V zadnjem času ima ogromno dela z najstniki in tudi z njihovimi družinami. Dolgotrajno izolirano življenje je pustilo hude posledice predvsem na mladih ljudeh, ki so že tako ali tako v občutljivem obdobju. »Stiske so velike, pomagamo pa lahko samo tako, da o njih govorimo!« pravi sogovornica, ki je s svojo toplino in globokim razumevanjem pravšnja oseba za to.
V javnosti se je ustvaril napačen vtis, da so v stiske zaradi koronskih časov najbolj pahnjeni otroci, ki jih zaznamuje revščina. To ni res, poudari Monika Erjavec Bizjak. »Revščina je resda še dodatna oteževalna okoliščina, stiske pa se dogajajo tudi mladostnikom, ki revščine ne poznajo. Dogaja se otrokom, ki so slabše psihološko opremljeni. Ti se v težjih okoliščinah, kar današnji čas zagotovo je, najprej zlomijo.« Sogovornico sem vprašala, kako se kažejo te stiske. Ponazorila jih je z zgodbo –imena niso prava, vse drugo pa je še kako resnično.
Jure
Star je šestnajst let, Monika pravi, da je bil že pred epidemijo slabo življenjsko in čustveno opremljen. Plah, vase zaprt fant. Prihaja iz družine, v kateri nimajo nobenih materialnih težav. Današnji čas zaprtosti in izolacije ga je pahnil čez rob. Nekega vikenda ni več zdržal svojih notranjih stisk, vzel je nož in se porezal. Huda samopoškodba … V pogovorih z njim in družino je bilo ugotovljeno, da je že pred tem dogodkom imel panične napade. Izkazalo se je, da zaradi okoliščin ne more več začutiti sebe, da ima občutek, da svojih čustev ne more več nadzorovati, še huje, tudi čuti ne pravzaprav ničesar. Samopoškodba je bila glasen klic na pomoč, pravi Monika. »Pravzaprav je vsako odklonsko vedenje mladostnikov klic na pomoč,« še doda.
Jaz vem, kaj moraš čutiti!
Monika Erjavec Bizjak pravi, da veliko mladostnikov sploh ne sliši svojih občutij, pravzaprav ne znajo čutiti. In to je nekaj, kar se naučijo v svoji družini. »Vedno, ko obravnavam mladostnika s težavami, se izkaže, da moramo delati z vso družino, kajti njegove težave imajo korenine prav tam,« blago pripoveduje Monika.
V naši družbi je navada, da dajemo v nič občutke, ki jih doživljajo otroci. Začne se že z zelo majhnimi otroki, z banalnimi primeri kot na primer, ko nam otrok reče, ne bom jedel, nisem lačen. Naš odgovor je kategoričen – tole boš pojedel! Ali pa nam pove, da ga ne zebe, mi pa ga prisilimo, češ, jaz že vem, da te zebe – in že ga tlačimo v topla oblačila! Tako se začne, potem pa se samo še stopnjuje. In kakšno sporočilo s tem dajemo otroku? Da nikoli nima prav, da nič ne ve, da vsi drugi vedo bolje od njega, kaj je dobro zanj! In potem se ne smemo čuditi, da dobimo najstnike, ki se ne znajo začutiti, izgubili so svoje čutenje, prepričani so, da odrasli bolje vedo, kaj je dobro zanje, in to škodljivo prepričanje ponotranjijo in mu globoko verjamejo.
Otrokom bi morali že od malega razlagati, kaj se dogaja v njihovih možganih, kako funkcionira telo v povezavi z njimi, seveda na njim razumljiv način. Če nimajo vpogleda v te stvari, je lahko res grozen občutek, ko ne vedo, kaj se dogaja, ko jih preplavi neprijetno čustvo, in ne vedo, kaj z njim narediti.«
Prisotnost, ki zdravi
Monika, tudi sama mama treh otrok, opozori na največjo napako staršev, ki se trudijo pomagati mladostniku, ki ga pestijo čustvene težave: »Najtežje je staršem zdržati ob otrokovi stiski. Da so čustveno in fizično ob njem! Samo spomnimo se, kako nam je bilo težko poslušati otroški jok, ko so bili otroci še majhni. In iz malega raste veliko. Veliko staršev ne zna preseči otrokove bolečine, ki pa je v resnici njihova. Mladostnikova bolečina vedno prebudi starševsko bolečino, ki so jo, kdo ve kdaj, zakopali globoko vase. In zdaj prihaja na plano. Zato starši težko zdržimo z otrokovo bolečino!«
Starši jo velikokrat vprašajo, kaj naj naredijo, kadar najstnika, na primer, obhajajo samomorilne misli. »To je treba razumeti kot klic na pomoč, krik, bodi ob meni, ne zapuščaj me! Vedno, ko se ob takih primerih starši obrnejo k nam po pomoč, svetujem, naj vzamejo dopust in naj bodo ob otroku, četudi se mladostnik noče pogovarjati. Bodite ob njem, lahko brez besed. Pojdite z njim na sprehod, pa čeprav brez besed! S svojo bližino mu zelo jasno sporočate, da ste ob njem, da je varen in da nam je zelo mar za to, kar se trenutno dogaja z njim. In ko mladostnika nagovarjate, storite to iskreno, iz sebe. Ne določajte mu, kako se mora počutiti in kaj naj čuti! Povejte mu, kaj čutite vi! Zid se bo, čeprav zelo počasi, začel podirati … Naša navzočnost ob mladostniku je neprecenljiva, z njo sprožimo proces celjenja njegove duše,« iz izkušenj ve Monika.
Možgani, ujeti v hitrost
Današnji čas računalnikov in družbenih omrežij je do najstnikov pravzaprav krut, če pa dodamo še izoliranost v času pandemije, dobimo čisti kaos. S tem se strinja tudi Monika Erjavec Bizjak. »Ob tej vaši trditvi se spomnim grafita, ki sem ga nekje zasledila: Žalostna generacija z veselimi slikami. Ta odlično ponazarja čas, v katerem živimo. In prav mladostniki so tisti, ki to najbolj občutijo, žal. Poglejte, že majhne otroke posedamo pred ekran, po navadi začnemo z risankami. Ampak bodimo pozorni! V današnjih risankah, pa tudi v reklamah in filmih se kadri menjajo nenormalno hitro! In otroške možgane že v rosnih letih (tudi mesecih!) navadijo na hitrost, na hitro menjavanje. Vse je nekaj na hitrico! In potem greš z malčkom na lutkovno predstavo in ugotoviš, da otrok ne zdrži ene ure ob predstavi, kjer se zgodba odvija v počasnem ritmu. Seveda ne, ker so možgani navajeni bliskovite hitrosti! To navado potem prinesejo v šolo, kjer se jim zdi dolgočasno, če učitelj samo predava. Oni potrebujejo razne power-pointe, slike in filmčke, da sploh zdržijo. In potem pridemo do najstnikov. Vsi po vrsti se vključijo v družbena omrežja, kjer je vse spet na hitro. Imajo ogromno virtualnih prijateljev. Če jih pozorno opazujete, skoraj ne boste mogli verjeti, koliko profilov so sposobni pregledati v petih minutah! Ampak ob vseh teh 'prijateljskih dejavnostih' je v njih velika praznina, ki je posledica druženja prek ekrana. Preko ekrana mladostnik ne začuti stika, ki se dogaja pri resničnem druženju. Pri druženju skozi omrežja mladostnik ne zazna govorice telesa, tona glasu, prave bližine in dotika, skratka ne pozna neverbalne komunikacije, njegovi možgani je ne prepoznajo! To, poleg izoliranosti, ki jih je doletela v zadnjem letu, so tudi korenine njegovih stisk.«
Mladostniki najbolj na udaru!
Pri svojem delu sogovornica opaža, da je koronski čas res najbolj prizadel prav mladostnike. »Njim je bilo odvzeto največ! Večina je bila v letu dni samo mesec in pol v šoli! To pušča posledice. Ob prijetnih stikih (kar je za najstnike stik s sovrstniki) se v možganih sproža snov dopamin, ki ga v telesu občutimo kot ugodje. In to je bilo njim odvzeto. Nenaravno je, da je najstnik ves dan s starši! In posledice so tukaj, med mladimi je ogromno depresije. Rada bi še enkrat poudarila, da tisti, ki so psihološko dobro opremljeni za življenje, še nekako zdržijo, mladostnik, ki pa mu te opreme manjka, pa ne. Začne se s samoosamitvijo. Najstnik v stiski ne najde časa za prijatelje, ima vrsto izgovorov, samo da se mu ni treba družiti. Velik kazalnik, da nekaj ne 'štima', so motnje spanja, opuščajo vse dejavnosti, izgubljajo zanimanje za sočloveka. Babica, na primer, ki jo ima mladostnik rad, ga ne zanima več … Če se nam to dogaja, moramo odrasli o tem spregovoriti! Tukaj ni prostora za sram, vsem se nam kdaj pa kdaj v življenju dogajajo hude stvari.«
Svetloba na obzorju
Vse več je mladostnikov, ki znajo spregovoriti o svojih stiskah. To je nekaj dragocenega in dobrodošlega. »Z govorjenjem o teh stvareh tabuji izgubljajo moč! Svetla stran te krize je, da smo začeli glasno govoriti o svojih notranjih stiskah. To je zdaj že kar množičen pojav. Ne govorimo o tem samo strokovnjaki, o svojih demonih je začel govoriti naš sosed, pa znanec, prijatelji nam povedo stvari, o katerih nismo niti sanjali. Marsikdo spregovori, in če ubesedimo, je tudi pomoč bližja! Danes lahko psihološko pomoč dobimo marsikje. Če priznaš, da ti je ta trenutek težko, da česa ne zmoreš, ni nič groznega, zato nisi manj vreden! Ker vedno glasneje govorimo svojih stiskah, se izgublja tudi moč obsojanja, kar je dobro. Spodbuda, ki jo dobimo od soljudi, je lahko neprecenljiva. Danes potrebujem tvoje sočutje jaz, morda boš jutri ti želel mojega. Spodbudna beseda bližnjega ima včasih magično moč!«
Ob Moniki Erjavec Bizjak človek kar nehote začne čutiti notranjo moč, umirjenost. Prepričana sem, da se tako ob njej počutijo tudi tisti, ki pridejo po pomoč, ali kot sama pravi: »K nam pridejo po pomoč, v resnici pa pridejo po moč!« In jo tudi dobijo!
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
