Oseba, ki je grozila stanovalcem bloka nasproti slovenjebistriške občinske stavbe, je že stara znanka policije. Že prej so namreč za svoja življenja trepetali stanovalci na Spodnji Polskavi, pa tudi prebivalci kraja, saj so pred njim zaklepali vrata, v enem primeru so v gasilski dom zaklenili tudi otroke. Občina Slovenska Bistrica ga je nato nastanila v občinskem stanovanju na Kolodvorski ulici in s tem se je začelo trpljenje stanovalcev na Kolodvorski ulici 23. Od občine in CSD Slovenska Bistrica so zahtevali, da ga namestita na kraj, kjer ne bi več ogrožal tujih življenj. Po požarih, ki so zahtevali evakuacijo stanujočih v bloku, so pristojni vendarle staknili glave, a ugotovili, da so na papirju napisane pristojnosti v življenjskih situacijah, kot je bila ta, mrtva črka na papirju. »Občina občanu ni mogla odvzeti stanovanjske pravice, saj stanovanja ni uničil oziroma poškodoval, drugih pristojnosti nimamo. Policija je zatrjevala, da ima premalo dokazov, da bi lahko zoper osebo ukrepala, CSD pa je ocenil, da oseba še ni na stopnji, da bi lahko sodišču predlagali zdravljenje. Kljub vsem omejitvam se nam je z osebo uspelo pogovoriti in dogovoriti, da se je izselila, zavedamo pa se, da ima vedenjske težave, in lahko se zgodi, da se bo zgodba ponovila, zato pričakujemo od policije in CSD konkretne rešitve in rezultate.«
Policiji groženj niso prijavljali zaradi strahu
Kot omenjeno, se je v reševanje nastalega problema že ob prvi prijavi vključil CSD Slovenska Bistrica. »Tudi v tem primeru smo opravili več obiskov na domu in poskusili uporabnika motivirati za vključitev v storitve v okviru pristojnosti CSD in zunaj njega, to bomo tudi v prihodnje nadaljevali. Toda vključitev je prostovoljna in CSD nima mehanizmov, da bi kogarkoli vključil brez njegovega soglasja.« Na pristojnem CSD so še dodali, da so stanovalce pozivali, da kljub grožnjam po maščevanju dogodke prijavijo policiji. A strah je bil očitno prevelik, saj so slovenjebistriški policisti zabeležili le nekaj klicev stanovalcev, čeprav so jih oškodovanci doživljali dnevno. »Tudi to je bil eden od razlogov, da policisti niso mogli ukrepati, saj niso imeli podlage,« je dodal Mlakar, dolgoletni član policijskih vrst.
Vsaka grožnja še ni kaznivo dejanje
Grožnja je sicer že sama po sebi kaznivo dejanje, vsaj tako pravi kazenski zakonik. Slednji grožnjo opredeljuje takole: »Kdor komu, zato da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje ali telo ali prostost ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti ali da bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo ...« Toda kot opozarjajo na policiji, pri dokazovanju kaznivega dejanja ne zadošča zgolj dejstvo, da se je oškodovanec zaradi grožnje prestrašil in počutil ogroženega. Da postane grožnja kaznivo dejanje, »mora biti takšne narave in intenzitete, da je pri drugem objektivno zmožna povzročiti občutek strahu za življenje ali telesno celovitost«. Za pregon pa mora oškodovanec podati predlog, ovadbo – lahko sodišču, državnemu tožilcu ali policiji. Slednja je lani obravnavala 1609 kaznivih dejanj grožnje, rezultatov kazenskih postopkov (zaporna oziroma denarna kazen) pa nimajo na voljo.
