Še vedno živi v svojem rojstnem kraju. »Rada pa hodim v hribe, na morje ter z veseljem raziskujem domače in tuje kraje.« Pa še nekaj je značilno zanjo. Kritična je do sveta in Slovenije.
Diplomirala je leta 1983
»Bila sem v prvi generaciji krajinskih arhitektov in službe so nas vse čakale.« Zdaj, nekaj let pred upokojitvijo, na ministrstvu za okolje in prostor vodi postopke celovitih presoj vplivov na okolje (CPVO). »Smisel teh postopkov je, da se preveri, kako bi nove ceste, železnice, hidro- ali vetrne elektrarne itd. vplivale na okolje ter kako bi slabe vplive čim bolj zmanjšali.« Prizna, da je to delo bolj uradniško, saj odločbe, ki jih izdaja, izhajajo v glavnem iz tega, kaj predpisi dovoljujejo in kaj prepovedujejo. »Ni veliko možnosti, da bi kaj usmerjala po strokovnem znanju in zdravi pameti.«
Ugotavlja, da smo vsi do okolja pogosto dvolični. »Pri sebi, na domačem dvorišču, imamo radi vse lepo in urejeno. Pred tem, kaj počne podjetje, v katerem smo zaposleni, pa si pogosto zatiskamo oči.« Ne trdi, da imamo slabe zakone, »imamo pa veliko predpisov, a jih skoraj nihče v celoti ne izvaja in upošteva«. Namesto da bi okrepili nadzor in hitro izvršili morebitne kazni, raje spreminjamo zakonodajo. »Pri marsikaterem prostorskem načrtu pa imam občutek, da oblast podpira zasebni interes na škodo javnega.«
Nekoč, ko bom v pokoju
Moža Borisa je spoznala na plesnih vajah. »Po poklicu je ekonomist in je skoraj trideset let delal v svojem podjetju, sedaj pa je slabo leto upokojen. V zadnjih letih je bil že kar naveličan, predvsem takrat, ko je imel pri delu opraviti z 'državo'«. Takrat sta imela zanimive pogovore. »Jaz sem mu potrpežljivo pojasnjevala način delovanja birokracije, on pa meni svoje izkušnje z neodzivnostjo ministrstev.«
Ko se bo tudi ona upokojila, bo veliko brala. »Prebrati moram na desetine knjig sodobnih slovenskih avtorjev. Ker moram sedaj v službi prebrati veliko gradiv in okoljskih poročil, doma nimam več moči za branje leposlovja.« Potem bo temeljito pospravila hišo in se znebila vseh nepotrebnih reči ter obiskala čim več kulturnih prireditev po Sloveniji. Kultura ji veliko pomeni, saj živita z možem brez televizije. Raje bereta, se pogovarjata, družita s prijatelji.
Je Slovenija izpolnila pričakovanja?
Pravi, da ne. »Vprašanje na plebiscitu je bilo, ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država. Niti na kraj pameti pa mi ni padlo, da glasujemo tudi za drugačen družbenopolitični sistem.« Ugotavlja, da je bil preskok iz socializma v kapitalizem krut in krivice zaradi nacionalizacije so zamenjale krivice zaradi denacionalizacije. »Še posebno se je s tem okoristila Cerkev, ki ji je naša država brez kančka sramu vračala zemljišča in objekte, tudi na škodo javnega dobrega.« Vsaka samostojnost se začne v denarnici. »Tudi državna. Naši politiki, kar skoraj vsi po vrsti, pa so brez našega dovoljenja razprodali našo državo.«
SDK
Kot ji pripoveduje mož Boris, je bila Služba družbenega knjigovodstva v socializmu zelo močna »firma«, ki je nadzirala finančno poslovanje podjetij, občin in tudi države. Ko je v podjetje prišel inšpektor SDK, so se vodstvu podjetja pogosto tresle hlače, saj so bile nepravilnosti sankcionirane takoj!
Med drugim je SDK nadzorovala, ali so delovne organizacije pri izplačevanju osebnih dohodkov odvajale prispevke zaposlenim za pokojnine, socialo, zdravstvo itd. »Če prispevki niso bili plačani, so podjetju takoj blokirali račun. V današnjih časih pa včasih še državna podjetja delavcem ne plačujejo prispevkov. Kot se sedaj kaže, so SDK ukinili zato, da ni bilo več centralnega nadzora nad finančnim poslovanjem. Hkrati so s tem podjetjem (predvsem njihovim lastnikom, ki so pogosto na lahek način prišli do premoženja) omogočili protipravne finančne transakcije in oškodovanje njihovih delavcev, ki jim niso plačevali prispevkov!«
Zamera
Slovenskim politikom zadnjih 30 let zameri predvsem to, da so z neznosno lahkoto prodajali tisto, česar niso sami ustvarili, in se pri tem sploh niso zavedali, da s tem rušijo ekonomske temelje države. »V takšnih trenutkih se človek res počuti ujet med domače mračne sile. Zdi se mi, da bomo s takšno razprodajo Slovenije na koncu Slovenci le najemniki v lastni državi oziroma le slabo plačana delovna sila za tuje lastnike.«
Občuduje pa tista podjetja, ki so znala lastništvo obdržati v svojih rokah oziroma v solastništvu zaposlenih. Na primer Domel v Železnikih, ki je imel modro direktorico, med časopisnimi hišami pa Gorenjski glas, kjer so zaposleni tudi solastniki časopisa.
Pobožne želje
Zelo si želi, da bi slovenski politiki končno začeli spoštovati prebivalce Slovenije in jih ne bi imeli za ljudi brez spomina ter za neuko rajo. »Ne razumem, zakaj nas vladajoči politiki sovražijo oziroma se nas bojijo in kupujejo paralizatorje ter na mirnih demonstracijah oblačijo policiste v robocope, da je še njim samim nerodno.«
Sogovornica se spominja, da je labodji spev novinarjem sedanji predsednik vlade napovedal že, ko je bil prvič na tem položaju, sedaj pa ta boj samo še nadaljuje. »Moti ga pa vsako kritično razmišljanje, tudi če je dobronamerno. Po novinarjih takoj udari z vulgarizmi in diskreditacijo.« Upa, da bo RTV, ki je tudi javni servis, zdržala pred temi pritiski.
Iz vsega srca nasprotuje temu, da želi vlada javne sisteme na različne načine privatizirati. »Kot bi hoteli uničiti še tisto poslednje dobro delujoče, denimo šolstvo in zdravstvo.« Upira se ji tudi čedalje primitivnejša govorica politikov, polna žaljivk, nestrpnosti, celo sovražni govor jim ni tuj.
Revščina je kriminal
»To, da 20 odstotkov prebivalcev Slovenije živi v revščini, je prvorazreden kriminal. Država, ki je po BDP v zgornji petini vseh svetovnih držav, ne bi smela imeti revežev. Ne bi smela, saj je dovolj denarja za vse, samo troši se ga neustrezno: za sanacijo slabih bank, ki jih potem prodamo za manj denarja, kot smo ga vanje vložili; za pendreke in zapore ter za nepotrebno orožje, ne za plače vojakov itd.«
Univerzalni temeljni dohodek je nujen, poudarja, če želimo, da bomo v tej državi lahko vsi mirno in varno živeli. »Varnosti ne ustvarjajo samo dobro oboroženi vojaki in policisti. Notranjo varnost ustvarja družba, kjer ljudem ni treba brskati po smetnjakih za ostanki hrane, kjer gredo lahko vsi otroci v šolo v naravi; kjer lahko človek dostojno živi tudi, če zaradi nesposobnosti ali malverzacij lastnika podjetje propade in zaposleni izgubijo delo.«
In ne nazadnje, kdor več zasluži, naj plača tudi večji davek. »Včasih imam občutek, da se ljudje ne zavedajo, zakaj plačujemo davke: zato, da imamo dober javni servis, od šolstva do zdravstva, kulture in domov za starejše. Humanitarne organizacije naj bi pomagale samo v izjemnih primerih, ob naravnih katastrofah ali podobnem, za vse drugo bi moral biti denar iz proračuna,« je prepričana.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
