S Titom se je srečal trikrat, nekaj časa je celo spal v sobi z njim in njegovo ljubico Zdenko Paunović, saj se je Stari bal za fantkovo zdravje, po njegovem nasvetu pa se je tudi izšolal za pilota. Letos slavi okroglo 90. rojstni dan in ni povsem prepričan, da se je splačalo boriti za to, kar imamo danes.
Otroštvo
»Dosti sem razmišljal, koliko lepih let sem sploh imel v življenju. Ko sem bil star štiri leta, sem živel pri mamini starejši sestri v Avstriji. Tam sem se res imel lepo, prijetno. Mama je šla v Moskvo kot članica Komunistične partije Jugoslavije, oče je ostal v Sloveniji, jaz sem bil leto in pol pri teti, govoril sem samo nemško, slovenščino sem čisto pozabil. Ko sem se leta 1937 vrnil v Slovenijo, so se že začele težave. Oče in mama sta bila 'profesionalna revolucionarja,' člana Partije, očeta so sprejeli že leta 1929, mamo pa 1931, ko sem se rodil. V naši hiši so se ves čas pogovarjali o politiki, problemih delavcev. Oče je dobil službo v zemunski tovarni Ikarus, tam pa sem imel še večje težave, ker nisem znal srbsko. Z učiteljico sem se pogovarjal po nemško,« se spominja prvih otroških let Albin Pibernik. Ob kapitulaciji Jugoslavije se je družina vrnila na Jesenice, kjer se je Albin rodil, a so jih Nemci kot mnogo zavednih Slovencev izselili v Srbijo. Tam so se s prihodom prvih partizanov pridružili Požeški četi. Kar vsi trije.
Prvo srečanje s Titom
Albin je dostikrat slišal svoje starše, ko so omenjali Starega. V prvi nemški ofenzivi pa ga je prvič videl, v vasi Drenovo. Njegova mama Julka je bila s Titom v Rusiji, dobro sta se poznala. Pokazala mu je Tita s črno kapo, imenovano »šubara«, in črno vojaško pelerino in mu rekla: »To je Tito, on je generalni sekretar naše Partije in vrhovni komandant naše vojske.« Albin si je zapomnil impozantno pojavo.
Otrok na maršu
V mestecu Rudo je bila ustanovljena Prva proletarska brigada. Albin je bil zraven, čez nekaj dni so Rudo zapustili, hodili so po železniških tračnicah: »Za nami pride konj, na njem sedi Tito. Moji mami je rekel: 'Boljše bi bilo, da tega otroka komu daš, to ni dobro, da hodi z nami.' Mama mu je odgovorila: 'Pa saj hodi boljše kot mi.' To je bilo mesec in pol pred igmanskim maršem,« se Albin natančno spominja tega drugega srečanja s Titom. »Pred nekaj leti me je prijatelj peljal po poti, kjer smo hodili s partizani. Bila je res dolga pot. In zapomnil sem si jo, čisto natančno.« Gre po zemljevid in mi pokaže celotno pot, ki so jo prehodili. Od Ivanice preko Sarajeva, od Bjelašnice do Slovenije. V Slovenijo je prišel leta 1942. Na igmanskem maršu je bil star 11 let. Ponoči so spali v kmečkih hišah, »nabirali uši«, kot pravi Albin. Čevlje je imel na srečo dobre. Njegova mama pa je imela tesne gojzarje, noge ji je stiskalo, zmočila si jih je v potoku, in ko si je premrzle noge grela ob ognju, je dobila gangreno. »Štirideset ljudi je imelo težave z nogami, noge so jim zmrznile. Mami so jih morali odrezati. Jaz sem dobil drisko. Saj nisi vedel, kaj je hujše. Sovražnik ali zmrzal ali uši. V vseh delih oblačil smo jih imeli. Ko smo prišli v Fočo, smo se slekli do golega, vsa oblačila so zmetali v kotle z vročo vodo, da so uničili uši. Ko smo gazili sneg, so od mraza pokala debla. Fantje so imeli privide, da vidijo ogenj, in so si greli roke ob njem,« pripoveduje Albin, kot bi bilo včeraj. »Bili smo lačni, slabo obuti, slabo oblečeni. Iz Užic smo šli novembra, popolnoma nepripravljeni na mraz. Prva proletarska brigada je dvignila k uporu vse prebivalstvo ob poti, kjer smo hodili.«
Tretje srečanje
Albin Tita ni videl vse do Foče. Dokler mu ni v bolnišnici v Foči umirala mama. »Umrla je 14. februarja. Dvakrat ali trikrat je prišel v bolnišnico,« se spominja Albin. »Pogovarjal se je z njo in drugimi ranjenci. Ko je mama umrla, ko je bil pogreb, sem jokal, in nekdo me je potrkal po rami. Pogledal sem navzgor in bil je Tito. Rekel mi je, da bom prišel k njemu. Oče je bil takrat še živ, pogovarjala sta se in res sem šel direktno s pogreba v Vrhovni štab, ki je bil v nekem manjšem hotelu v Foči. Spal sem v isti sobi kot on. V tej sobi sta bili večja postelja in manjša zofa, otoman. In v tej sobi smo spali trije: Zdenka Paunović, Tito in jaz. Zdenka je bila njegova osebna sekretarka in ljubica. Zaradi nje so ga zelo kritizirali. Obnašala se je zelo bahavo. On je bil takrat poročen s Herto Hass. Nekega dne se je prikazala v Foči, takoj je videla, koliko je ura, in odšla. Imela sta sina Miša, pred kakšnimi desetimi leti je umrla,« pripoveduje Albin. »Jaz sem tam spal kakšnih deset dni. Jaz na kavču, onadva v zakonski postelji. Pozneje sem spet zbolel, dajala me je vročina, šel sem v bolnico, Tito pa se je medtem preselil v drugo hišo. Tam sem imel svojo sobo. Tito je bil kar zgovoren, rad se je pogovarjal z mano. Do mene je bil prijazen, znal pa je seveda biti tudi oster. A do drugih. Njegovi ožji sodelavci so ga klicali Stari, do njih je imel distanco. Vedno je bil lepo obrit, urejen. Vsak dan je telovadil na drogu, skrbel za kondicijo. Poskrbel je, da so mi naredili novo uniformo iz dobrega materiala, dobil sem tudi konja, ker še nisem čisto okreval. Tako da sem jahal z njim, ko se je sprehajal ob Drini, ko je šel v mesto. Njegov intendant mi je prinesel desetlitrsko steklenico žganja, da sem se masiral z njim, dokler sem imel vročino. No, nekaj so ga tudi popili,« se smeje Albin. »Tam sem bil do tretje ofenzive, potem smo odšli in s Titom sva se ločila.«
Vojaški pilot
Da naj postane vojaški pilot, mu je ravno tako predlagal Tito. Obljubil mu je, da ga bo ob prvi priložnosti poslal v šolo za pilote v Rusijo. A se to ni zgodilo. Za vojaškega pilota se je izšolal v Beogradu, pri tem mu je pomagal Aleksandar Ranković Leka, ki ga je ravno tako spoznal prek staršev.
Ženil se pa ne boš!
»Bil sem najmlajši pilot v letalstvu, bil sem star 16 let, ko sem imel prvi let. Po dveh letih šolanja sem bil ravno polnoleten.« Kot neuk mladenič, najmlajši med vojaškimi piloti, je podpisal listino, da bo ostal v vojski. Ko je zaprosil za dovoljenje za poroko, mu je najprej niso dovolili. Bil je začuden, pojasnili so mu, da je vendar podpisal listino, da bo ostal pri njih, da bo vojak. Želel se je poročiti z dekletom, ki ga je spoznal v Puli – ta je pozneje res postala njegova žena. Bila je računovodkinja v prodajalni Lesnine. Njegove prošnje za poroko so kar naprej zavračali, na vseh stopnjah vojaške hierarhije. Nato je spoznal vojaškega pravnika, Slovenca. Ta mu je prišepnil dve čarobni besedi, ki ga bosta rešili vojaškega poklica in mu pridobili dovoljenje za poroko: upravni spor. Na sodišče v Beogradu. Prošnji so čudežno ugodili. Spet v imenu njegovega »prijatelja«: »V imenu vrhovnega komandanta Josipa Broza Tita vam dovolimo ...« Potem je šlo hitro. Po 14 letih je bil »svoboden«. V šestdesetih letih je postal civilni pilot v Adrii in tam ostal do upokojitve, 21 let. »Najprej smo živeli iz rok v usta, na koncu pa smo imeli kar nekaj sodobnih avionov, smo se kar razvili,« pripoveduje. Seveda mu ni prav, da je država prodala Adrio Airways in Letališče Jožeta Pučnika, saj je prepričan, da smo s tem izgubili tudi del suverenosti, okno v svet, osnovno infrastrukturo države.
Spomini vrejo na dan
Ni izkoristil ugodnosti, ki bi jih kot borec lahko. Kredit za hišo je dobil iz podjetja, v katerem je delal, ne zaradi zaslug za to, ker je bil partizan. »Do nekaj let nazaj sploh nisem govoril o tem, kaj sem doživel, niti bližnjim, domačim. Sestrična me je spraševala, kako sem sploh lahko to nosil v sebi. Nisem se javno angažiral, znanec me je nagovarjal, naj to storim zaradi staršev, ki niso dobili nobenega odlikovanja. Po ženini smrti sem začel razmišljati, da bi šel pogledat te moje poti, kjer sem hodil. Vsako leto me povabijo na obletnico igmanskega marša, tam me sprejmejo z vsemi častmi, ogromno ljudi se zbere,« skromno pripoveduje Albin.
Samo noge ga ne ubogajo najbolje
Albin hodi po hiši z berglami, a kljub temu kar nekajkrat vstane, da mi prinese zemljevide, ki kažejo dolgo pot, ki jo je prehodil med narodnoosvobodilno borbo. »Leta 1983 sem šel v penzijo in sem bil zdrav kot dren. Potem so mi operirali oba kolka. Dobil sem pacemaker za srce, imam štiri ali pet bypassov. To gre eno za drugim. Hči mi pravi, da se moram več gibati, ampak se ne morem. Brez bergel ne morem nikamor, rajši sem doma, nikamor me ne vleče. Dobival sem se s skupino borcev, a zaradi korone se ne dobivamo več, že dva, tri mesece sem priklenjen tukaj,« malo potoži.
Se je splačalo boriti
Vprašam ga, ali se je splačalo boriti za Jugoslavijo, za Slovenijo. »To težko rečem,« pravi Albin. »Mislim, da nismo še zreli. Slabo smo organizirani, tudi glede covida, na primer. Pri nas ne upoštevamo strokovnjakov, zdravniške stroke, to je obupno,« je prepričan. Vprašam ga, ali se je cepil. Ne, ni se, ima namreč svoje cepivo. Na mizo prinese sadjevec s feferoni. »Vsak dan po kosilu kozarček. Cepil sem se proti gripi. In to je to. V času korone smo izpraznili kakšnih pet steklenic tegale zdravila, ki stoodstotno deluje,« se zadovoljno in zdravo smeje Albin. Borec od desetega leta, danes star 90 let. Še na mnoga zdrava leta!
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
