Dva vala širjenja bolezni covid-19 sta terjala ogromen davek. Takega, da smo govorili o presežnih smrtih (v letu 2020 smo imeli v Sloveniji več kot 3600 smrti nad običajnim povprečjem), o občutnem povečanju revščine, porastu duševnih stisk, težkih ali celo nepopravljivih posledicah za gospodarstvo in zdravstvo, omejitvah, ki so nam povsem spremenile življenja in zaznamovale tako otroke kot najstarejše in vse vmes. Ranljivi smo vsi in zadržano zremo v prihodnost. Ni namreč mogoče napovedati, kakšno pot bo ubiral virus v bodočnosti in kako se bomo soočali z njim. A z nami bo.
Pravzaprav ne! Ni res, da je prihodnost tako silno negotova. Ne! Saj danes, 365 in več dni po tem, ko se je korona pojavila, o njej vemo več. Veliko več. Toliko, da smo se ji lahko na neki način zoperstavili. In vsako novo spoznanje o njej nam daje več možnosti, da v primežu mi držimo njo, in ne ona nas. Pa to je veliko! Ogromno! Če to ni nekaj, kar nam lahko vliva optimizem! Saj opazite, ne, koliko strokovnjakov okoli nas ves svoj čas in znanje vlaga zgolj in samo v to, da v knjigah o tem času, ki jih bodo brali naši zanamci, covid-19 ne bi bil zabeležen kot zdravstvena grozljivka 21. stoletja.
Kmalu po tem, ko se je začela širiti koronavirusna bolezen, je postalo jasno, da bo cepivo ključno v tej zgodbi. Zdaj, ko ga imamo, pa smo se ga prestrašili. Da je prehitro na trgu, da ni dovolj študij, raziskav o njem, pravite. Da vas skrbijo principi njegovega delovanja, stranski učinki, sestavine, kako varno je. Iščete informacije, da bi se lahko odločili, ali se cepiti ali ne. Vendar se v kaosu vsega težko prebijete do bistva. Sprašujete se, tudi jaz se, kako naj mi nestrokovna javnost »preseje« informacije, ki jih je v izobilju? Kako naj se opredelimo, za cepljenje ali proti njemu? Kako naj se opremimo s pravimi informacijami? Mi verjamete, če vam rečem, da je odgovor na to preprostejši, kot je videti?
Ob vseh teh vprašanjih, ki se nam porajajo, in iskanju odgovorov nanje naletimo na fenomen, ki je skozi oči psihologov in antropologov najbrž dokaj preprosto razložljiv. Ker jaz to nisem, bom ta zanimivi pojav centrifugirala na svoj način. Ne samo, ko je govor o cepivih, ampak o vsem okoli virusa, je ključna oziroma najbolj dragocena – informacija. Če se želimo odločiti za ali proti nečemu, zavzeti neko stališče, držo, ravnanje, potrebujemo podatke. In med epidemijo se je zgodilo, da smo te odjemali na napačnih koncih. Ali morda tudi: bilo jih je preveč in težko je bilo izluščiti bistvo. Hočem reči, kar naenkrat se je zgodilo, da smo začeli srkati informacije iz druge roke, že od nekoga reciklirane, iz vprašljivih virov, če so se viri sploh uporabljali. Napajali smo se od laikov iz svoje okolice, precej manj ali nič pa od stroke. Zakaj?
Informacije smo iskali v svojem krogu ljudi, prepoznanih kot vrednih zaupanja. To so bili prijatelji, znanci, sosedje, sodelavci, največkrat pa osebnosti, ki so medijsko izpostavljene in jim sledimo zato, ker so nas pritegnile z nečim že v preteklosti. Postale so »naše«. Lahko so to vplivneži iz sveta zabavne industrije, kot so film, glasba, televizija, gledališče, lepota, fitnes in podobno. Všeč so nam. Vendar njih cenimo in spremljamo predvsem zaradi tistega, v čemer blestijo; v igri, petju, vodenju, ličenju in tako naprej. Tu so domači. Temu so namenili veliko časa, morda celo svojo izobrazbo. Zato so v tem dobri. Sprejeli pa smo tudi, kar so nam sporočali o virusu in cepivu.
Ampak ne oni, o slednjem ve največ stroka. In zakaj je tej tako težko zaupati, se nanjo opreti? Na to vprašanje mi bo pomagal v sobotni izdaji časnika Novice Svet24 odgovoriti Roman Jerala, ki med drugim vodi Odsek za sintezno biologijo in imunologijo na Kemijskem inštitutu v Ljubljani ter skupino raziskovalcev, ki razvija cepivo proti koronavirusu.
Naj se pridušam in poudarim, da razumem tako ravnanje. V naravi človeka je, da se odloča na podlagi zaupanja, torej išče zaupanja vredno osebnost in ji prisluhne, nato pa pogosto posvoji njena stališča, ne glede na to, koliko ta oseba resnično ve o določeni stvari. Kar nekako pričakujemo, da vedo vse o vsem, veliko, ali pa vsaj več kot mi. A ni tako. In naj na tem mestu izpostavim odgovornost, da bo vse skupaj še bolj plastično, da res osvetlim glavni problem. Mislite, da se ti medijski obrazi zavedajo moči, ki jo imajo ob tem, ko uživajo vašo pozornost in zaupanje? Je odgovorno imeti nekaj tisoč sledilcev in jim reči, »ne cepite se« ali pa »ne nosite mask«?
Ne pravim vam, da bodite gluhi za to, kar govori vaša okolica. Pravim vam le, jemljite vse, kar v zvezi z epidemijo ni od stroke, z zadržanostjo. Raziskujte, brskajte, sezite prek prepričanj »običajne« populacije. Prisluhnite tudi strokovnjakom. Dajmo jim veljavo. Mislite, da bi brez epidemiologov, imunologov, virologov, medicinske in druge stroke ter njihovega dragocenega znanja zmogli tako krmiliti epidemijo? Si predstavljate, kako bi bila Slovenija in svet zaradi korone videti danes, če ne bi bilo njih? V kaj bi danes zrli, če bi jih popolnoma zaobšli in bi odziv na covid-19 usmerjale na primer priljubljene figure iz sveta znanih? Zgradimo novo zaupanje. Zaupanje do tistih, ki so se vse svoje življenje poglabljali v probleme s specialnih področij z namenom, da bi pomagali nam, družbi. Če bo treba. In je treba. Tu so oni začutili svoje poslanstvo. Ne preslišimo tega!
Polona Krušec
polona.krusec@svet24.si
