Dario Varga, član igralskega ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, se je televizijskim gledalcem v srce zapisal kot nergaški pacient Debevc v legendarni seriji Naša mala klinika. Zdaj se na zaslone vrača kot inšpektor Vrenko.
Igralca smo za pogovor zmotili ravno med vajo za predstavo, ki je potekala prek zooma.
Je to nova realnost gledališča: vaje prek zooma in napol prazna dvorana?
Inšpektor Vrenko Šestdelna serija na spored TVS prihaja 10. januarja. Dogajanje je postavljeno v Maribor, kjer pronicljivi policijski inšpektor Martin Vrenko skupaj s svojima sodelavcema Breznikom (Jurij Drevenšek) in Brajdičem (Lotos Šparovec) rešuje zločine, sooča pa se tudi z izzivi v zasebnem življenju. Po mamini smrti mora prevzeti skrb za svojega odtujenega očeta (Janez Hočevar - Rifle), hkrati pa se mu skozi prijateljstvo z lastnico lokala Mojco (Katarina Čas) odpira mogoče zadnja priložnost za lastno družino.
To je katastrofa! To – vaje prek zooma – je trenutno edina možnost, da nadaljujemo začeto delo, da ne bi šlo vse v nič, da bi prišli do neke faze, ki bi bila pripravljena za vstop na oder in čim hitrejšo pripravo predstave, nihče pa ne ve, za kdaj. Zelo čudna situacija, ko ne veš, kaj bo. Včasih se mi zdi, da samo delamo, da pač nekaj delamo, po drugi strani pa se zavedam, da delamo, kar je zdaj mogoče, da nadaljujemo začeto.
Verjamete v gledalce, da se bodo vrnili, ko se gledališča spet odprejo, ali se bodo bali druženja in zaprtih prostorov?
Izhajam iz samega sebe: kot sem sam željan kontakta in normalnega dela – igre pred občinstvom, predvidevam, da je tudi publika vajena gledališča in bo takoj, ko se bodo stvari normalizirale, prišla, ker bo tega željna. A to je le predpostavka, prepričan ne morem biti. Upam, da bo tako, da ne bo šlo tako daleč, da bi prišlo do neke apatičnosti; da ne bo prevladala skrb zgolj za lastno eksistenco – to bi bilo noro, to bi bil konec sveta.
Kako se spopadate s karanteno?
Vedno je kaj za prebrati, za kar prej ni bilo časa, kakšne praktične stvari za postoriti doma, kaj napisati … Kar zadeva družino, pa smo malo več skupaj. Počnem to, kar zdaj vsi, ko smo prisiljeni biti več doma.
Vaša hči Rea ima skoraj pet let. Vam je prihranjeno vsaj šolanje od doma.
Res je, a ker sva oba z ženo, ki poleg ustvarjanja predstav predava tudi na Akademiji dramske umetnosti v Zagrebu, na zoomu, se ne moremo drugače organizirati, kot da je Rea vseeno v vrtcu, a grem čim prej ponjo, takoj, ko lahko. Prepričan sem, da ima vsaka družina neko specifično realnost, naša je pač taka.
Vaša žena Natalija Manojlović je režiserka in koreografinja, pa tudi diplomirana psihologinja. Vam je v teh kriznih časih kaj lažje, ko imate doma psihologinjo?
Prav pride, a bolj kot to, da je končala psihologijo, kar pripomore, da na vse skupaj gleda bolj znanstveno, je pomembno, da je zelo umirjen človek, ki se zna primerno vesti v takšnih čudnih, nervoznih situacijah. Zelo me pomiri, a bi rekel, da je to obojestransko.
Torej vam ni grozno, da ste zaprti skupaj? Ker beremo o družinah, kjer prihaja do hudih prepirov in depresij.
Ne, pri nas se ne tepemo. (smeh) Sem pa prepričan, da zdaj veliko več ljudi hodi v lekarno po antidepresive. Takšni, ki so bili do zdaj vajeni biti ves čas nekje drugje in v svojem poslu, zdaj pa so na novo ugotovili, da imajo ženo in otroke. Opažam neko nervozo, ljudje delujejo umirjeni, a se mi zdi, da so pod masko čisto na koncu.
Vi še niste čisto na koncu?
(smeh) Ne, ne, ne!
Tudi nad snemanjem inšpektorja Vrenka je visela grožnja korone.
Ves čas smo se zavedali, da se lahko produkcija zaradi virusa kadarkoli ustavi. Na srečo nam je uspelo »premagati« korono, smo ravno ubežali pred drugim valom – dan po koncu snemanja se je začel. Dovolj bi bilo, da bi en človek zbolel, pa bi morali vse ustaviti.
Ste ljubitelj kriminalk?
Iskreno: niti ne. Veliko raje jih ima moja žena. A ko sem se pripravljal na vlogo Vrenka, sem se bolj poglobil vanje, saj tega žanra še nisem delal in o njem nisem vedel veliko.
Na snemanju ste spoznali pisatelja Avgusta Demšarja.
To je bilo super! Po navadi delamo tekste pisateljev, ki so že zdavnaj umrli. Redko se zgodi, da pride avtor na vajo in lahko »počvekaš« z njim o njegovi viziji.
Ni to dodaten pritisk za vas, ker igrate njegovega junaka?
Ne, nasprotno, meni je super, da si je on morda predstavljal nekaj povsem drugega. To mi še poglablja, širi vlogo.
Kdo je inšpektor Vrenko?
V bistvu je Dario Varga. (smeh) Je inteligenten, ima krasen smisel za humor, ni zaletav, veliko več misli, kot govori, ima veliko mero empatije do vseh ljudi. Včasih se mi je zdelo, ko sem bral, da mu je celo žal kakšnega morilca, da ga poskuša razumeti in na neki način opravičuje njegovo stanje, ne pa tudi dejanja. To mi je bilo zelo zanimivo. In njegov odnos do očeta je podoben, kot je bil moj s pokojnim očetom (imata večne probleme v komunikaciji, nikoli si nista bila blizu, zbližala sta se šele na koncu njegove življenjske poti). Tudi odnosa z dekletom nikakor ne zna rešiti. Vse profesionalno zlahka rešuje, kar je intimno, čustveno, pa zelo težko.
