Vlada je po njegovih ugotovitvah v drugem valu »mogoče zamudila« z ukrepi za zajezitev epidemije. Gre za skoraj zgodovinsko izjavo, saj Pahorjevo rdečo nit dosedanjega osemletnega predsedovanja pooseblja prizadevanje biti všečen vsem. Z izražanjem političnih stališč politik dobi zaveznike in nasprotnike, ker pa Pahor ne želi imeti nasprotnikov, svojih stališč do perečih družbenih vprašanj ne deli z ljudstvom, ki ga je izvolilo.
V sklop politike všečnosti spada tudi eno izmed njegovih glavnih stališč, da mora biti z vlado v dobrih odnosih, katerakoli že je. Gre za popolno razvrednotenje funkcije predsednika republike, ki je v primerjavi s predsednikom vlade izvoljen neposredno. Vlada bi morala imeti interes, da je v dobrem odnosu s predsednikom republike, in ne obratno.
Kljub temu, da je funkcija predsednika države v Sloveniji bolj ali manj protokolarna, bi državljani verjetno upravičeno pričakovali, da bodo predsedniki države prvi zagovorniki temeljnih vrednot družbe 21. stoletja. Spoštovanje drugače mislečih, spodobna in nežaljiva komunikacija, neodvisnosti pravosodja in policije, svoboda medijev in skrb za okolje so le nekatere izmed njih. Pri tem ne mislim neodločnih izjav na načelni ravni, temveč kategorično zavzemanje za te vrednote in opozarjanje na odmike od njih.
Aktualni predsednik republike tega ni zmožen. Po osmih letih tega od njega niti ne pričakuje nihče več, saj je nenehno dajal prednost videzu pred vsebino.
Začelo se je s prvo predvolilno kampanjo, ko se je za kratek čas prelevil v cestnega delavca, delal v je tovarni nogavic, tekmoval v košnji trave, pripravljal cvetlične aranžmaje, čistil pasje zavetišče in delal druga pomembna opravila. Na koncu ni bil izvoljen zaradi svojih terenskih akcij, temveč zaradi podpore SDS, ki ga je prej neusmiljeno žagala z mesta premierja.
Pahor je v javnosti želel ustvariti vtis, da so njegovo vlado zrušili strici iz ozadja. Ob upoštevanju razlage SDS, da so strici tesno povezani z levim političnim polom, je to skrajno neverjetno, saj se je za Pahorjem na stolček premierja zavihtel Janez Janša.
V soočenju pred drugim krogom predsedniških volitev leta 2012 je Pahor na nacionalni televiziji »spregovoril« o stricih iz ozadja. »Ne bom imenoval oseb – ne zato, ker nisem pogumen, ampak ker nisem neumen.« Ta izjava močno spominja na zgodovinsko izjavo ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja leta 1962: »Odločili smo se, da gremo na Luno v tem desetletju in da naredimo druge stvari, ne zato, ker je to lahko, ampak ker je težko.«
Pahor bi bil rad podoben najbolj priljubljenemu dosedanjemu predsedniku ZDA J. F. Kennedyju. To je dokazal tudi s čivkom ob zaključku drugega mandata ameriškega predsednika Baracka Obame, ko je zapisal, da je bil Obama zanj najbolj navdihujoč predsednik po Kennedyju.
Ob dejstvu, da so vsi Pahorjevi predhodniki v času svojih mandatov zmogli pogum za kritiko vlade, bo Pahor ostal svetlobna leta za prvima predsednikoma Milanom Kučanom in Janezom Drnovškom, medtem ko se Kennedy zanj nahaja v drugem vesolju. Zagotovo pa bo še nekaj časa ostal slovenski kralj instagrama.
