Darja je na Pop TV pred 25 leti prišla na povabilo Tomaža Peroviča. »Profesionalni izziv je bil tako privlačen, da mu preprosto nisi mogel reči ne. V času, ko je bil nacionalkin Dnevnik edina resna informativna TV-oddaja, alfa in omega TV-novinarstva, sem dobila možnost sodelovati pri pogumno in ambiciozno zastavljenem projektu – postaviti povsem novo televizijsko informativno oddajo na povsem novi televiziji.«
ČE NE BI BILI NOVINARKA …? »Ne vem, veliko stvari je, ki me zanimajo. Če bi me to vprašali v srednješolskih letih, bi verjetno izbrala matematiko, danes pa sem zadovoljna, da sem izbrala prav novinarstvo. Moram pa reči, da z velikim veseljem počnem marsikaj – od predavanj do denimo peke slaščic.«
Oddajo je vodila najprej v paru z Boštjanom Lajovicem, od leta 2002 pa jo z Edijem Pucerjem, vmes je bila nekaj let tudi odgovorna urednica informativnega programa Pop TV. Delo je Darji očitno še vedno v izziv, tako da vsak drugi teden gledalce zvečer pozdravi iz vsem prepoznavnega studia.
Kakšni so vaši spomini na prvo vodenje 24ur?
Ko smo začeli, smo se kot voditelji in dnevni uredniki izmenjevali Drago Balažic, Boštjan Lajovic in jaz. Če se prav spomnim, sem vodila že drugo oddajo, kakšnih posebnih spominov nanjo sicer nimam, imam pa na tiste čase: bili so polni ustvarjalne energije, adrenalina in pričakovanj. Veliko smo delali in tudi veliko žurali, tako da smo včasih dan zavlekli pozno v noč oziroma v naslednje jutro.
Kako se je oddaja spremenila do danes?
Glede na skokovit razvoj tehnologije se je marsikaj spremenilo, predvsem s produkcijskega vidika. Priprava prispevkov in oddaj poteka bistveno drugače kot včasih, vizualne informacije so danes veliko bogatejše, oddajo sproti bogatimo z vsem, kar omogoča sodobna TV-tehnologija. Pred kratkim smo denimo spet posodobili špice in grafiko. Kar pa zadeva vsebino, ostaja moto enak: kakovostno, profesionalno, sodobno TV-novinarstvo.
Kako dobro se poznata s sovoditeljem Edijem Pucerjem?
Z Edijem se poznava že zelo dolgo, tudi voditeljsko mizo si deliva že kar nekaj let, tako da danes že po njegovem izrazu ali načinu govora vem, kakšne volje je ali kaj si približno misli o kaki stvari, o kateri razpravljamo.
Nam zaupate kakšno zabavno anekdoto iz oddaje?
Zabavnih prigod je bilo ogromno, od muhe v studiu do nerodnih pripetljajev. Eden od gostov je denimo v času, ko smo imeli mikrofone še s kablom povezane z mizo, prehitro vstal in odkorakal v narobe smer, pa ga je kabel potegnil nazaj. To so gledalci videli, saj se je vse dogajalo za najinima hrbtoma, midva s sovoditeljem (takrat je bil to Boštjan Lajovic) pa sva morala, kot da ni nič, brati dalje, medtem ko so snemalci komaj zadrževali smeh.
Kako pa je ustvarjati oddajo zdaj, v teh izrednih razmerah?
Delamo s polno močjo in pri tem pazimo nase ter s tem drug na drugega, vsaj večina. Zavedamo se, da bi, če bi zbolel eden, šlo hitro naprej. V desku smo namreč vsi v enem prostoru, prijemamo iste kljuke, dihamo isti zrak, prav tako v studiu. Koronaobdobje, ki ga preživlja ves svet, za nikogar ni lahko, me pa, priznam, občasno popade tudi malce jeze – zaradi nerazumljivega odnosa nekaterih posameznikov, ki se še naprej egoistično obnašajo, kot da se nič posebnega ne dogaja, ki jim očitno ni kaj dosti mar za druge, še posebej ne za tiste najbolj ranljive med nami, za katere bi že tako morali bolje skrbeti. Poleg tega zaradi svojih predvsem nase osredotočenih predstav ne zmorejo širšega uvida v stanje, s katerim se srečujemo, in v razsežnost ter večplastnost vseh posledic. In ko poslušam oziroma berem, da ne nosijo mask, ker jim maske omejujejo svobodo – lepo vas prosim?! Kaj pa svoboda drugega, kaj pa odgovornost do drugega?
Kaj počnete tisti teden, ko niste na voditeljskem stolčku?
Trenutno sem glede na razmere bolj doma ali pa v naravi. Doma se veliko več kot običajno kuha, peče, je, bere, brska po predalih in kleti in podobno, zunaj pa hodi, teče ali kolesari. S prijatelji se spet, tako kot spomladi, srečujemo predvsem prek računalnikov in telefonov, tudi telovadbo smo že pred časom prenesli na Zoom in jo tako tudi nadaljujemo, čeprav nam tisti obvezen klepet potem – s čipsom in pivom – že močno manjka. Na daljavo komuniciram tudi s študenti … In ja, včasih je tole »vse na daljavo« že prav duhamorno, ampak – tako pač je, in če ne bo hujšega, bomo zmogli, saj ne bo trajalo večno.
