Težava, ki jo omenjamo, v spomladanskem valu epidemije niti ni bila toliko aktualna, kot je zdaj. Čeprav so bili takrat gostinski lokali mesec in pol zaprti, so delavci malico, tudi toplo, ki jo je bilo moč nabaviti pri gostincih, lahko pojedli zunaj. Jesenski val epidemije, vključno z omejitvami v gostinskih lokalih, traja že pet tednov in trenutno še nič ne kaže na sproščanje ukrepov. Kje torej lahko terenski delavci malicajo in kaj si sploh lahko kupijo za malico? So obsojeni na hladni sendvič, ki ga nimajo možnosti pojesti drugje kot na mrazu?! Seveda se znajdejo in se mrazu izognejo. Nekateri malicajo v službenih avtomobilih, kjer se gnetejo v majhnem prostoru kabine. Potem se zastavi drugo vprašanje: čemu služijo maske, ki so jih sicer dolžni nositi med opravljanjem dela (tudi zunaj) in med vožnjo v službenih vozilih? Narobe svet bi lahko rekli.
Manjše ekipe so mobilne, danes tukaj, jutri tam
Za delavce, ki so na večjih gradbiščih, morda situacija še ni toliko problematična, saj imajo na voljo prostor v bivalniku (kontejnerju). Večji problem je pri vzdrževalcih in monterjih, ki se dnevno ali po nekaj dneh selijo z ene na drugo lokacijo. Ti delavci, razen na sedežu podjetja, nimajo stacionarnega prostora, kjer bi lahko malicali. Ostane jim možnost, ali malicati na mrazu ali v službenem vozilu. Omejeni so tudi pri izbiri hrane, saj topla malica v danih pogojih ne pride v poštev.
Ne samo mraz – kaj pa zdravje delavcev?!
Da je to resna težava, opozarja Vladimir Janžekovič, nekdanji predsednik ptujske obrtne zbornice, danes predsednik sekcije elektrodejavnosti pri OZS, sicer pa tudi lastnik podjetja Emitt. »Rešitev je lahko enostavna: da se za čas malice odprejo jedilnice gostinskih lokalov, plačilno sredstvo bi lahko bili boni, ki jih bomo podjetniki za svoje delavce nabavili pri gostincih, lahko pa tudi z njimi sklenemo pogodbo. Boni bi bili boljša izbira, ker bi se lahko delavci sami odločili, kam bi šli malicat oziroma bi malicali v najbližjem lokalu. Gostinci bi se tudi sami odločili, ali so pripravljeni odpreti jedilnice ali ne. Topla malica je za delavca nekaj čisto drugega kot sendvič. Delavec se v gostilni ali menzi vsaj za pol ure usede za mizo, je na toplem, v miru pomalica, se okrepča, na voljo so mu sanitarije. Rešitev je enostavna, odločitev, ali je izvedljiva, pa je na vladi, ki bi morala zrahljati ukrepe, in na gostincih, če so pripravljeni iti v to zgodbo. Gostiln z večjimi jedilnicami je v spodnjepodravskem koncu kar nekaj. Menimo, da bi model, kot ga predlagamo, lahko zaživel. Verjamem, da vsi gostilničarji ne bi bili pripravljeni iti v to, ker je seveda treba razmisliti o rentabilnosti, nekaj pa bi pa se jih verjetno vseeno odločilo. Upoštevali bi predpisane normative, zagotovili razdalje, poskrbeli za razkuževanje. Menze v podjetjih, bolnišnicah in še kje obratujejo, pa nam ni znano, da bi v kateri od njih prišlo do okužbe. Pobudo smo predstavili sekciji gostincev na OZS in gospodarskemu ministrstvu,« je poudaril Janžekovič ter opozoril, da ni težava samo vprašanje dostojnega prostora, namenjenega malicanju delavcev, temveč tudi njihovo zdravje in ekologija. »Delavci zaradi situacije več ali manj malicajo sendviče. To se lahko že v roku nekaj mesecev pozna na njihovem zdravju. Pri prevzemu malice iz gostiln (za domov) pa je problem embalaža za enkratno uporabo. To so pri enem obroku tri posodice. Se kdo sprašuje, koliko nepotrebnih odpadkov nastaja s tem. In še nekaj: kje so zdaj sindikati, ki bi morali stati v prvi vrsti in se zavzemati za pravice delavcev?«
Menze obratujejo, zakaj ne bi tudi večje gostilniške jedilnice?
Ena od večjih menz v regiji je v kidričevskem Talumu. Menza nemoteno obratuje ves čas. Po vzoru Talumove (in še katere druge) menze bi lahko morda jedilnice odprli gostinci. Sicer pa se v Talumu še kako zavedajo, da je prehrana na delovnem mestu zelo pomemben dejavnik. »Zagotavljanje malice za sodelavce je ena od prioritet naših prizadevanj za varno in zdravo delo. Dosledno izvajamo vse ukrepe, da svojim sodelavcem tudi ob vseh omejitvah, ki veljajo za gostinsko dejavnost, še naprej zagotavljamo uravnotežene tople obroke. Takoj ob razglasitvi epidemije v marcu smo reorganizirali jedilnico in ohranili ukrepe do danes. Reorganizacija pomeni: omejitev števila sedežev (fizična odstranitev miz in stolov), dosledno upoštevanje urnikov malice za dodatno omejevanje števila oseb v prostoru, dezinfekcija pri vstopu/izstopu v jedilnico, dezinfekcija neposredno pred prevzemom hrane, talne označbe za varnostno razdaljo med sodelavci, namestitev zaščitnih pregrad na mize.«
Podjetja z delavci na terenu
Za pojasnilo o organizaciji malice delavcem na terenu smo zaprosili nekaj podjetij.
Dars: »V času izrednih razmer smo delo prilagodili, da se delavci čim manj srečujejo in da so ekipe stalne. V vozilih cestninskega nadzora imamo urejene pregrade, ki ločujejo vozniški del vozila od pisarniškega in lahko cestninska nadzornika med vožnjo sedita tako, da je med njima fizična pregrada. Sodelavci si malico organizirajo sami (tudi v času, ko ni epidemije). Vsi imajo v svojih matičnih enotah, na sedežih lokalnega centra cestninskega nadzora, možnost, da si pripravijo oziroma pogrejejo tudi topli obrok. Na večini lokacij so si organizirali dostavo malic iz bližnjih gostiln. V večjih organizacijskih enotah smo za malico uredili še dodatne prostore, da se lahko zagotavlja varna razdalja, redno se prostori razkužujejo in zračijo.«
KP Ptuj: »Delavci, ki so na sedežu podjetja ter na zunanjih objektih (čistilna naprava in črpališče Skorba), imajo možnost malicati znotraj objektov. Na nekaterih gradbiščih imamo bivalnike. Zaposleni kar v veliki meri koristijo možnost dostave toplih obrokov hrane. Je pa res, da so za možnost toplega obroka občasno prikrajšani zaposleni na manjših gradbiščih (povprečno sta to en ali dva delavca), ki si malico kupijo v bližnjih trgovinah.«
DEM: »Zaposleni na posameznih objektih – torej hidroelektrarnah – družbe DEM imajo možnost malicati v notranjih prostorih, ki so temu namenjeni.«
