Klemen Jaklič je ustavni sodnik, ki nikoli ni skrival politične opredeljenosti. Njegova karierna pot v Sloveniji je tesno povezana s SDS, ki ga je pred štirimi leti predlagala na položaj. Njegovo odločanje v zadevah, ki jih je v tem času obravnavalo ustavno sodišče, je bilo skoraj vedno enako stališčem stranke. Tudi zaradi tega je Jaklič v pogostih sporih z ostalimi ustavnimi sodniki. Na seje ustavnega sodišča pogosto ne hodi ali jih predčasno zapusti, v razprave se redko vključuje.
Toda Jakliču je v času mandata na ustavnem sodišču uspel veliki met. Postal je namreč redni profesor na Fakulteti za pravo in poslovne vede (FPPV) pri Katoliškemu inštitutu. Njegov vzpon na položaj, za katerega številni drugi akademiki garajo desetletje ali več, je bil meteorski. To mu je uspelo kljub temu, da je v javno dostopnih evidencah mogoče najti le za prste ene roke znanstvenih člankov, ki so pogoj za naziv. Za pojasnila Jaklič v torek ni bil na voljo.
Kje so našli 14 Jakličevih znanstvenih člankov
Jaklič je bil za ustavnega sodnika izvoljen marca 2017. Takrat je bil še zunanji sodelavec FPPV, ki velja za prvo fakulteto nastajajoče katoliške univerze. Nato je bil v zadnjih dneh leta 2018 imenovan za rednega profesorja. Komisijo za njegovo imenovanje je vodil Lovro Šturm, nekdanji ustavni sodnik in minister za pravosodje v prvi vladi Janeza Janše. V njej sta sedela še Andrej Fink in Jurij Toplak.
Jakličevo imenovanje je že takrat začudilo domače pravniške kroge. Pogoje za izvolitev v naziv rednega profesorja v Sloveniji namreč predpisuje nacionalna agencija za kakovost v visokem šolstvu (Nakvis). Slediti jim morajo vse akreditirane domače fakultete, torej tudi FPPV. Eden od minimalnih pogojev je tudi zadostno število znanstvenih objav. Natančneje, za rednega profesorja je lahko izvoljen le akademik, ki je objavil vsaj 14 člankov, od tega najmanj sedem od zadnje izvolitve v nižji naziv, pri katerih je prvi ali vodilni avtor. Najmanj šest teh člankov mora biti objavljenih v revijah, ki jih priznavajo mednarodne bibliografske baze podatkov SSCI in SCI. Pod določenimi pogoji se lahko upoštevajo tudi revije, ki so po kakovosti in mednarodni odmevnosti primerljive z naštetimi revijami.
Toda v Jakličevi javno dostopni bibliografiji teh člankov ni mogoče najti. Po podatkih informacijskega sistema Cobiss je Jaklič med letoma 2010 in 2021 objavil skupno dvanajst izvirnih znanstvenih člankov. Pri vseh razen dveh gre za pritrdilna in odklonilna ločena mnenja, ki jih je Jaklič napisal kot ustavni sodnik. Več sogovornikov iz akademskih krogov nam je potrdilo, da ta mnenja ne bi smeli šteti kot izvirnih znanstvenih člankov. Nihče jih namreč ni recenziral, prav tako niso bila objavljena v uglednih revijah, ampak na spletnih straneh ustavnega sodišča. Teh mnenj recimo na ljubljanski pravni fakulteti ne priznavajo kot znanstvenih člankov.
»Gospod Jaklič je izpolnjeval vse pogoje«
Le dva Jakličeva znanstvena članka iz baze Cobiss sta bila objavljena v revijah. Enega je Jaklič objavil v priznani tuji reviji Ratio Juris, drugega pa v slovenski reviji Odvetnik. Gre za glasilo odvetniške zbornice, in ne za znanstveno revijo, v kateri bi bili članki recenzirani. V Jakličevi javno dostopni bibliografiji je mogoče najti še knjigo, ki jo je leta 2014 izdal pri založbi univerze v Oxfordu, doktorsko disertacijo in objave v nekaterih monografijah.
Kje je torej komisija, ki jo je vodil Lovro Šturm, našla preostale Jakličeve objave? »Gospod Jaklič je izpolnjeval vse pogoje, ki so jih zahtevala veljavna merila Nakvisa in merila fakultete,« so pojasnili v tajništvu FPPV. Pri tem so zanikali, da bi komisija kot izvirne znanstvene članke priznala tudi ločena mnenja, ki jih daje kot ustavni sodnik. Takoj po tem, ko so na Necenzurirano.si dobili odgovore, so fakulteto zaprosili še za celoten seznam izvirnih znanstvenih člankov, ki jih je komisija priznala Jakliču pri izvolitvi v naziv rednega profesorja. Zanimalo jih je tudi, zakaj je bil Jaklič neposredno izvoljen v naziv rednega profesorja. Odgovorov niso dobili.
Precej dvomov bi lahko razjasnila že baza informacijskega sistema o raziskovalni dejavnosti v Sloveniji (Sicris), ki beleži podatke o več kot 16 tisoč domačih raziskovalcih. Toda Jakliča med njimi ni. Če bi bil vpisan v bazo, bi razvrstitev njegovih člankov šla skozi dodatno preverjanje. Celotna bibliografija bi bila tudi javno objavljena.
Kaj vse je pisal v ločenih mnenjih
Kot že omenjeno, Jakličevih pojasnil na Necenzurirano.si niso uspeli dobiti. Zanimalo jih je, zakaj si ločena mnenja v profesorski bibliografiji beleži kot izvirne znanstvene članke. Prav tako so ga vprašali, ali bi brez prištevanja teh mnenj med izvirne znanstvene članke izpolnjeval pogoje za imenovanje v naziv rednega profesorja. Zdaj si namreč Jaklič s pisanjem mnenj polni tudi akademsko bibliografijo, kar mu lahko koristi pri kariernih načrtih.
Tudi iz same vsebine Jakličevih ločenih mnenj je razvidno, da ne gre za znanstvena dela, ampak besedila, v katerih redno kritizira delo ustavnega sodišča in izraža politična stališča. Jaklič je zagovornik večje vloge ustavnega sodišča v domači sodni praksi. Njegovo odločanje je skoraj vedno enako stališčem SDS – pa naj gre za referendum o drugem tiru Divača–Koper, preiskavo proti poslancu SDS Andreju Širclju, razveljavitev zakona o premoženju nezakonitega izvora, s katerim so tožilci poskušali odvzeti premoženje tudi Janezu Janši, sojenje Milku Noviču ...
Poglejmo nekaj primerov. Tako je Jaklič skupaj z ustavnim sodnikom Markom Šorlijem nasprotoval odločitvi ustavnega sodišča o zadržanju parlamentarne preiskave v zadevi Franc Kangler. Vabljenje sodnikov in tožilcev za priče ga ni motilo. »Zakaj ne bi mogla potekati preiskava, ki nima niti zob kazenske, niti disciplinske, niti civilne preiskave, ampak je še najbolj podobna novinarskemu in civilnodružbenemu preiskovanju morebitnih dokazov?« se je spraševal.
Drugačno mnenje kot ostali ustavni sodniki je imel tudi pri vprašanju ustavnosti zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora. Konec leta 2017 so zavrgli ustavno pobudo Marije Lovšin, matere nekdanjega predsednika uprave Intereurope Andreja Lovšina, ki so mu hoteli odvzeti več milijonov evrov vredno premoženje. Njegova mati je trdila, da so jim s podaljšanjem trajanja finančne preiskave, proti čemur se niso mogli pritožiti, kršene ustavne pravice. Jaklič pa je »skoraj dve leti dolg poseg v temeljne človekove pravice zasebnosti« označil za »nepopravljivega«.
Od Milka Noviča do Igorja Bavčarja
Potegnil se je tudi za nekdanjega predsednika uprave Igorja Bavčarja. Ko je ustavno sodišče zavrnilo obravnavo njegove pritožbe na obsodilno sodbo, ki jo je potrdilo tudi vrhovno sodišče, je želel Jaklič preveriti, ali so upoštevali Bavčarjevo pravico do nepristranega sojenja. Postavil se je tudi v bran Milka Noviča, ki je bil na prvi stopnji obsojen za umor direktorja Kemijskega inštituta Janka Jamnika.
