»V tem posebnem obdobju ugotavljamo, da se je povečalo število primerov nasilja v družini. Več je nujnih, a žal zelo kratkih hospitalizacij na psihiatričnih oddelkih za tiste naše uporabnike, ki so še v fazi odločanja o tem, ali je zanje čezmerno in tvegano pitje alkohola problem. Potrebovali bi intenzivno obravnavo, spremljanje, vodenje, nekateri pa tudi celosten program zdravljenja na oddelku v bolnišnici, kar pa je v tem obdobju neizvedljivo,« pravi Nataša Sorko, družinska psihoterapevtka in predsednica društva Žarek upanja.
Strokovnjaki so ocenili, da je bilo v prvem valu epidemije med osamitvijo in zaprtjem med štirimi stenami trikrat več družinskega nasilja, ki je najpogosteje posledica alkohola. Drugi val in zimski čas prinašata še več strahu, depresivnosti, občutka osamljenosti in tudi nasilja. Alkohol je pri vsem tem le spodbuda.
Mokra kultura v času koronavirusa
Ko sem se lani pogovarjala z Bredo Lepoša Žalec iz Društva za urejeno življenje Abstinent, v katerem se ukvarjajo z reševanjem stisk posameznikov, ki čezmerno pijejo, in njihovih svojcev, sem bila osupla ob podatku, da po alkoholu prepogosto posega kar 43 odstotkov Slovencev. Samo pomislite, to je skoraj polovica našega naroda!
Povedala je, da gre za ljudi, ki visoko tvegano pijejo, a se tega ne zavedajo, ker je pitje pri nas nekaj povsem normalnega. »Živimo v 'mokri' kulturi in smo v alkohol potopljena nacija. Ne pozabimo, da ima vsak visoko tvegani pivec in alkoholik okoli sebe tri ali štiri ljudi, ki trpijo zaradi njegovega pitja. Torej gre za ogromno nesrečnih ljudi. Vse več je tudi ženskega alkoholizma in pitja mladih, skrb zbujajoča pa sta tudi partnerski alkoholizem in pitje starostnikov.«
Zato sem Bredo Lepoša Žalec zdaj, ko smo že globoko zabredli v drugi val epidemije, s strahom vprašala, kaj se v tem času dogaja v družinah, ki jih teži odvisnost od alkohola. »Niti v sanjah si nisem predstavljala, da bo epidemija koronavirusa v naša življenja vnesla toliko sprememb. Za večino ljudi, ki nimajo globljih stisk in zmorejo nadzorovati svoje življenje, je to razmeroma obvladljiva situacija, vendar se zdaj, v drugem valu, že kaže, da bo tudi zanje vedno težje. V družinah odvisnikov od alkohola pa je povsem drugače. Bolezen ima svoje zakonitosti. Ne miruje, ampak se razvija, razmere, ki nas spremljajo že od marca, pa jo le še dodatno poglabljajo in zapletajo ter povzročajo številne stiske.«
Zdravstvu ni mar za alkoholike. (In njihove družine.)
Breda Lepoša Žalec, ki že štiri desetletja dela z alkoholiki in njihovimi družinami ter tudi v teh mesecih – ko so bolnišnični programi zdravljenja odvisnosti zaprli svoja vrata in je težko priti do osebnih pregledov in posvetovanj z zdravniki specialisti – nepretrgano dela z uporabniki, ogorčeno navaja, da na žalost ni zasledila, da bi se dovolj govorilo in pisalo o tem problemu. Kot da nikomur ni mar za te ljudi. »Kot družba se premalo sprašujemo, kako se v teh razmerah počuti otrok ali partner alkoholika. Pogosto smo v tem površni in dvolični: dokler z nekom pijemo, je vse v redu, ko zdrsne v težave, pa se od njega odvrnemo, ga krivimo in obsojamo. Kot da se je sam odločil, da bo postal alkoholik, si uničeval življenje in onesrečeval svojo družino. Ne razumemo in ne poznamo bolezni! Si jo sploh želimo poznati? Ali pa morda mislimo, da kot družba preprosto nismo soodgovorni?«
O tem, da so že med prvim valom epidemije opažali, da ljudje posegajo po alkoholu, da bi »ozdravili« svojo bolečino, negotovost in nemoč, pripoveduje tudi Anita Ogulin, predsednica ZPM Ljubljana Moste-Polje. »Stiske ljudi so bile hude. Ob zelo restriktivnih ukrepih pa so seveda posledice na duševnem stanju ljudi. Številni so izgubili službo ali bili poslani na čakanje. Ob vsesplošni negotovosti so hrepeneli po rešilni bilki. Največja težava pa je še vedno, da je zdravstvo prav zaradi koronavirusa vse težje dostopno. Ljudje so iskali rešitve tam, kjer se je dalo. Na žalost tudi v alkoholu. V sklopu našega humanitarnega programa Veriga dobrih ljudi nudimo družinam v stiski med drugimi oblikami pomoči tudi psihosocialno podporo in možnost pogovora s terapevti. Po prvem valu epidemije je bilo teh potreb resnično nepredstavljivo veliko. Tudi zaradi posledic skrhanih odnosov. Pri nekaterih je val epidemije uničil medsebojne odnose, druge je pahnil v alkoholizem.«
Naše orodje je beseda, pogovor
Tako za ZPM Ljubljana Moste-Polje kot za društvo Abstinent se delo ni ustavilo niti za en sam dan. Stroka in vest sta jim narekovali, da jih ljudje prav zdaj najbolj potrebujejo .»Predstavljajte si družino, kjer so starši zaradi sedanjih ukrepov ostali doma ali celo izgubili zaposlitev, otroci se šolajo od doma, pri čemer veliko družin nima ustreznih prostorskih in materialnih možnosti, hkrati pa je družinski problem še čezmerno pitje. V takšnih družinah je veliko napetosti, nezadovoljstva, strahu, stisk in tudi fizičnega nasilja, da psihičnega sploh ne omenjamo. Te družine so zdaj neprepoznane, z njimi se nihče ne ukvarja, so nevidne, vsakdo v njih pa ima probleme, ki se nadaljujejo iz enega v naslednji začarani krog. V času koronskih ukrepov smo v osebnem stiku z uporabniki vztrajali do konca, čeprav na daljavo. Delamo neprekinjeno. Kdo pa bo tukaj za uporabnike, če ne mi? Kdo jih bo spodbujal in jim stal ob strani, jih poslušal in z njimi delil svoj čas – če ne stroka? Za moje delo je osebni stik izrednega pomena. Naše orodje je beseda, pogovor,« poudarja Breda Lepoša Žalec.
Da se je življenje zelo spremenilo, poudarja tudi Nataša Sorko, družinska psihoterapevtka, predsednica društva Žarek upanja, kjer omogočajo psihosocialno obravnavo posameznikom s težavami zaradi alkohola. »Tisti, ki se že v običajnih razmerah težko prilagajajo spremembam, so v času epidemije v še hujši stiski. V našem programu potekajo vse storitve, kot da ne bi bilo epidemije, smo se pa novim razmeram prilagodili z uporabo različnih spletnih orodij.«
Prepovedi povečajo stiske alkoholika
Ob zaznamovanju svetovnega dneva zdravja 7. aprila so nevladne organizacije s področja zdravja vladi Republike Slovenije in ministrstvu za zdravje predlagale prepoved spletne prodaje in dostave alkohola na dom v času epidemije novega koronavirusa. Ta se je namreč že takrat občutno povečala zaradi zaprtih gostiln, zdaj se to znova dogaja. Prodajo je močno povečala zlasti alkoholna industrija, ki to počne zelo agresivno (po družbenih omrežjih). Štefan Lepoša, predsednik društva Abstinent, ob tem opozarja, da zastavlja takšen predlog sistemsko vprašanje, ki zadeva tudi politične odločevalce in zakonodajalce. Njegova soproga in sodelavka Breda pa dodaja, da na področju alkoholne politike v Sloveniji marsikaj ne poteka, kot bi moralo, in da stroka ni dovolj slišana ter upoštevana. V tem boju sta namreč skupaj že več kot trideset let, v katerih sta si pridobila zavidanja vredne izkušnje.
Štefan Lepoša, predsednik društva Abstinent, ugleden strokovnjak, ki je te dni prejel nagrado za življenjsko delo na področju socialnega varstva, poudarja, da v teh težkih časih in pri tovrstnih odločitvah ne smemo pozabiti na alkoholike, za katere je alkohol, na žalost, nujno »živilo«. »Zanje je treba v tem obdobju poskrbeti tako, da se jim omogoči varno, podporno in strokovno okolje za prenehanje pitja. Vsak preventivni ukrep, med katere sodi tudi ozaveščanje o tveganem pitju, je koristen, vendar si bodo odvisniki od alkohola pijačo zagotavljali na vse možne načine. V časih omejitev zanje to ni zadosten razlog, da bi pitje omejili. Pravzaprav je ravno nasprotno, njihove stiske se 'ob zaprtju' še povečajo. Odvisnik tako ali drugače pride do alkohola. Več pije doma med štirimi stenami, kar dodatno povečuje stiske v celotni družini. Lahko si samo predstavljamo, kaj to pomeni za svojce, otroke … Koliko nasilja je med njimi. Preventiva med odvisniki ne deluje.«
Tudi Nataša Sorko poudarja, da v teh težkih trenutkih tako zasvojenci kot njihove družine bolj kot prepovedi potrebujejo strokovno pomoč.
Pobeg od korone, vrnitev v pasti alkoholizma
»Če kdo, potem stroka ne sme obupati, zapirati vrat in reči, da se ne da nič storiti. Za te ljudi je vsaka sprememba, pa naj je še tako majhna, izredno pomembna. Vsak korak šteje in je še kako pomemben na poti njihovih sprememb. Mi pa jim moramo ob tem stati ob strani, vztrajati z njimi, jih spodbujati in jim pokazati nove možnosti,« poudarja Breda Lepoša Žalec iz društva Abstinent.
Vsi naši sogovorniki se strinjajo, da je odsotnost programov zdravljenja alkoholikov v bolnišnicah nedopustna. »Že med prvim valom epidemije smo zaznavali, da so tisti, ki so se morali na novo vključevati v program, prihajali s poglobljenimi osebnimi, čustvenimi in drugimi stiskami. Delo z njimi je tako še intenzivnejše. Prekinitev zdravljenja zasvojenosti na oddelkih v bolnišnicah zaradi epidemije bo imela dolgoročne posledice. Epidemija in negotovost, kdaj bo mogoče zdravljenje nadaljevati, namreč za družino pomenita izgubo upanja, da bo kdaj drugače, da bodo tudi oni živeli kot drugi – brez strahu in negotovosti, kaj bo prinesel naslednji trenutek,« opozarja Nataša Sorko.
Nikoli ne smemo pozabiti, da je alkoholizem bolezen, poleg tega pa je treba ves čas poudarjati, da je kronična in ponavljajoča se. S prvim ponovnim požirkom se lahko vse znova spremeni v tragedijo. Ljudje, ki ponovno zapadejo v alkoholizem, pripovedujejo: »Ni mi bilo treba spiti kozarca, potrebovala sem samo žličko alkohola, da so se v mojih možganih obudili dražljaji, s katerimi sem znova zapadla v pitje.«
Časi epidemije in posebnih ukrepov, ki so bili zaradi nje uvedeni, so torej velika preizkušnja za zdravljene alkoholike. Abstinenti morajo biti ves čas pozorni na svoje vedenje in tveganja. A kako naj se ravnajo po načrtovanem režimu zdravljenja, če je večina programov za zdravljenje zasvojenosti ustavljena? Kot se to pogosto dogaja, se je tudi zdaj izkazalo, da so zanje edino upanje nevladne organizacije.
Od nasilja do prijave nasilja je dolga pot
Vseprisotna negotovost zaradi epidemije močno vpliva na povečanja nasilja v intimnopartnerskih odnosih, zatrjuje Maja Plaz, predsednica društva SOS telefon. »Kjer je bilo prej psihično nasilje, se mu je zdaj ponekod pridružilo fizično. Dovolj je že 'samo' grožnja, dvignjena roka, nakazan udarec, da se ženske počutijo še bolj ujete in v še toliko hujšem, brezizhodnem položaju. Zelo veliko je tudi ekonomskega nasilja, ko partner ženski omejuje dostop do denarja za preživljanje družine ali za njihove lastne potrebe, denimo za osebno higieno. Izguba službe, zmanjšani družinski prihodki, prilagajanje na nove razmere, šolanje in delo od doma, vseprisotna kriza – vse to je tveganje za povečanje nasilja. Alkoholizem sam po sebi ni nikoli razlog za nasilje, pomeni pa tveganje, saj ima povzročitelj dodatno opravičilo – češ da je postal nasilen 'zaradi' alkohola.«
Izkušnje strokovnjakov v Društvu SOS telefon kažejo, da je število klicev v primerjavi s prvimi devetimi meseci leta 2019 letos rahlo upadlo, kaže pa sliko resničnega stanja za štirimi stenami. Največji porast klicev so opazili v aprilu, maju in juniju, nato je sledil manjši upad, avgusta se je število znova povečalo, nato pa je septembra in oktobra sledil nov upad klicev na SOS telefon. Kaj nam to sporoča? »Ljudje so februarja in marca manj klicali, ko je minil prvi šok, ko smo naredili več kampanj, s katerimi smo opozorili, da smo za žrtve nasilja še vedno tukaj, pa se je število klicev povečalo. V drugem valu je znova opazen upad, kar zadeva klice na našo brezplačno številko 080 11 55. Odnosi so se v teh razmerah še dodatno poslabšali. Že v običajnih razmerah žrtve nasilja svoje bližnje, ki so do njih nasilni, težko prijavijo pristojnim organom. V času, ko lahko tudi zunanje okoliščine doživljamo kot še bolj preteče, pa je ostajanje v nam znanem, četudi nasilnem okolju velikokrat edina možna izbira, ki jo vidimo. Zato je treba opozarjati, da službe, ki takšnim ljudem pomagamo, še vedno delujemo.«
Za pomoč prosi trikrat več žrtev!
V drugem programu Društva SOS telefon, kamor se lahko žrtve nasilja vključijo v individualno ali terapevtsko svetovanje, pa se je število uporabnic in uporabnikov v prvih devetih mesecih skoraj trikratno povečalo! »Že do konca septembra je bilo vključenih toliko oseb, kolikor smo jih imeli v vsem letu 2019! Varni hiši v okviru naših programov delata neprekinjeno, vendar nekaj časa nista bili polno zasedeni. Zakaj? Ženske se težje odločijo, da z otroki ali same zapustijo nasilne partnerje, saj ne vedo, kako bo po odhodu iz varne hiše. Enak trend smo opažali tudi med krizo pred dobrim desetletjem,« pojasnjuje Maja Plaz.
Tudi iz ZPM Ljubljana Moste-Polje so že ob prvem valu epidemije poročali, da zaradi bivanja z alkoholikom med štirimi stenami najbolj trpijo ženske in otroci. Anita Ogulin pravi, da je žalostnih zgodb veliko in preveč, ter dodaja: »Zdaj se z novim valom med ljudi znova vračata strah in negotovost, ki resnično povzročata hude stiske. Mnogi se že po prvem valu niso mogli pobrati in zdaj nimajo prav nobene zaslombe. To so v resnici skrajni duševni napori in ljudje pač iščejo različne utehe. Ena od teh je alkoholizem. V Verigi dobrih ljudi poskušamo s pomočjo terapevtov in kritjem plačila strokovne pomoči družinam po vsej Sloveniji v čim večji meri preprečevati takšna iskanja tolažbe. Ključno pa je, da se uredi tudi dostop do pomoči v javnem zdravstvu. Treba je destigmatizirati psihiatrično pomoč, predvsem pa jo narediti dostopno.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
