi dojet kot političen aktivist. Sploh v zdajšnjih časih je treba biti odločen pri uveljavljanju človekovih pravic in se ne politično postavljati na eno ali drugo stran. Varuh ne sme biti politično kontaminiran.
